VSL sodba Kp 1183/93

Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za priložnostno kaznivo dejanje in da je obdolženec po več letih napravil novo kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu, zato je obdolžencu mogoče izreči pogojno obsodbo.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi A.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa tatvine po členu 165/I KZ RS v zvezi s členom 19 KZ SFRJ. Obtožencu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 6 (šestih) mesecev zapora. Ker pa je obravnavano kaznivo dejanje obtoženec storil v času trajanja preizkusne dobe, mu je sodišče upoštevaje kazen šestih mesecev zapora, določeno v sodbi istega sodišča, določilo enotno kazen 10 (deset) mesecev zapora in novo preizkusno dobo 3 (treh) let.

Obtoženec pa je bil plačila stroškov kazenskega postopka oproščen.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločitvi o kazenski sankciji spremeni tako, da izreče obtožencu zaporno kazen. Prekliče pa naj tudi pogojno obsodbo, določeno v sodbi Temeljnega sodišča v x, enote v x, ter določi enotno kazen na podlagi člena 48/II točka 3 KZ SFRJ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja, da sodišče premalo pozornosti posveča dejstvu, da je bil obtoženec predhodno velikokrat kaznovan zaradi premoženjskih deliktov, da je bilo obravnavano dejanje storjeno tekom preizkusne dobe, pomembne pa so tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, saj kažejo na izredno predrznost obtoženca.

Dejstva, da je bil nespreten in je dejanje zato ostalo pri poizkusu, pa mu nikakor ni mogoče šteti v korist kot olajševalno okoliščino.

Drugostopenjsko sodišče pri presoji primernosti izrečene kazenske sankcije ocenjuje, da je nadvomno res, da je bil obtoženec že velikokrat kaznovan zaradi premoženjskih deliktov, vendar zadnje tako kaznivo dejanje datira leta 1977. Po tem pa obtoženec 15 let ni storil nobenega kaznivega dejanja take vrste, dejanja, za katera pa mu je bila izrečena leta 1991 pogojna obsodba, pa so povsem drugovrstna, saj gre za kazniva dejanja ogrožanja varnosti in grdega ravnanja, storjeni napram njegovi zakonski partnerici, katera je tudi vložila zasebno tožbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da gre za priložnostno storjeno kaznivo dejanje in po dolgih letih enkraten obtoženčev spodrsljaj, ter da se glede nato, da se je ta zanj slabo izteklo, v bodoče ne bo več loteval tovrstnih dejanj. Prav tako je pravilno upoštevanje dejstva, da je dejanje ostalo pri poizkusu, saj ga obtoženec zaradi lastne nespretnosti ni uspel dokončati. Glede na navedeno je izrečena pogojna obsodba zanj primerna kazen, prav tako pa je pravilna odločitev sodišča, da se prejšnja pogojna obsodba kljub temu, da je bilo dejanje storjeno tekom preizkusne dobe, ne prekliče.

Po povedanem je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba ni utemeljena in ker ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je v skladu s 384. členom ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 112/93
• VSL sodba I Kp 828/99
• VSL sodba Kp 1264/93