VSL sklep Cpg 410/94

Jedro

Proti sklepu, s katerim je v sporu zaradi motenja posesti zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, je dovoljena posebna pritožba. Le kadar sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog stranke izda začasno odredbo po 442. čl. ZPP, zoper takšen sklep ni dovoljena posebna pritožba.

Veljavnost izdane začasne odredbe ne more biti pogojena z založitvijo varščine, saj je takšen (nedopusten) pogoj v nasprotju z naravo začasne odredbe, ki je bila izdana v postopku zaradi motenja posesti.

Izdana začasna odredba je lahko z varščino pogojena le na tak način, da izdana začasna odredba preneha, če njen predlagatelj v sodno določenem roku ne založi s strani sodišča določene varščine.

Izpolnitev ni posledica zamude, ampak posledica dolžnikove obveznosti. Škoda (kot posledica neizpolnitve) so izdatki in izguba, ki jih upnik ne bi imel, če bi pogodba bila izpolnjena, oz. (kot posledica zamude) dejanska škoda in izgubljeni dobiček, ker upnik koristi ni pridobil pravočasno.

 

Izrek

1. Pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke (obe z dne 21.2.1994) se kot nedovoljeni zavržeta.

2. Drugotožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora toženih strank zoper sklep o izdani začasni odredbi (prvi odstavek izreka), istočasno pa je zavrnilo tudi predlog prvotožene stranke za določitev varščine kot pogoja za začetek veljavnosti začasne odredbe (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeni sklep sta se pritožili tako prvotožena kot tudi drugotožena stranka. Prvotožena stranka se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve sotpnje v nov postopek oz. (podrejeno) da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu in določi položitev varščine kot pogoj za začetek veljavnosti izdane začasne odredbe. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov. Drugotožena stranka se je smiselno pritožila iz istih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Obe pritožbi sta nedopustni, in sicer nedovoljeni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na evidenčni oddelčni seji (pred spomladansko razširjeno evidenčno občno sejo z dne 22. in 23.6.1993) sprejelo stališče, da je proti sklepu, s katerim je v sporu zaradi motenja posesti zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, dovoljena posebna pritožba. Kadar pa sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog stranke (tako kot v konkretnem primeru) izda začasno odredbo po 442. čl. Zakona o pravdnem postopku, zoper takšen sklep ni dovoljena posebna pritožba. Možnost takojšnje pritožbe je tako predvidena le zoper zavrnilni sklep. Ker je torej možnost posebne pritožbe zoper izdani (tj. pozitivni) sklep o začasni odredbi izključena, je glede na določilo 2. odst. 378. čl. ZPP takšen sklep dopustno izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo (tj. zoper odločbo o glavni stvari po tožbi).

Ker je predlog temeljil na 442. čl. ZPP, tožena stranka zoper začasno odredbo nima posebne pritožbe, torej tudi ne ugovora po ZIP. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem odločalo o ugovorih toženih strank zoper izdani sklep o izvršbi (navedena ugovora bi namreč moralo zavreči). Glede na to, da je o ugovorih pač odločilo, pa je sodišče druge stopnje na podlagi 1. tč. 380. čl. ZPP (v zvezi s 14. čl. ZIP) pritožbi toženih strank kot nedovoljeni zavrglo (če toženi stranki nimata pravice vložiti ugovora, tudi nimata pravice vložiti pritožbe zoper odločitev o nedovoljenem ugovoru). Sodišče druge stopnje pa ni moglo zavreči tudi ugovorov zoper izdani sklep o izvršbi, saj o ugovorih odloča sodišče, ki je izdalo sklep o začasni odredbi (glej 244. čl. v zvezi z 49. čl. ZIP). Tako bosta toženi stranki sklep o zavrnitvi ugovorov zoper sklep o izdani začasni odredbi lahko izpodbijali šele s pritožbo zoper končno odločbo.

Povedano (o nedovoljenosti pritožbe) velja tudi za pritožbo (prvotožene stranke) zoper sklep o zavrnitvi predloga za določitev varščine (po 2. odst. 270. čl. ZIP). Prvotožena stranka je namreč začetek veljavnosti izdane začasne odredbe pogojevala s položitvijo varščine s strani tožeče stranke. Takšen pogoj pa je nedopusten, saj je v nasprotju z naravo začasne odredbe, ki je bila izdana v postopku zaradi motenja posesti. Če tožena stranka veljavnosti izdane začasne odredbe ne more zadržati (oz. odložiti) z ugovorom (kot rednim pravnim sredstvom), je tudi ne more odložiti s predlogom za položitev varščine. Zato je bil ugovor prvotožene stranke (zoper sklep o izdani začasni odredbi), ki je vseboval takšen predlog, nedovoljen. Ker ga sodišče prve stopnje ni zavrglo, je pač sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo zoper odločitev o nedovoljenem predlogu (za položitev varščine). Prvotožena stranka namreč ni predlagala položitve varščine pod razveznim pogojem (ko bi začasna odredba prenehala, če tožeča stranka v roku, ki bi ga določilo sodišče, ne bi v zavarovanje založila varščine).

Sicer pa o škodi, ki bi zaradi izdane začasne odredbe utegnila nastati prvotoženi stranki, niti ni mogoče govoriti. Prvotožena stranka bi lahko (tudi sodno) vztrajala pri izpolnitvi obveznosti iz najemne pogodbe (tj. pri plačilu najemnine) ali pa bi pred potekom 3-letnega roka lahko uveljavljala razdrtje pogodbe (na podlagi odpovedi najemne pogodbe). V vsakem primeru pa bi imela pravico do odškodnine (glej 1. odst. 124. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), ki pa je nekaj drugega kot neplačana najemnina. Najemnina (izpolnitev) ni posledica zamude, ampak posledica dolžnikove obveznosti. Škoda (kot poledica neizpolnitve) pa so izdatki in izguba, ki jih prvotožena stranka (upnik) ne bi imela, če bi pogodba bila izpolnjena, oz. (kot posledica zamude) dejanska škoda in izgubljeni dobiček, ker upnik koristi ni pridobil pravočasno.

Ker je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo drugotožene stranke, je v skladu s 1. odst. 166. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP (v zvezi s 14. čl. ZIP) sklenilo, da le-ta sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 410/93
• VSL sodba I Cpg 318/99
• VSM sodba I Cp 343/2003