VSL sklep Cpg 434/95

Jedro

Prodajalec ne more prenesti pravice, ki je niti sam nima. Vendar ima kupec možnost, da pravico na kupljeni nepremičnini pridobi originarno - v posebnih okoliščinah. Če kdo kupi tujo nepremičnino, ne da bi že na podlagi zakona pridobil lastninsko pravico, je pogodba vendarle veljavna. Prodaja tuje nepremičnine se ne šteje za nemogočo, ker nemožnost ni absolutna. Prodajalec še lahko pregovori pravega lastnika, da nepremičnino prepusti kupcu v last. Šele če prodajalec ne more priskrbeti kupcu lastninske pravice, je prodal nepremičnino s pravno napako. Prodaja tuje stvari veže dolžnika. Primarna sankcija za pravno napako je odprava napake. Zakon namreč želi pogodbo vzdržati v veljavi, če še vedno ustreza kavze pogodbe, če se torej lahko stvar uporablja, kljub temu da ima napako. Le če ni mogoče doseči namena pogodbe, sme kupec razdreti pogodbo zaradi napake.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke (z dne 4.1.1995) izdalo začasno odredbo (z dne 5.1.1995, opr. št. VIII Pg ....) na prepoved vnovčenja treh akceptnih nalogov (št. .....) in dveh bianco menic ter na prepoved indosiranja, eskontiranja ali drugačnega dejanja v promet menic, ki ju je izdala tožeča stranka. Ugovor tožene stranke zoper takšen sklep pa je zavrnilo (s sklepom z dne 23.3.1993, opr. št. VIII Pg ....).

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (zmotne presoje listin) in zaradi zmotne upuorabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z razveljavitvijo sklepa o izdaji začasne odredbe in zavrnitvijo predloga za njeno izdajo. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Predmet kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1994 (A6) oz. z dne 29.11.1994 (A5) so skladiščno-pisarniški prostori v "T.", torej nepremičnina. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini pa je po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št.

6/80 in p. 20/80) v zvezi z Zakonom o obligacijskih razmerjih (Ur.l.

SFRJ št. 29/78-57/89) poleg pravnega posla (v konkretnem primeru kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1994 oz. 29.11.1994) potreben tudi pridobitni način (tj. vpis v zemljiško knjigo). To (33. čl. ZTLR) pravilno ugotavlja tudi prvostopno sodišče.

Vendar pa zmotno (oz. preuranjeno) ugotavlja, da tožena stranka ne more izpolniti prevzete obveznosti in omogočiti tožeči stranki, da na nepremičnini pridobi lastninsko pravico. Prodajalec sicer ne more prenesti pravice, ki je niti sam nima. Drugače povedano, da bi nekdo lahko prenesel lastninsko pravico na nepremičnini, mora biti tudi njen lastnik. Vendar pa daje pravo kupcu možnost, da pridobi pravico na kupljeni nepremičnini originalno, če jo je kupil v posebnih okoliščinah. Za take posebne okoliščne pa gre pri prodaji tuje stvari (460. čl. ZOR). Če kdo kupi tujo stvar, ne da bi že na podlagi zakona pridobil lastninsko pravico, je pogodba vendarle veljavna. Prodaja tuje stvari se namreč ne šteje za nemogočo, ker nemožnost ni absolutna. Prodajalec še lahko pregovori pravega lastnika (v konkretnem primeru družbo J., da prepusti stvar (v konkretnem primeru nepremičnino) kupcu v last. Šele če prodajalec ne more priskrbeti kupcu lastninske pravice, se šteje, da je prodal stvar (nepremičnino) s pravno napako.

Pri tem ni pomembno, ali je tožena stranka nastopila kot "navaden" prodajalec ali kot prodajalec pri prodajni komisiji. Pomembno je namreč, da je prodala tujo nepremičnino, tj. nepremičnino, ki ni bila v njeni lasti, ampak je (bila) v lasti tretjega (oz. komitenta) - družbe J.

Iz pogodbe z dne 18.11.1994 (B3) je razvidno, da je nepremičnino od podjetja S. (kot prodajalca) kupila družba J. (kot kupec). Torej je pri kupoprodajni pogodbi z dne 9.11.1994 oz. 29.11.1994 šlo za prodajo tuje stvari. R. (prodajalec) namreč ni bila lastnik nepremičnine. Vendar pa si je prizadevala, da bi lastnik (J.) prepustil nepremičnino kupcu (A.) v last. Tako je dne 15.11.1994 tudi sklenila pogodbo (B2), katere namen je bil kupcu priskrbeti lastninsko pravico. Tako se je lastnik (družba J.) v II. členu omenjene pogodbe tudi zavezal, da bo izdal ustrezno listino za vpis lastninske pravice v korist kupca (v konkretnem primeru A.). Zato zaenkrat (kot kaže) ni mogoče govoriti o tem, da bi bila prodana nepremičnina obremenjena s pravno napako.

