VSL sklep Cpg 232/95

Jedro

V rednem sodnem postopku je mogoče predlagati in izdati začasno odredbo, ki se nanaša na izdane odločbe v upravnem postopku v skladu z 263. členom ZIP in drugim odstavkom 1. člena ZIP.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe s katero naj bi se dolžnici prepovedalo izvršitev njene odločbe pod štev. 94020 z dne 27.9.1994, s katero je bilo upniku naloženo plačilo zneska 3,508.133,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje upnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi opozarja, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker ne vsebuje celotnega izreka, kot ga je predlagal, torej, da velja začasna odredba le do pravnomočnosti odločbe izdane v upravnem postopku. Upnik očita prvostopnemu sodišču vrsto kršitev. Tako ocenjuje, da se prvostopno sodišče ni izreklo o odločilnih dejstvih upnikovega zahtevka, da je prekoračilo načelo proste presoje dokazov in tudi načelo kontradiktornosti. Kritizira stališče izpodbijanega sklepa, da dolžnik zaenkrat upniku še ni ničesar dolžan. Prvostopno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obrazlagalo, da redno sodišče v upravni postopek ne more posegati in da začasna odredba v konkretnem primeru v rednem sodnem postopku ni možna. Opozarja na določilo 263. člena ZIP-a.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je predlagal upnik izdajo začasne odredbe na podlagi katere se prepoveduje dolžnici izvršitev njene odločbe pod štev. 94020 z dne 27.9.1994, s katero je bilo upniku naloženo plačilo 3,508.133.00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Takšna začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku. Upnik je svojo začasno odredbo temeljil na 265. in 266. členu ZIP-a, torej na določilih, ki veljata za začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Stališče izpodbijanega sklepa, da takšne začasne odredbe v rednem sodnem postopku ni mogoče vložiti, je res napačno. Določilo 263. člena ZIP-a izrecno predvideva, da je mogoče izdati začasno odredbo tudi pred uvedbo upravnega postopka oziroma med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. To pa pomeni, da je upnik predlagano začasno odredbo lahko vložil pred rednim sodiščem (glej tudi splošno določbo v drugem odstavku 1. člena ZIP-a). Prav tako tudi drži trditev v pritožbi, da je sedanji izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv, ker ne vsebuje celotnega predloga upnika za izdajo začasne odredbe - tudi 2. točke. Vendar ta napaka za odločitev v navedeni zadevi ni bistvena in jo bo lahko prvostopno sodišče popravilo s popravnim sklepom po 342. členu ZPP v zvezi s 347. členom ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP-a.

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja z oceno izpodbijanega sklepa, da predlagana začasna odredba upnika ne vsebuje pogojev, ki so po prvem odstavku 265. člena ZIP-a potrebni, da se lahko izda. Prvostopno sodišče ima prav, da zakon glede začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve predvideva, da se zavarujejo denarne terjatve upnika zoper dolžnika, ne pa obratno. V navedenem primeru je glede na odločbo štev. 94020 z dne 27.9.1994, po kateri se predlaga zavarovanje, upnik tisti, ki je dolžnik, po drugi strani pa označena dolžnica Agencija Republike Slovenije upniku dejansko ni ničesar dolžna. Ugotovitev prvostopnega sodišča v zvezi s tem je zato povsem pravilna in jo pritožba neutemeljeno kritizira. Določila izdaje začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ne predvidevajo in ne omogočajo zavarovanja terjatev do dolžnikov, ki jih le-ti ocenjujejo, da so neutemeljene. To pa je ravno konkretni primer. Zato že prvi pogoj, ki je predviden po prvem odstavku 265. člena ZIP-a za izdajo začasne odredbe ni podan, saj upnik ni izkazal, da ima terjatev proti dolžniku. Situacija je ravno obratna, saj je dolžnik tisti, ki ima terjatev zoper upnika. Upnik tudi ni utemeljil drugega pogoja, ki je predviden za izdajo takšne začasne odredbe, to je nevarnosti, da bo dolžnica onemogočila ali precej otežila izterjavo s tem, da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujila, jih skrila ali kako drugače z njimi razpolagala. Oba pogoja sta namreč potrebna kumulativno, da se začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve lahko izda. Ker oba pogoja nista podana, je prvostopno sodišče pravilno predlagano začasno odredbo upnika zavrnilo.

Glede na zgoraj navedeno je bilo potrebno po 2. točki 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP-a pritožbo upnika zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP-a. Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje st roške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 729/2003
• VDS sodba Pdp 608/2008
• VDS sodba Pdp 1561/2007