VSL sklep Cpg 99/94

Jedro

Tudi če upnik hkrati s predlogom za začasno odredbo vloži tožbo z zahtevkom, ki z začasno odredbo, kakršna je predlagana, ne more biti zavarovan, navede pa, da ima zoper dolžnika tudi zahtevek, ki bi bil z njo lahko zavarovan, mora sodišče raziskati dejansko stanje o tem, katero terjatev ima upnik namen s predlagano začasno odredbo zavarovati. Če ugotovi, da je to terjatev, za katero še ni vložena tožba, mora (če izda začasno odredbo) določiti upniku rok za vložitev ustrezne tožbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je upnik zahteval, da sodišče do pravnomočne rešitve pravde dolžniku prepove vnovčitev akceptnega naloga. Menilo je, da glede na to, da je upnik vložil tožbo na vrnitev zneska, ki je bil dolžniku plačan z delnim vnovčenjem akceptnega naloga, predlagana začasna odredba ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče doseči zavarovanje te terjatve.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, obrazložil pa je predvsem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa. Po mnenju pritožbe je sodišče neutemeljeno povezalo predlog za začasno odredbo s tožbenim zahtevkom. Tožbe za vrnitev akceptnega naloga res še ni vložil, vendar pa je bila začasna odredba že po navedbah v tožbi usmerjena na zavarovanje ravno tega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo ne bi bila zavarovana terjatev, ki jo upnik uveljavlja s tožbo, vloženo hkrati s predlogom za začasno odredbo, je pravilno. Vendar pa je upnik že v tožbi navedel, da ima poleg zahtevka na vrnitev denarnega zneska, izplačanega dolžniku na podlagi akceptnega naloga, tudi zahtevek na vrnitev tega akceptnega naloga (glej navedbe pod VI.

točko tožbe). Glede na to, da lahko upnik vloži predlog za začasno odredbo celo ne da bi hkrati vložil tudi tožbo z zahtevkom, katerega izvršitev želi zavarovati (263. člen ZIP), bi sodišče prve stopnje vsaj na naroku za preizkus predloga za začasno odredbo, ki ga je opravilo dne 28.12.1993, moralo raziskati vprašanje, kakšno terjatev hoče upnik zavarovati s predlagano začasno odredbo. Če bi ugotovilo, da je njegov namen zavarovati terjatev na vrnitev akceptnega naloga in da so izpolnjeni za to predpisani pogoji po 267. členu ZIP, bi moralo upniku s sklepom o začasni odredbi dati rok, v katerem mora vložiti ustrezno tožbo (1. odst. 272. člena ZIP). Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, katero terjatev ima upnik namen zavarovati s predlagano začasno odredbo, ker je ocenilo, da je to terjatev, uveljavljana z že vloženo tožbo (k čemur je bistveno prispevala tožeča stranka sama s svojimi dokaj nejasnimi navedbami v zvezi s pogoji za začasno odredbo).

Dejansko stanje je tako v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi 14. členom ZIP pritožbi ugodilo, napadeni sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje raziskati opisana dejstva in o upnikovem predlogu ponovno odločiti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 609/2000
• VSL sklep II Cpg 885/2005
• VSL sklep II Cpg 732/2001