VSL sklep Kp 1205/93

Jedro

Na pritožbo javnega tožilca zoper sklep senata sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ocenilo, da ima zbrano dokazno gradivo dovolj podlage za utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje goljufije po 2. odst. 171. čl. KZS.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave spremeni tako, da se zoper osumljenega F.B.

u v e d e p r e i s k a v a zaradi utemeljenega suma, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist spravil S.B. z lažnivim prikazovanjem lažnih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil s tem, da mu je v začetku julija leta 1990 natvezil, da je lastnik počitniškega stanovanja v R. ter da to stanovanje prodaja, kar mu je S.B.P. verjel ter mu dne 11.7.1990 po sklenitvi kupoprodajne pogodbe za nakup predmetnega stanovanja izročil 55.000 DEM, namena izročiti predmetnega stanovanja oškodovanemu S.B.P. pa že od vsega začetka ni imel, saj to tudi ne bi mogel storiti, ker ni bil lastnik predmetnega stanovanja, denarja pa mu kljub večkratnim urgencem ni vrnil, s čemer naj bi ga oškodoval za 385.000 tolarjev, pri tem pa mu je šlo tudi za to, da si pridobi korist v tej višini, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po II. v zvezi s I.

odst. 171. čl. KZ RS.

 

Obrazložitev

V navedeni kazenski zadevi je senat sodišča prve stopnje s sklepom z dne 15.9.1992 opr.št. Ks 980/92 na podlagi VII. odst. 159. čl. ZKP zahtevo Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani, enote v Ljubljani za uvedbo preiskave zoper obd. F.B. v smeri kaznivega dejanja goljufije po III. v zvezi s I. odst. 171. čl. KZ RS zavrnil, ker je ocenil, da v spisu ni dovolj podatkov, ki bi kazali na utemeljen sum, da obd. F.B. ne bi bil lastnik stanovanja, katerega je prodal S.B.P.

Glede na izpisek iz zemljiške knjige, ki je v spisu, naj bi izhajalo, da je obd. F.B. lastnik navedene nepremičnine, in sicer kot 1/18 stavbe oz. enega stanovanja, kot je navedeno v takratnem sklepu.

Enako naj bi izhajalo tudi iz "pogodbe o gradnji", ki jo je Ban sklenil z izvajalcem del D.Č. Podano je bilo mnenje, da gre ev. za civilnopravno razmerje, ne pa za sum kaznivega dejanja goljufije.

Na pritožbo javnega tožilca je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 26.11.1992, opr.št. Kp 1400/92 takratni sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ocenjeno je bilo, da sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščin, ki izhajajo iz "pogodbe o gradnji" z dne 30.6.1988, ki glede na 4. tč. pogodbe v zvezi s priloženima položnicama, kdaj in kolikšne zneske je F.B. nakazal D.Č.

kaže, da obdolženec do 1.11.1988, ko bi moral s svoje strani izpolniti plačilne pogoje, ni plačal še ničesar. Šele dne 22.1.1990 in nato 11.9.1990 je nakazal D.Č. dva zneska, medtem ko je od kupca S.P. že dne 11.7.1990 prejel celotno kupnino 55.000 DEM. Ta okoliščina, da naj bi obdolženec kupcu P. povsem zamolčal, da pogodbene obveznosti nasproti Č. ni izpolnil, ampak mu je prikazoval s sklicevanjem na že povedano pogodbo in z zemljiškoknjižnim izpiskom okoliščino, ki naj bi izkazovala nesporno lastništvo nad stanovanjem, bi utegnilo pokazati, da je šlo s strani obdolženca za goljufiv namen, ko se je zavedal, da zaradi neizpolnjenih obveznosti ne more postati lastnik stanovanja.

Preiskovalni sodnik je ponovno menil, da ni dovolj izkazana utemeljenost suma v smeri kaznivega dejanja goljufije. Ocenil je, da gre za morebitne spore civilnopravnega značaja, zato je ponovno senatu sodišča prve stopnje prepustil presojo o utemeljenosti zahteve javnega tožilca za uvedbo preiskave. Senat je s sklepom, ki je naveden v uvodu, zahtevo za uvedbo preiskave ponovno zavrnil, pri čemer ocenjuje, da je morda bilo lahko takšno kaznivo dejanje podano, vendar ne na način, kot je opisan v zahtevi za uvedbo preiskave.

