VSL sodba Kp 873/93

Jedro

Kljub predkaznovanosti obtoženca je sodišče pravilno odmerilo kazen, ko je obtožencu izreklo zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja po II.odst. 166. člena KZS v trajanju štirih mesecev in preklicani pogojni obsodbi, v kateri je bila določena kazen sedem mesecev ter izrečena enotna kazen devet mesecev zapora, zaradi česar je pritožba javnega tožilca neutemeljena, ko se zavzema za višjo kazen temu obtožencu, ki ni bil pobudnik kaznivega dejanja, medtem, ko se zoper izrečeno kazensko sankcijo zoper soobtoženca, ki je bil pobudnik kaznivega dejanja in mu je bila izrečena pogojna obsodba, ni pritožil. Zaradi tega je odmerjena kazen za drugega obtoženca v skladu s čl. 367. ZKP.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtožena J. C.

in D. C. za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po II. odst. 166. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ in 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije in je obtoženemu J. C. na podlagi 52. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije izreklo pogojno obsodbo in v njej na podlagi II. odst. 166. čl. KZ RS določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let.

Z isto sodbo pa je obtoženemu D. C. na podlagi II. odst. 166. člena KZ RS izreklo kazen štiri mesece zapora hkrati pa je tudi preklicalo pogojno obsodbo Temeljnega sodišča v L., enote v D. s katero je bila temu obtožencu zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I.

odst. 166. člena in za kaznivo dejanje po II. odst. 165. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ in 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije izrečena pogojna obsodba in določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, nato je temu obtožencu na podlagi III. odst. 54. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije izreklo enotno kazen devet mesecev zapora.

Z isto sodbo je tudi odločilo, da se obema obtožencema naloži v plačilo 29.700,00 tolarjev, kar ustreza pridobljeni premoženjski koristi, hkrati pa je tudi glede stroškov odločilo, da sta jih dolžna plačati obtoženca v znesku 9.426 tolarjev in vsak po 10.000 tolarjev povprečnine.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazni vendar samo glede obtoženega D. C. s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede tega obtoženca tako spremeni, da obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreče višjo zaporno kazen in nato upoštevaje zaporne kazni v okviru preklicane pogojne obsodbe izreče tudi višjo enotno zaporno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Javni tožilec meni, da je izrečena kazen za obravnavano kaznivo dejanje in tudi izrečena enotna kazen prenizka glede na predkaznovanost tega obtoženca in glede na okoliščine storitve ter samo težo kaznivega dejanja saj gre za krajo posebnega kulturnega pomena in sicer baročno peč, ki je bila glede na priloženo dokumentacijo in izpovedbe priče N. L. takega posebno kulturnega pomena ker je šlo za peč unikatne izdelave.

Ugotovitve, ki jih poudarja pritožnik v svoji pritožbi so seveda točne vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi glede tega obtoženca izreklo primerno kazensko sankcijo, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča višja zaporna kazen in za to kaznivo dejanje in višja enotna kazen ni potrebna.

Treba je vendarle upoštevati ne glede na obtoženčevo predkaznovanost, da je bil pobudnik tega soobtoženi J. C., ki je hotel kot zbiralec starin to peč zase za okras. Obtoženi D. C. mu je le sledil in sledil tudi njegovemu navodilu naj spravi peč v svoji garaži. Pobudnik je torej bil obtoženi J. C. in ne obtoženi D. C. Ker je sodišče prve stopnje obtoženemu J. C. kot pobudniku za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo zoper katero pa se javni tožilec ne pritožuje bi glede na sodelovanje in prispevek enega in drugega h kaznivemu dejanju ne bilo primerno, da bi obtoženemu D. C., ki ima glede na prej naštete obteževalne okoliščine izrečeno kazen zapora in ne pogojne obsodbe, te višali tako izrečeno zaporno kazen. Glede na prispevek enega in drugega bi se po oceni pritožbenega sodišča v primeru ugoditve pritožbi javnega tožilca pokazala kazenska sankcija za enega in drugega nepravična. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo kazen tudi temu obtožencu, pa je zato ocenilo, da je pritožba javnega tožilca ki se zavzema za višjo posamezno in višjo enotno kazen neutemeljena.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 376. člena ZKP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo kar je v skladu s 384. čl. ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 77/2000
• VSC sodba Kp 82/00
• VSL sodba Kp 1662/93