VSL sklep Kp 876/93

Jedro

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in tudi ne ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev, nekaterih pa tudi ni ugotovilo s potrebno zanesljivostjo. Po odpravi navedenih pomanjkljivosti in dopolnitvi dokaznega postopka bo potrebno pri presoji upoštevati, da je od voznika motornega vozila v določenih prometnih situacijah mogoče zahtevati, da mora računati tudi z nepravilnim ravnanjem drugih udeležencev v prometu in to takrat, ko je po izkušnjah in glede na konkretne okoliščine to mogoče pričakovati. Ko gre za nepravilno ravnanje otrok (ali starejših ljudi) je mogoče od voznika terjati še toliko bolj vestno in pazljivo presojo.

 

Izrek

Pritožbi oškodovančevega pooblaščenca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oproščena obtožbe, po kateri naj bi iz malomarnosti storila kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odst.

251. člena KZ RS. Na podlagi 1. odst. 99. člena ZKP je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 95. člena ZKP proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil oškodovančev pooblaščenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji sodišča prve stopnje obdolženka med vožnjo proti zaznamovanemu prehodu za pešce ni mogla pričakovati, da bo petletni oškodovanec prečkal cesto, saj je bil v spremstvu matere in ni kazal takšnega namena; obdolženka bi lahko nezgodo preprečila le, če bi na prometno situacijo, ki jo je zakrivil otrok, reagirala, še predno je postala kritična, tega pa po mnenju sodišča prve stopnje ni mogla, zato ji tudi ni mogoče očitati, da je bila njena vožnja "protipredpisna".

Pritožnik upravičeno opozarja na preuranjenost oziroma zmotnost takšne ocene, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo in tudi ne ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev in ker nekaterih dejstev tudi ni ugotovilo s potrebno zanesljivostjo.

Ni dvoma, da je bilo oškodovančevo ravnanje nenadno in v nasprotju s prometnimi predpisi. Po ugotovitvah izvedenca prometne stroke je namreč oškodovanec po vozišču, na katerem se je nahajal približno eno sekundo, napravil le korak ali dva, pri čemer obdolženka na razdalji 11 do 14 m (ob predpostavki, da je vozila s hitrostjo 40 do 50 km/h, česar pa izvedenec ni mogel zanesljivo ugotoviti), ni uspela niti zavirati. Kljub navedenemu pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča nekatera dejstva in dokazi nakazujejo oceno, da bi obdolženka v obravnavanem primeru morala in mogla predvideti otrokovo nepravilno ravnanje in da bi nezgodo lahko preprečila, če bi svoje vozilo ustavila pred prehodom za pešce. Obdolženka naj bi se dobro vidnemu in zaznamovanemu prehodu za pešce, opremljenemu z dodatnimi prometnimi znaki in označbami, ki so opozarjali na otroke na cesti in šolo, približevala hitro in z nezmanjšano hitrostjo (tako priča D.

P.) in kljub temu, da so se na pločniku pred prehodom za pešce nahajali petletni oškodovanec, njegova nekoliko starejša sestra in njuna mati. Obdolženka trdi, da je med vožnjo pozorno spremljala dogajanje na pločniku; navajala je, da je videla, da hodijo vštric dva otroka in ženska, pri čemer ni opazila nobenega znaka, da nameravajo čez cesto, ko pa je bila skoraj vzporedno z oškodovancem, pa je ta nenadoma planil na cesto. Otrokova starša B. M. in R. M. sta ta del dogajanja opisala bistveno drugače; iz njune izpovedbe namreč izhaja, da je cesto po prehodu za pešce prečkal najprej oškodovančev oče, da je mati pred prehodom počepnila, odložila vrečko in hčerki zapenjala obutev, nadalje, da je po materinem naročilu, da naj gresta čez cesto, najprej to storila njuna hčerka, medtem ko je mati pobirala vrečko, ko pa je bila hči že na sredini ceste, pa se je za prečkanje odločil tudi petleni oškodovanec, napravil korak ali dva, pri čemer je prišlo do trčenja.

