<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 1341/94

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1994:CPG.1341.94
Evidenčna številka:VSL00432
Datum odločbe:19.10.1994
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:varstvo avtorskih pravic - moralne avtorske pravice - dela s področja arhitekture - začasna odredba za prepoved nadaljevanja gradbenih del - verjetnost kršitve avtorske pravice

Jedro

Z gradnjo stavbe v nasprotju s projekti, ki predstavljajo avtorsko delo, so kršene moralne avtorske pravice.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovorom delno ugodi ter se sklep o začasni odredbi spremeni tako, da se predlog prve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ter predlog ostalih tožečih strank za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženo stranko zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog vseh štirih tožečih strank zoper vse tri tožene stranke izdalo začasno odredbo po 97. členu ZAP, s katero je tožencem do pravnomočnega zaključka pravde odredilo takojšnjo ustavitev s prepovedjo nadaljevanja že začetih gradbenih in prenovitvenih del na objektu L. v traktu D in E (D, E1 in E3) v severnem delu objekta. Ugovore vseh treh toženih strank je zavrnilo in odločilo, da ostane začasna odredba v celoti v veljavi. Tožene stranke so se zoper sklep pravočasno pritožile iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in predlagale, naj pritožbeno sodišče začasno odredbo odpravi, prvotožena stranka pa še podrejeno, naj se predlog za njeno izdajo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Prvotožena stranka je najprej opozorila, da predlog za začasno odredbo ni jasen, ker so oznake E1 in E2 le oznake zidov in tako niso pravilno navedeni prostori in trakti, kjer naj se dela ustavijo. Potrdila je navedbo tožečih strank, da so avtorji idejnega projekta prenove in revitalizacije L. iz leta 1988. Poudarila pa je, da so bili nato za vsak del prenove narejeni natančnejši projekti. Za spodnji del gradu je bil narejen projekt št. 937/A, na katerega pa so pristojni organi prvotožene stranke kot investitorja podali številne pripombe, ki jih projektanti niso hoteli upoštevati. Zaradi tega projekt ni bil sprejet in tožeče stranke tako na njem sploh nimajo nobenih avtorskih pravic. Ne morejo pa vzdržati trditve, da naj bi bili že prej obnovljeni deli L. avtorsko delo tožnikov. Ne držijo navedbe tožečih strank, da s spornimi deli prihaja do uničevanja kulturnega spomenika. Tako ni podana niti najmanjša verjetnost, da bi bile kršene kakršnekoli avtorske pravice, zaradi česar tudi začasna odredba ni potrebna. Drugo in tretjetožena stranka pa menita, da začasna odredba nima več smisla, ker so vsa sporna dela že opravljena. Ne soglaša z razlogi napadenega sklepa, da se s tem vprašanjem ni treba ukvarjati, ker v takem primeru začasna odredba ne posega v pravne interese toženih strank. Za tako začasno odredbo namreč nimajo pravnega interesa tudi tožniki, ker se v njihov pravni položaj ne posega več. O tem vprašanju sklep kljub izrecnemu ugovoru nima razlogov. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo pravilno tudi zato, ker ni raziskalo ugovora pasivne legitimacije. Pritožbe so delno utemeljene. Tožeče stranke v tej pravdi uveljavljajo varstvo avtorskih pravic in sicer moralnih avtorskih pravic. To varstvo uveljavljajo s tožbenim zahtevkom na objavo sodbe, prepoved nadaljnjega kršenja avtorskih pravic in zahtevo na predrugačenje že izvedenih del, s katerimi naj bi bila kršena njihova avtorska pravica (96. člen ZAP). Tudi začasna odredba je predlagana zaradi zavarovanja teh zahtevkov in je bila izdana na podlagi 97. člena ZAP. Pravna oseba po našem pravu ne more biti avtor (primerjaj 2. in 8. člen ZAP). Avtor lahko nanjo sicer prenese avtorske pravice, vendar glede na določbo 1. odst. 52. člena ZAP le materialne (do izkoriščanja del), ne pa tudi moralnih avtorskih pravic. Zato ni verjetnosti, da bi bila kršena kakšna njena avtorska pravica. S tem pa ni podana njena aktivna legitimacija za izdajo začasne odredbe po 97. členu ZAP. Na podlagi trditev tožečih strank ni verjetno, da bi tudi drugotožena stranka kot naročnik projektov kakorkoli kršila moralne avtorske pravice drugo do četrtotožečih strank, upoštevaje pri tem tudi to, kar je zahtevano s tožbo (prepoved izvajanja gradbenih in prenovitvenih del, uskladitev stanja po izvedenih delih s stanjem kakršno bi bilo, če bi bila ta dela izvedena skladno s projekti). Tožeče stranke niti ne trdijo, da bi drugotožena stranka opravila tista dela, s katerimi naj bi prišlo do kršitev obravnavanih avtorskih pravic. Ta stranka je bila s prvotožečo stranko v pogodbenem razmerju kot naročnik projektov. Možno je, da ima prvotožeča stranka do nje kakšne zahtevke v zvezi s to pogodbo. Vendar to ne morejo biti zahtevki iz naslova moralnih avtorskih pravic, zaradi varstva katerih je izdana ta začasna odredba. Zato v postopku za izdajo začasne odredbe ni njene pasivne legitimacije. Glede opisanih dveh vprašanj so pritožbe toženih strank torej utemeljene. Zato jim je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo in na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. odstavka izreka. V ostalem delu pa pritožbe niso utemeljene. Iz projektov in skic v spisu je razvidno, da so tožniki pravilno označili trakte, v