VSL sklep Cpg 55/95

Jedro

Če okoliščine kažejo, da bi bilo treba v sporu z mednarodnim elementom uporabiti tuje pravo, sodišče prve stopnje pa je uporabilo slovensko pravo, za kar ni navedlo razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. in 3. točka izreka odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene v višini 20.780.245,00 ITL z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka prvostopne odločbe) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške (3. točka izreka prvostopne odločbe). Tožbo za ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.217.000,00 ITL je tožeča stranka umaknila, zato je bil postopek v tem delu s sklepom ustavljen (1. točka izreka prvostopne odločbe).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje. Trdi, da bi moralo sodišče v tem primeru uporabiti italijansko pravo, ker je imela tožeča stranka kot prodajalec ob prejemu ponudbe sedež v Italiji. Pri tem se sklicuje na določbo 1. točke 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.

l. SFRJ 43/82, s popravkom v Ur. l. SFRJ 72/82, v nadaljevanju: ZUKZ). Opozarja, da italijansko pravo ne pozna privativnega prevzema dolga, kot ga pozna ZOR v 1. odst. 448. člena. Poleg tega pa navaja, da je sodišče napačno ugotovilo tudi to, da je sploh prišlo do prevzema dolga in do upnikove privolitve v prevzem dolga po 3. odst.

446. člena ZOR.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji blaga, torej premičnin. Po določbi 1. točke 20. člena ZUKZ se v primeru, ko stranki v razmerju z mednarodnim elementom nista izbrali prava, ki naj se uporabi za odločitev v sporu, in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, za pogodbo o prodaji premičnin uporabi pravo, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. Po istem pravu je treba po določbi 24. člena ZUKZ presojati tudi učinke prevzema dolga. Izpodbijana odločba nima razlogov o dejstvih, ki so bila odločilna za uporabo slovenskega prava, torej tudi o tem ne, zakaj sodišče ni uporabilo italijanskega prava, to je prava države, v kateri je imela tožeča stranka kot prodajalec ob prejemu ponudbe svoj sedež. Že iz tega razloga sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 369. člena ZPP napadeno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, po katerem pravu je treba razsoditi v tem sporu. Pri tem sodišče druge stopnje meni, da dejstvo, da je tožeča stranka kot tuja pravna oseba tožbo vložila v Republiki Sloveniji, samo po sebi še ne kaže, da je privolila v uporabo slovenskega prava (primerjaj 19. člen ZUKZ).

Vsekakor pa bo moralo tudi bolj natančno raziskati, ali je do prevzema dolga sploh prišlo. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč dopis RIKO STROJA d.o.o. Ribnica v prilogi spisa A6 ni zadosten dokaz za kaj takega, ampak je treba za tak zaključek izvesti še kakšen drug dokaz.

S končno odločbo bo glede na določbo 3. odst. 166. člena ZPP odločeno tudi o stroških pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 991/2004
• VSK sodba in sklep I Cp 1689/2005
• VSL sklep I Cp 640/2001