VSL sklep Cpg 1032/93

Jedro

Smisel instituta znižanja kupnine (kot enega od možnih jamčevalnih zahtevkov) je v tem, da dobi tožeča stranka razliko med vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo brez napake, in med vrednostjo, ki jo ima izvršeno delo z napako. Sodišče mora torej ugotavljati vrednost izvršenega dela z napako, pri čemer vrednost takega dela nikakor ne more biti enaka nič (sicer bi tožeča stranka uveljavljala razdrtje pogodbe in vrnitev celotnega avansa), povrnitev stroškov, ki bi jih tožeča stranka imela z zamenjavo obstoječe obloge (z napako) z novo oblogo (brez napake), pa bi lahko uveljavljala kot odškodnino, ne pa v okviru jamčevalnega zahtevka (znižanja kupnine), ki ga je postavila v tožbi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 340.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1993 do plačila, v 8 dneh (1. točka izreka), da se tožbeni zahtevek glede plačila zakonitih zamudnih obresti od 340.080,00 SIT od 14.1.1992 do 4.3.1993 zavrne (2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 52.600,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 20.5.1993 do plačila, v 8 dneh (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (zoper njen ugodilni in stroškovni del) se je pritožila tožena stranka. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin v zvezi z izvajanjem del, saj je tožena stranka tožeči stranki posredovala več vzorcev iz različnih materialov, na katerih so bili kompletni tehnični podatki, vključno z navodili uporabe. Na osnovi teh se je tožeča stranka sama odločila za položeni material, zato je odgovorna ali vsaj soodgovorna za izbiro materiala. Tožena stranka pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejstev, zatrjevanih v tožbi, je razvidno, da je tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala znižanje kupnine zaradi nekvalitetno opravljenih del na stopnišču Osnovne šole V. Tožena stranka je namreč na stopnišču položila gumo, ki poka in se lušči.

Napako pa je mogoče odpraviti le tako, da se položena guma odstrani in da se ponovno položi nova guma. Zato je tožeča stranka vtoževala vrnitev avansa, ki se v znesku 340.080,00 (394.658,00 - 54.578,00) SIT nanaša na stopnišče. Ni pa vtoževala stroškov odstranitve obstoječe obloge in položitve nove obloge (glej zapisnik o naroku z dne 20.5.1993).

Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi (samo) ocenilo, da je vrednost del, ki jih je izvršila tožena stranka (pa čeprav nekvalitetno), enaka nič. Sodišče druge stopnje pa v to oceno, na katero se izpodbijana sodba opira, dvomi. Opravljena dela so sicer res vredna manj kot je za njih (v obliki 100% avansa) plačala tožnika, vendar pa so vsekakor vredna več kot nič (kajti sicer bi bilo na mestu razdrtje pogodbe). Smisel instituta znižanja kupnine (kot enega od možnih jamčevalnih zahtevkov iz 618. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), na katerem je tožeča stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek, je namreč v tem, da dobi tožeča stranka razliko med vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo brez napake, in med vrednostjo, ki jo ima izvršeno delo z napako. Torej bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti (po potrebi tudi z izvedencem) vrednost izvršenega dela z napako ter tožeči stranki na podlagi jamčevanja priznati le razliko do vrednosti pogodbeno dogovorjenega dela brez napake. Le v tem delu bi sodišče prve stopnje lahko tožbenemu zahtevku ugodilo, dočim bi ga v preostalem delu moralo zavrniti.

Tožeča stranka pa bi ob tem lahko uveljavljala tudi odškodninski zahtevek (po 3. odst. 618. čl. ZOR) glede stroškov morebitne odstranitve obstoječe obloge in položitve nove obloge, vendar takšnega zahtevka (zaenkrat) ni postavila (glej 1. odst. 2. čl.

Zakona o pravdnem postopku).

Do celotnega vtoževanega zneska bi tožeča stranka bila upravičena kvečjemu v primeru razdrtja pogodbe (ko bi v skladu s 132. čl. ZOR lahko zahtevala vrnitev celotnega zneska 340.080,00 SIT). Vendar pa tožeča stranka ves čas postopka jasno zahteva znižanje kupnine. Zato bi sodišče prve stopnje, ki je takšnemu zahtevku tožeče stranke sledilo, lahko ugodilo le za razliko med vrednostjo dela brez napake in vrednostjo dela z ugotovljeno napako.

Glede na navedeno je drugostopno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo prvostopnega sodišča (na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP) ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Šele ko bo v nakazani smeri pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, bo namreč lahko tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa velja upoštevati, da tožena stranka za kvaliteto materiala odgovarja tožeči stranki kot prodajalec (glej 2. odst. 602. čl. ZOR), in sicer objektivno (glej Gospodarske pogodbe - prva knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 210). Tožena stranka namreč ni izkazala, da je v konkretnem primeru šlo za delo po vzorcu (oz. da sta se stranki dogovorili, da mora uporabljeni material ustrezati določenemu vzorcu).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 908/99
• VSL sodba II Cp 560/99
• VSL sodba I Cp 627/99