VSL sklep Cpg 24/94

Jedro

Sprejem bianko menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko pozneje izpolni odredbo za plačilo menice. Ko imetnik menice le-to izpolnil, ima menica vse meničnopravne učinke. Zato je menična zaveza avalista, dana na bianko menici, samostojna. Vendar pa lahko avalist ugovarja, da vsebina menice ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. Prav tako pa lahko kot posebna ugovora uveljavlja ugovora antidatiranja (v konkretnem primeru antižigosanja) avala in nepoštene pridobitve menice.

Če je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih razpravljalo, vendar jih ni navedlo v obrazložitvi svoje odločbe, gre za pomanjkljivo obrazložitev, saj njena vsebina ne pojasnjuje odločitve, vsebovane v izreku.

Kljub temu da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok (avalist) zavezan za celotno izpolnitev.

Vendar pa porok (avalist) vseeno ni zavezan za toliko terjatve, kolikor je bila poplačana v stečajnem postopku.

 

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje (po uradni dolžnosti) razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje umik tožbe za 180.623,80 SIT s pripadki (1. točka izreka). S sodbo pa je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke za 20.308.667,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1990 do plačila (in za 705.000,00 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od 5.11.1993 do plačila).

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

1. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta M.Š. in Z. P.

bili veljavno pooblaščeni za podpis spornega avala. Po 4. odst. 91. člena in 2. odst. 95. člena Zakona o obligacijskih razmerjih mora sicer podpisnik menične obveznosti imeti posebno pooblastilo, kar izhaja tudi iz 8. člena Zakona o menici. Vendar pa iz menice z dne 22.12.1989 (A 8) izhaja, da jo je avelirala X. banka, kar je razvidno iz žiga te banke. Na podlagi žiga banke izhaja, da je bila navedena menica avalirana še pred reogranizacijo tožene stranke z dne 29.12.1989. V času avala je torej še obstajala poslovna enota v K., katere dejavnosti je bila tudi dajanje avalov za kratkoročne kredite, kot to izhaja iz izpiska sodnega registra (C 3 - C 4). Kot direktorica poslovne enote s pooblastili v mejah dejavnosti poslovne enote je bila vpisana Z.P., ki pa je za podpisovanje avala pooblastila tudi M.Š.. Pooblastilo podpisnic na menici je torej veljavno po prej citiranih določilih ZOR in ZM. Ob upoštevanju načela resničnosti in zaupanja v podatke, vpisane v sodnem registru, je bila tožeča stranka (kot remitent) torej utemeljeno v dobri veri, da je aval tožene stranke na menici veljaven.

Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi v izogib nepotrebnemu izvajanju predlaganih dokazov pravilno sklicevalo na razloge odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.2.1992, opr.št. Cpg 1076/90 (C 58). Ne pa tudi na razloge sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.2.1992, opr.št. Cpg 1588/91 (C 57). S slednjim je namreč pritožbeno sodišče le potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, ki je zaradi nedoločenosti zavrnilo oziroma zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbeni zahtevek sedanje tožene stranke na ugotovitev neveljavnosti avalov, ki jih je dala na menicah, izdanih s strani Z.

2. Temeljno sodišče v Y., enota v Y. je isto dejansko stanje (avaliranje bianko menic) obravnavalo s stališča kazenskopravnih predpisov (v zadevi pod opr.št. K 376/92 : zoper obtoženca P.K. in Z.P.). Vendar pa (po podatkih kazenske pisarne navedenega sodišča z dne 2.2.1994) obsodilna sodba zoper oba obtoženca še ni bila odpravljena (razglašena je bila dne 6.10.1993), torej še ni postala pravnomočna. Ker pa je v pravdnem postopku sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega, sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb navedene sodbe pač ni moglo upoštevati. Tudi sicer pa bi pri tej sodbi šlo za objektivno novoto, ki je sodišče druge stopnje že iz tega razloga ne bi moglo upoštevati (pravnomočnost navedene "kazenske" sodbe bo namreč segala v času po izdaji izpodbijane "gospodarske" sodbe z dne 5.11.1993).

3. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim vpogledalo tudi pribavljeni spis Temeljnega sodišča v Y., enote v Y. pod, torej tudi osnovne pogodbe št. 443/89 z dne 22.12.1989 (C 13), 85/90 z dne 1.3.1990 (C 17), 273/89 (aneks št. 1 z dne 1.10.1989 - C 19) in 442/89 z dne 22.12.1989 (C 20). Pri teh pogodbah gre za pogodbe, ki po zatrjevanju tožene stranke "niso bile predložene ob avaliranju sporne menice, tako da podpisnici menice z dne 22.12.1989 niti nista mogli vedeti, za kakšno vrsto avala oz. osnovnega posla gre".

Dejstvo, da pogodbe iz osnovnega posla niso bile predložene, pa ni pravno pomembno. V konkretnem primeru je namreč šlo za bianko menico, ko sprejem takšne menice predstavlja tudi pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko pozneje izpolni odredbo za plačilo menice. Ko torej imetnik menice bianko menico izpolni, ima ta vse meničnopravne učinke (s tem v zvezi glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.1991, opr.št. Cpg 309/91).

4. Čeprav ni pravno pomembno, da ob avaliranju bianko menice niso bile predložene osnovne pogodbe, pa je kljub temu, da je avalistova obveznost sicer samostojna (glej 2. odstavek 31. člena ZM), vseeno pravno pomembna vsebina osnovnih pogodb oziroma skladnost osnovnih pogodb z menico. Ker je tožena stranka kot avalist zavezana tako in v istem obsegu kot glavni zavezanec (glej 1. odstavek 31. člena ZM), je zavezana le, če je avalirana bianko menica (podobno kot bianko akceptni nalog) naknadno izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. Avalistu gre namreč ugovor iz neposrednega odnosa meničnega dolžnika nasprotni meničnemu upniku (glej Jožko Žiberna - Marija Kregar : Menica in ček (97), četrta izdaja, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1984, str. 148, 320). Prav tako pa mu gresta ugovora antidatiranja (oziroma antižigosanja) avala in nepoštene pridobitve menice, kot posebna ugovora pri bianko menici (glej Jožko Žiberna - Marija Kregar : Menica in ček (97), četrta izdaja, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1984, stran 148, 320).

Tožena stranka sicer ni ugovarjala nepravilne izpolnitve menice (to vsaj iz podatkov spisa ni razvidno), zato pa je ugovarjala antidatiranje (oziroma antižigosanje) avala in nepošteno pridobitev menice. Sodišče prve stopnje je navedena ugovora obravnavalo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, "da je zatrjevanje antidatiranosti spornega avala in slabe vere tožene (pravilno : tožeče) stranke (zaradi tega, ker naj bi bila Z.P. v času datuma na avalu v bolniškem staležu) zgolj njena trditev, ki je v nasprotju z zbranimi podatki in dokazi v predmetnem sporu". Vendar pa pri tem ni navedlo, kateri so ti podatki in dokazi, torej ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj zaradi opisane kršitve sodišče druge stopnje v tem pogledu ni moglo preizkusiti izpodbijane sodbe. Zato je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo (na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče tako moralo navesti podatke in dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da sta ugovora antidatiranja spornega avala in slabe vere tožeče stranke ob pridobitvi menice neutemeljena (glej 2. odstavek 375. člena ZPP). Ker vsebina obrazložitve ne pojasnjuje odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v izreku, gre namreč za pomanjkljivo obrazložitev.

5. 2. odst. 1007. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki je napram 1. odst. 414. člena ZOR specialen predpis) določa, da ostane porok zavezan za celotno izpolnitev, kljub temu da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve. Vendar pa porok (avalist) vseeno ni zavezan za toliko terjatve, kolikor je bila poplačana v stečajnem postopku (glej Stojan Ciboj : Obligacijska razmerja - Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, str. 821). To pomeni, da zaradi ugasnitve obveznosti stečajnega dolžnika (za poplačani znesek) za toliko ugasne tudi porokova (avalistova) obveznost (glej 2. odstavek 295.člena ZOR).

Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da se je tožeča stranka v stečajnem postopku zoper Z. (v zadevi, ki se pred Y.

sodiščem vodi decembra 1992 poplačala (po trditvah tožene stranke) za 3.524.540,71 SIT, kar predstavlja 17,85 % (glej potrjeni osnutek glavne razdelitve stečajne mase - B7) od prijavljene terjatve v znesku 19.745.326,10 SIT (C5), oziroma (po navedbah predsednice stečajnega senata) za 3.488.120,00 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi v tem pogledu zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških (tožene stranke) pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 4073/2005
• VSK sodba Cp 16/2008
• VSM sodba Cpg 455/96