Sodišče prve stopnje navedenih nasprotij v izpovedbah prič in obdolženke ni razčiščevalo. Če bi se izkazalo, da je opis dogodka, kot ga podajata starša, verodostojen, pa bi to morda dovoljevalo sklepanje, da obdolženka le ni tako pozorno spremljala hoje in ravnanja pešcev, kot zatrjuje. Drugače kot omenjeni priči in obdolženka pa je hojo oškodovančeve sestre prikazovala priča D. P.: ta namreč trdi, da naj bi bila v trenutku nezgode deklica skupaj z očetom že na drugi strani ceste. Kot je že bilo navedeno, sodišče prve stopnje navedenih razlik v izpovedbah prič in obdolženke, ki zadevajo pomembne okoliščine, ni odpravilo. Pritožnik pa tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje izpovedbe D. P., ki jo je na glavni obravnavi sicer prebralo, sploh ni upoštevalo in ocenjevalo. Ker je bil ta dokaz pretresen na glavni obravnavi, ga je bilo sodišče prve stopnje seveda dolžno pretehtati in ovrednotiti tudi v povezavi z drugimi dokazi, zlasti še, ker gre za protislovne dokaze (člen 347 ZKP). Zaradi navedenega je seveda vprašljiva ocena izpodbijane sodbe (stran 7), da naj bi bila oba otroka v spremstvu matere, ko se je oškodovanec odločil za prečkanje ceste. Sodišče prve stopnje tudi ni podrobneje ugotavljalo oškodovančevega obnašanja na pločniku potem, ko naj bi sestra že prečkala cesto in je očitno verjelo obdolženki, ki navaja, da ni opazila ničesar, kar bi kazalo na njihov namen prečkanja ceste. Glede na že navedene pomisleke v točnost in zanesljivost obdolženkinega opažanja, bi vsekakor kazalo tudi ta del njenega zagovora preveriti in kritično ovrednotiti.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti pri ugotavljanju odločilnih dejstev je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pooblaščenca, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno odpraviti nasprotja v izpovedbah prič in obdolženke ter zanesljiveje in natančneje ugotoviti zlasti: na kakšen način in v kakšnem časovnem intervalu sta prečkala cesto oškodovanec in njegova sestra, njeno starost, kje se je le-ta nahajala v trenutku oškodovančevega zadetja in po možnosti tudi oškodovančev položaj in obnašanje nekaj sekund pred zadetjem.

Vse to je po mnenju pritožbenega sodišča pomembno za presojo, ali je bila obdolženka dolžna in ali je mogla predvideti nepravilno ravnanje oškodovanca in svoje vozilo ustaviti pred prehodom za pešce.

Ne glede na razplet dokaznega postopka v ponovljenem sojenju velja še opozoriti, da je od voznika motornega vozila v določenih prometnih situacijah mogoče zahtevati, da mora računati tudi z nepravilnim ravnanjem drugih udeležencev v prometu in to takrat, ko je po izkušnjah in glede na konkretne okoliščine to mogoče pričakovati. V primeru, ko gre za nepravilno ravnanje otrok (ali starejših ljudi) je seveda mogoče od voznikov glede na zakonske določbe terjati še toliko bolj vestno in pazljivo presojo.

V konkretnem primeru je obdolženki že približevanje prehodu za pešce z znaki in označbami, ki so opozarjali na otroke, narekovalo posebno previdno vožnjo. Še toliko večjo previdnost pa so ji narekovale že navedene konkretne okoliščine, ki pa jih bo v ponovljenem postopku potrebno natančneje in zanesljiveje ugotoviti. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moglo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz načela optimalne varnosti v prometu in doslednega upoštevanja določb člena 30 ZTVCP, ki so namenjene zaščiti otrok v prometu, s potrebno zanesljivostjo presoditi, ali v obravnavnem primeru ni morda podana (tudi) krivda obdolženke za prometno nezgodo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1066/93
• VSL sklep Kp 1087/93
• VSL sodba Kp 1122/93