katerih se izvajajo sporna dela. Rešitev vprašanja ali so dela končana ali ne, je za potrebe začasne odredbe povezana s preveliko zamudo in stroški (ogled, izvedenstvo), da bi ga bilo (končno tudi iz razlogov napadenega sklepa o posegu v interese tožencev) treba z gotovostjo razčistiti. Iz trditev tožnikov in obsega neizvršenih del na dan 15.7.1994 (po seznamu v prilogi spisa A74) pa izhaja verjetnost, da še niso končana. To pa je za odločanje o začasni odredbi dovolj. Isto velja tudi za vprašanje pasivne legitimacije tretjetožene stranke, ki trdi, da na gradbišču sploh ni prisotna. Pritožbeno sodišče šteje tožnike za dovolj sposobne, da jim verjame, da vedo, kdo izvaja dela po njihovih projektih (vsaj kdo je glavni izvajalec), pa tudi številni dopisi, ki so neposredno v zvezi z izvajanjem del in se nahajajo v spisu, so naslovljeni ali se nanašajo na tretjetoženo stranko, kar kaže na verjetnost, da je ravno ona izvajalec del. Glede verjetnosti obstoja avtorske pravice drugo do četrtotožečih strank in verjetnosti, da je njihova avtorska pravica v obravnavanem primeru kršena, je pritožbeno sodišče glede na navedbe pritožb, zlasti pritožbe prvotožene stranke, zavzelo sledeča stališča: Po 7. alinei 2. odst. 3. člena ZAP se za avtorska dela štejejo tudi dela s področja arhitekture, ne glede na material, iz katerega so narejena. Delo s področja arhitekture je po tej zakonski določbi (tudi oziroma predvsem) stavba (v najširšem pomenu). Pri tem je treba takoj pripomniti, da se razume, da uživajo avtorskopravno zaščito samo arhitekti tistih stavb, ki predstavljajo izvirno umetniško delo (najbrž je nesporno, da je prenova L. delo, ki ima to lastnost). Za stališče, da je delo s področja arhitekture stavba, govori že dikcija zakona "ne glede na material, iz katerega so narejena" sama po sebi. Načrti, skice in plastična dela s področja arhitekture pa so tudi posebej našteti kot avtorska dela po 11. alinei 2. odst. 3. člena ZAP. Polega tega so dela arhitekture našteta v isti alinei z deli drugih upodabljajočih umetnosti. Pri vseh teh delih gre za vprašanje njihove idejne kreacije in nato materializacije. Vendar pa tako kot za dela slikarstva ne more biti sporno, da so to predvsem slike, za dela kiparstva pa kipi, tako tudi za dela arhitekture ne bi smelo biti sporno, da so to stavbe. Smisel in končni cilj arhitektovega ustvarjanja je brez dvoma stavba kot materialni, za vse ljudi zaznaven odraz njegove ideje in umetniške ustvarjalnosti. Do izgradnje stavbe pa je po navadi dolga pot od ideje preko idejnega načrta, izvedbenega načrta pa do same izgradnje. Pri tem pa je bistvenega pomena, da bo stavba kot končni rezultat arhitektove ideje tudi v resnici njen odraz. Zato mora biti zgrajena v skladu z njegovimi projekti. Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da avtorske pravice ne morejo biti kršene s tem, da se objekt gradi drugače, kot je projektiran. Za to, kakšna stavba bo zgrajena, je seveda poleg interesa arhitekta kot avtorja pomemben tudi investitorjev interes. Zato mora arhitekt tak interes upoštevati, praviloma že pri izdelavi načrtov. V vsakem primeru posebej pa je potrebno presojati, kateri od interesov je tehtnejši in zato takrat, ko jih investitor in arhitekt ne moreta uskladiti, prevladujoč. V primeru, ko gre za prenovo kulturnega in zgodovinskega spomenika, kakršen je L., je po stališču pritožbenega sodišča praviloma bolj pomemben arhitektov umetniški in strokovni čut, po katerem bo grad čimbolj pristno prenovljen in dostopen ljudem. Zato so investitorjeve zahteve, zlasti potem, ko je že sprejel idejni načrt avtorjev (kar ni sporno), upoštevne le izjemoma, kolikor ne posegajo v pomembnejše avtorske interese arhitektov. Posegi, ki jih verjetno izvajata prvo in tetjetožena stranka pa so verjetno taki, da pomenijo bistvene odmike od projektov, torej kršitev moralne avtorske pravice iz 28. člena ZAP. Po trditvah prvotožene stranke in listinah v spisu projekt tožnikov s strani investitorja formalno verjetno res ni bil sprejet, ker je imela prvotožena stranka nanj številne pripombe, ki jih tožniki niso hoteli upoštevati. Nihče pa ne trdi, da se sporna dela v resnici ne izvajajo na podlagi tega projekta, seveda z zatrjevanimi spremembami. To pa je po mnenju pritožbenega sodišča odločilno za presojo verjetnosti, da gre za kršitev avtorskih pravic drugo do četrtotožečih strank. Ob tem pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so avtorsko delo, ki je tudi verjetno predmet nedopustnih posegov, že predhodno po projektih tožnikov zgrajeni oziroma obnovljeni deli L. ter se glede tega sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Ko prvotožena stranka v pritožbi tožnikom oporeka avtorstvo na teh, že prej prenovljenih delih gradu, svojega stališča ne obrazlaga, nihče pa ne zanika, da bi te, že izvedene prenove ne bile izvršene po projektih tožnikov. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, s katerim je ohranilo v veljavi začasno odredbo na predlog drugo do četrtotožečih strank proti prvo in tretjetoženima strankama, odločilo pravilno in v zvezi s to odločitvijo ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP pritožbe tožencev v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijani sklep.  


Zveza:

ZAP člen 3, 3/2, 28, 96, 97.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy00NTk0NA==