<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1026/95

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1995:CPG.1026.95
Evidenčna številka:VSL00538
Datum odločbe:06.09.1995
Področje:STVARNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:začasna odredba - nedenarna terjatev - varstvo lastninske pravice

Jedro

Okoliščina, ali ima tožena stranka za gradnjo objekta, s katero vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke, lokacijsko in gradbeno dovoljenje ali ne, za odločitev o verjetnosti obstoja terjatve na prenehanje vznemirjanja kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje te terjatve, ni pomembna. Za verjetnost obstoja terjatve je treba verjetno ugotoviti, da je vznemirjanje neutemeljeno, ne pa da je protipravno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo naslednje začasne odredbe za zavarovanje terjatve zaradi vznemirjanja v izvrševanju njene lastninske pravice: "Toženi stranki G. se do pravnomočne odločitve v tem postopku prepoveduje sleherno ravnanje, ki tožečo stranko P. ovira pri uporabi servisnega dohoda v prodajalno tako, da je ta dolžna ustaviti kakršnakoli dela v zvezi z izgradnjo nadomestnega pritličnega objekta - prizidka v izmeri 3,70 x 3,30 m za prodajalno, last G., vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala njegovo spremembo. Navedla je, da tožena stranka zazidava njen servisni dohod do lokala, s čemer ji preprečuje njeno delovanje. Kljub temu, da je dovoljena obnova upravnega postopka, v katerem je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, zaradi česar je izvršitev lokacijskega dovoljenja zadržana, tožena stranka z gradnjo nadaljuje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za začasno odredbo zavrnilo iz dveh razlogov. Prvi je ta, da po njegovem mnenju začasna odredba ni potrebna, saj bi morala tožena stranka že zaradi tega, ker je bila dovoljena obnova upravnega postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja, prenehati z deli. Sklep o obnovi ima namreč za posledico zadržanje izvršitve odločbe, izdane v postopku, katerega obnova je dovoljena (2. odst. 260. člena ZUP). To pa ne more biti razlog za zavrnitev predloga za začasno odredbo. Tožeča stranka namreč v pravdi uveljavlja varstvo svoje (so)lastninske pravice, torej pravice civilnega prava. Ta možnost ji zaradi tega, ker je v zvezi z izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja tudi udeleženka upravnega postopka, ne more biti odvzeta. Pri tem je treba poudariti, da protipravnost gradnje (v smislu upravnih - urbanističnih in gradbenih - predpisov) ni pogoj za uspešno uveljavljanje lastninskega varstva po 42. členu ZTLR. Ne glede na to, ali ima tožena stranka veljavno lokacijsko in gradbeno dovoljenje ali ne, bo tožeča stranka lahko svojo lastninsko pravico proti njej zaščitila pred vznemirjanjem, če je le-to neutemeljeno. Zato vprašanje obstoja in izvršljivosti lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter v zvezi s tem dovoljene obnove upravnega postopka za odločitev o predlogu za začasno odredbo nima nobenega pomena. Zato tudi vprašanje obstoja verjetnosti terjatve tožeče stranke ni odvisno od tega, ali je bila gradnja glede na urbanistične in gradbene predpise zakonita ali ne.

Drugi razlog za zavrnitev predloga za začasno odredbo je, da naj bi tožeča stranka ne izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve zato, ker je podala le splošne in nedoločne trditve o vznemirjanjih, češ da je "servisni dohod neuporaben, saj je dohod ne le oviran, ampak nenehno preprečevan in preprečen". To je tožeča stranka sicer v predlogu res zapisala. Vendar pa ni dvoma, da je navedla tudi to, da tožena stranka na dvorišču lokalov obeh strank gradi prizidek in pri tem zazidava njen servisni dohod. To pa je seveda povsem konkretna in jasna trditev, v čem je lastninska pravica tožeče stranke ovirana.

Vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke je torej zatrjevano čisto jasno in določeno.

Vprašanje, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo razčistiti, da bi lahko ugotovilo verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke, je torej, ali je verjetno, da je vznemirjanje njene lastninske pravice neutemeljeno ali ne, in to z vidika civilnega, ne pa upravnega prava.

Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je po določbi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP razlog za razveljavitev napadenega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Če bo sodišče prve stopnje v novem postopku ugotovilo, da je verjetno, da je vznemirjanje neutemeljeno, bo seveda moralo ugotoviti (v okviru trditev tožeče stranke), ali obstoji nevarnost, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode (1. in 2. odst. 267. člena ZIP).

Glede na določbo 3. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP bo o stroških pritožbenega postopka, katerih povrnitev zahteva tožena stranka, odločeno s končno odločbo.

 


Zveza:

ZTLR člen 42, 42/1, 42, 42/1. ZIP člen 267, 267/1, 267/2, 267, 267/1, 267/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjI5NQ==