VSL sklep Cpg 1527/93

Jedro

Pri upnici ne gre za podjetje - družbo z omejeno odgovornostjo, ampak za obratovalnico brez statusa pravne osebe. Zato sodišče ne ugotovi s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa, ampak sporoči upravi za družbene prihodke občine, v kateri ima taksna zavezanka (samostojna obrtnica) svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi. Ko pa uprava za družbene prihodke občine prejme navedeno sporočilo, izda odločbo, s katero naloži taksni zavezanki plačilo dolžne takse in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso oziroma ugotovi, da je bila taksa plačana v gotovini, da pa taksna zavezanka ni predložila potrdila o plačilu, zaradi česar se zaračuna in izterja samo kazenska taksa v višini 10 %.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom taksni zavezanki (upnici) odmerilo 5.600,00 SIT sodnih taks (za predlog in sklep o izvršbi), 600,00 SIT opominskih taks in 3.100,00 SIT kazenskih taks (v višini 50 %).

Zoper navedeni sklep se je pritožila taksna zavezanka, in sicer smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Upnica naj bi namreč dne 19.8.1991 gotovinsko plačala 500,00 SIT sodnih taks za predlog in sklep o izvršbi. Sicer pa ni priglasila pritožbenih stroškov.

Iz podatkov sodnega registra Temeljnega sodišča v Celju in registra obrtnikov pri Skupščini Občine Šentjur (pri Celju) izhaja, da pri taksni zavezanki ne gre za podjetje - družbo z omejeno odgovornostjo, ampak za obratovalnico samostojne obrtnice, in sicer brez statusa pravne osebe. Zato se "neplačane takse" ne izterjajo v skladu s 30. členom Zakona o sodnih taksah, ampak v skladu z njegovim 29. členom.

To pomeni, da sodišče (ker ne gre za pravno osebo) ne ugotovi s sklepom, koliko znašajo neplačane takse in kazenske takse (glej 1. odstavek 30. člena ZST), ampak sporoči upravi za družbene prihodke občine, v kateri ima taksna zavezanka (samostojna obrtnica) svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi (1. odstavek 29. člena ZST). Ko pa uprava za družbene prihodke občine sporočilo prejme, izda odločbo, s katero naloži taksni zavezanki, naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso (3. odstavek 29. člena ZST) oziroma če ugotovi, da je bila taksa plačana v gotovini (kot to sicer zatrjuje taksna zavezanka), da pa taksna zavezanka ni predložila potrdila o plačilu, zaračuna in izterja samo kazensko takso v višini 10 % (4. odstavek 29. člena ZST).

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, v konkretnem primeru določbe ZST o izterjavi neplačanih taks. Ker pa mora sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), je ob reševanju pritožbe izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nadaljnji postopek (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), v katerem bo moralo postopati po 29. členu ZST.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise (to je določbe ZPP in ZIP) na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 4/95
• VSM sklep Cpg 488/94
• VSL sklep III Cp 4864/2005