VSL sodba Kp 699/93

Jedro

Ne gre za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 108. čl. KZ RS, če je obdolženec v tisku kritiziral obnašanje neke organizacije v določenem časovnem obdobju in je zato imel razloge verjeti v resničnost takih trditev, niti ne za kaznivo dejanje razžalitve po 106. čl. KZ RS, če se iz načina izražanja ne vidi, da je obdolžencu šlo za namen zaničevanja.

 

Izrek

Pritožba zasebnih tožilcev se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilci so dolžni plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino vsak po 10.000 tolarjev.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. K. na podlagi 3. tč. 350. čl. ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo zasebne tožbe, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po III., II. in I. odst. 108. čl. KZ RS. Hkrati je tudi odločilo, da so zasebni tožilci nerazdelno dolžni plačati stroške kazenskega postopka in sicer obdolžencu njegove potrebne izdatke in povprečnino 8.000 tolarjev.

Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili zasebni tožilci zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožnikom, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmetov obtožbe, s čemer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. tč. II. odst. 364. čl. ZKP in da so razlogi sodbe v precejšnji meri med seboj v nasprotju in da je precejšnje nasprotje tudi med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je na strani 6. navedlo, da navedena članka z dne 1.8. in 22.8.1992 res vsebujeta vse inkriminirane navedbe, vendar je iz obeh člankov jasno razvidno, da se navedbe nanašajo le na obnašanje borčevske organizacije v predplebiscitnem obdobju, da tudi ne gre za žaljive vrednostne ocene, ampak le za negativne vrednostne sodbe o takratnem ravnanju borčevske organizacije, na podlagi teh vrednostnih sodb pa so podani določeni zaključki in mnenja obdolženca, tako odrekanje moralni pravici do predloga za dodelitev najvišjega odlikovanja A. kot tudi, da je s svojim stališčem borčevska organizacija odločno približala protislovenski M. stranki za enakopravnost občanov in pri osamosvajanju Slovenije nima zaslug. Zato ni mogoče sprejeti navedb pritožnikov, češ da sodišče ne bi v celoti rešilo predmeta obtožbe, zaradi česar tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj pojasnilo zakaj ne šteje za dokazano, da je obdolženi S. K. storil očitano kaznivo dejanje. Pojasnilo je, da gre v člankih za politično kritiko ravnanja borčevske organizacije v predplebiscitnem obdobju in da v člankih ni zaslediti žaljivih trditev ali zaničevanja zasebnih tožilcev, gre za obdolženčevo mnenje o ravnanju neke organizacije v določenem času, pri čemer pa nikjer v člankih niso omenjeni kot posamezniki, zasebni tožilci oziroma pritožniki. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z oceno prvostopnega sodišča, da v inkriminiranih člankih ni zaslediti zaničevanja ali podcenjevanja drugega, nespoštovanje dostojanstva človeka in organizacije, ampak gre za politično kritiko ravnanja vodstva borčevske organizacije v točno določenem časovnem obdobju. Da je temu tako, ne gre prezreti, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, da navedena članka vsebujeta tudi pozitivne vrednostne ocene borčevske organizacije in njenega vodstva, tako med drugim, da je izjava borčevske organizacije ob napadu na Slovenijo odločno rodoljubna, da imajo borci NOV in NOB zasluge za zmago protihitlerjevske koalicije, da je večino borcev NOV od vsega začetka bila za samostojno slovensko državo, da je tudi sedaj borčevska organizacija zanjo in podobno.

Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo na strani 5. izpodbijane sodbe, zakaj šteje za dokazano, da je obdolženec imel razloge za kritiko ravnanja borčevske organizacije v predplebiscitnem obdobju in se s tako oceno v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar se po IV. odst. 108. čl. KZ RS obdolženec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev po 106. čl. KZ RS oziroma za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po 110. čl. KZ RS, to pa le ob pogoju III. odst. 106. čl. KZ RS, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da je to storil z namenom zaničevanja. Kot pa je bilo že zgoraj povedano, pa namena zaničevanja v konkretni zadevi s strani obdolženca ni mogoče dokazati, zaradi česar je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na podlagi tega tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, zaradi česar tudi nista podana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona.

Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru uradnega preizkusa (I. odst.

376. čl. ZKP ni našlo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 384. čl. ZKP.

Glede na tako odločitev so zasebni tožilci tudi dolžni plačati stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo za primerne vsakemu po 10.000 tolarjev povprečnine, kar je primerno glede na trajanje in zamotanost pritožbenega postopka ter gmotnih razmer zasebnih tožilcev. Taka odločitev temelji na določbi 101. čl.

ZKP v zvezi s III. odst. 99. čl. istega zakona v zvezi s 4. čl.

Ustavnega zakona Republike Slovenije.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 713/2000
• VSL sklep II Cp 384/2000
• VSL sodba Kp 1356/93