Ponovno ocenjuje pomembnost izpiska iz zemljiške knjige k.o. Rovinj, vl.št. x, iz katerega izhaja, da je F.B. do 1/18 solastnik parc.št.

y, na kateri je izvajalec D.Č. gradil objekt še za druge kasnejše lastnike. Pogodbo o gradnji z dne 30.6.1988 ocenjuje, da sta se obdolženec kot investitor in D.Č.kot izvajalec dogovorila za fiksno ceno izgradnje stanovanja št. 9 ki je v pogodbi konkretizirano kot 1/18 solastništva parcele, da pa iz pogodbe ne izhaja, da bi bile dogovorjene kakšne sankcije "v primeru neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani investitorja, ker je mišljeno za primer neizpolnitve plačilnih pogojev. " Iz tega razloga meni, da gre sicer za določena nesoglasja med F.B. in D.Č., da pa ni izkazano, da bi imel obd. F.B. od vsega začetka, ko je stanovanje prodajal, namen na goljufiv način pridobiti kupnino. Pri tem se sklicuje na pravdni spis I P 99/92, iz katerega izhaja, da je F.B. S.B.P. izročil stanovanje v posest in ga ta tudi uporablja. Tak potek dogajanja naj bi kazal na določene nepravilnosti s strani F.B., ki pa naj ne bi še pomenile elementov kaznivega dejanja goljufije tako v objektivnem kot v subjektivnem smislu.

Zoper takšen sklep se pritožuje javni tožilec, ki predvsem opozarja na izpovedbo oškodovanca, da se za nakup stanovanja ne bi odločil, v kolikor bi vedel, da obdolženec ni ravnal v skladu s pogodbenimi obveznostmi v razmerju do D.Č., torej da kupnine ni plačal. Prav to okoliščino pa mu je zamolčal in zaradi tega zamolčanja ima zdaj oškodovanec težave, ker D.Č. v pravdi zahteva izpraznitev stanovanja, ki ga je obdolženec oškodovancu res izročil, ker D.Č. zatrjuje, da obdolženec sploh ni lastnik. Pritožbi javnega tožilca je priložena tudi izjava D.Č., ta jo je posredoval tožilstvu in iz katere izhaja, da obd. F.B. spornega stanovanja nikoli ni plačal v celoti, zaradi česar mu ga tudi D.Č. nikoli ni predal v posest in last, ampak je B.

zasedel stanovanje brez dovoljenja in vednosti D.Č.. Pritožba zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, po smislu pritožbe pa tudi uvedbo preiskave.

Pritožba je utemeljena.

Že v sklepu z dne 26.11.1992, ko je sodišče druge stopnje pritožbi javnega tožilca ugodilo in prvotni sklep senata sodišča prve stopnje razveljavilo, je bilo jasno nakazano, da je treba v smislu kaznivega dejanja goljufije ocenjevati ravnanje obd. F.B. proti kupcu S.B.P., v katerem je povsem zamolčal, da do takrat, ko je s S.B.P. sklenil kupoprodajno pogodbo, D.Č. ni nakazal nobene kupnine, čeprav bi moral to storiti po "pogodbi o gradnji" z dne 30.6.1988 že najkasneje 1.11.1988. Kot pove kupec S.B.P., sedanji oškodovanec, je to okoliščino obdolženec povsem zamolčal in kot pravi oškodovanec ne bi sklenil kupoprodajne pogodbe, če bi vedel, da obdolženec obveznosti iz kupoprodajne pogodbe ni izpolnil. Po oceni sodišča druge stopnje ta okoliščina izhaja iz zbranega dokaznega gradiva, zato ni moč zatrjevati, da bi šlo zgolj za nesoglasja, ki naj bi imela samo civilnopravne nerazčiščene odnose. Stvar preiskave pa bo, da se navedeno neskladje razčisti s podrobnim zaslišanjem obdolženca, oškodovanca in D.Č. in da se ocenijo listinski dokazi, ki so priloženi spisu. Zaenkrat pa ni moč šteti, da zahteva za uvedbo preiskave ne bi bila utemeljena (3. odst. 397. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 342/99
• VSL sklep I Kp 1309/05
• VSL sklep Kp 1689/93