Očitno je torej sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, v posledici pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (na podlagi 14. čl. Zakona o izvršilnem postopku v zvezi s 3. točko 380. čl. Zakona o pravdnem postopku). To pomeni, da bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Ker o ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o začasni odredbi (244. čl. v zvezi z 49. čl. ZIP), sodišče druge stopnje pač ob razveljavitvi izpodbijanega sklepa ni moglo (ugoditi ugovoru in) zavrniti predloga za izdajo začasne odredbe.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je treba izkazati verjeten obstoj terjatve in (objektivno) nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežkočena (1. odst. 267. čl. ZIP) oz. da bo nastala nenadomestljiva škoda (2. odst.

267. čl. ZIP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru torej moralo ponovno presoditi, ali je (v zvezi z odstopom od pogodbe z dne 29.11.1994) verjetno izkazan obstoj terjatve: ali okoliščine, ki govore za obstoj terjatve, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti njenemu obstoju. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da je pri prodaji tuje stvari (460. čl. ZOR) razdrtje pogodbe s strani kupca možno le, če ni vedel ali ni moral vedeti, da je nepremičnina tuja, in le, če zaradi tega (ker je nepremičnina tuja) ne more doseči namena pogodbe (prodaja tuje stvari namreč veže dolžnika). Tožeča stranka je s tem v zvezi sicer zatrjevala in dokazovala, da ni vedela, da je šlo za prodajo tuje stvari, vendar pa ni zatrjevala, niti dokazovala, da bi zaradi tega, ker je bila nepremičnina tuja, bil izjalovljen namen pogodbe (da nepremičnine ni mogla uporabljati). To v svoji pritožbi pravilno ugotavlja tudi tožena stranka.

Kot povedano se lahko šteje, da je pri prodaji nepremičnine šlo za prodajo s pravno napako le, če prodajalec ne more riskrbeti kupcu lastninske pravice. Vendar pa je tudi v takem primeru primarna sankcija odprava napake, ne pa razdrtje pogodbe (zaradi napake).

Zakon želi namreč pogodbo vzdržati v veljavi, če še vedno ustreza kavzi pogodbe: če se torej nepremičnina lahko uporablja, kljub temu da ima napako. Le, če ni mogoče doseči namena pogodbe, sme kupec zaradi napake razdreti pogodbo (2. odst. 510. čl. ZOR). Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka bila pozvana k prevzemu (primopredaji) skladiščno-pisarniških prostorov v "T." (B7), bi očitno nepremičnino lahko uporabljala, in to kljub temu, da je imela napako. Ko bi bili navedeni prostori prevzeti in ko bi družba J. (v skladu s pogodbo z dne 15.11.1994) izdala ustrezno listino za vpis lastninske pravice v korist A., pa itak ne bi več šlo za prodajo nepremičnine, ki je obremenjena s pravno napako, ampak za veljavno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla (33. čl. ZTLR).

V ponovljenem postopku pa bo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o ugovoru (če bo ugotovilo, da je v zvezi z odstopom od pogodbe z dne 29.11.1994 morebiti izkazan verjeten obstoj terjatve) moralo tudi presoditi, ali je verjetno izkazana zatrjevana nevarnost nastanka nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje se namreč s tem vprašanjem ni ukvarjalo, ampak je samo zaključilo, da "je predlog za začasno odredbo utemeljen". Takšen zaključek pa je nepopoln, saj morata za izdajo začasne odredbe biti verjetno izkazana oba pogoja iz 267. čl. ZIP. Sicer pa je po oceni drugostopnega sodišča "nastanek nepopravljive materialne škode" (zaradi vnovčenja v zavarovanje izročenih bianco akceptnih nalog in bianco menice) vprašljiv, saj bi imela tožeča stranka na razpolago obogatitveni (210. čl. ZOR) ali odškodninski zahtevek (460. čl. oz. 3. odst. 510. čl. ZOR).

Ko bo torej sodišče prve stopnje ponovno (pravilno) presodilo listine, ki se nahajajo v predmetnem spisu, bo lahko tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 248/2001
• VSL sodba in sklep II Cp 1378/2004
• VSL sklep I Cpg 1217/2003