VSL sodba Kp 1189/93

Jedro

Čeprav je obtoženec izzval prepir in pretep z oškodovancem, s katerim sta se spopadla goloroka, bi dejstvo, da so se v pretep na strani oškodovanca vključili še štirje njegovi prijatelji, lahko kazalo na to, da je bil obtoženec potem napaden in tako ogrožen, da se je lahko branil tudi z uporabo noža. Vendar pa taka trditev pritožbe nima opore v izvedenih dokazih.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 6 (šest) mesecev zapora.

Sicer se pritožba zagovornika in v celoti pritožba javnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškode po I. odst. 53. člena KZ RS. Izreklo mu je kazen 10 mesecev zapora.

Zoper sodbo sta se pritožila javni tožilec in obtoženčev zagovornik.

Javni tožilec predlaga, da se obtožencu zviša izrečena kazen, zagovornik pa se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Deloma je utemeljena le pritožba zagovornika.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi zagovornika, da so med izpovedbami prič znatne razlike in da so priče na glavni obravnavi izpovedovale drugače kot zaslišane pred preiskovalnim sodnikom. Pritožba ne navaja, v čem naj bi se izpovedbe razlikovale in v čem naj bi priče spreminjale svojo izpovedbo na glavni obravnavi. Analiza izpovedb zaslišanih prič pa pokaže, da si med seboj ne nasprotujejo in da priče, zaslišane na glavni obravnavi, svojih izpovedb niso spreminjale, zaradi aktivne udeležbe strank so bile le podrobneje izprašane in so svoje izpovedbe le dopolnjevale.

Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da si izpovedbe ne nasprotujejo, da pa se dopolnjujejo. Iz izpovedb izhaja, da priče niso bile vse ves čas navzoče na kraju dogodka, vsaka pa je dogajanje spremljala s svojega zornega kota. Izpovedbe prič pa ne dajejo nikakršne opore za trditev v pritožbi zagovornika, da je šlo za povsem enakovreden pretep med dvema skupinama vinjenih udeležencev in da je šele potem, ko je bil obtoženec, ki se je znašel v precepu kar štirih nasprotnikov in jim očitno ni več mogel biti kos, resno ogrožen, potegnil nož in takrat je prišlo do poškodbe oškodovanca. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da obtoženec nikoli ni bil ogrožen od štirih nasprotnikov. Iz skladnih izpovedb prič, ki so dogodek opazovale od začetka in bile v njem udeležene, to pa sta oškodovanec in priča G., izhaja, da je bil obtoženec tisti, ki je brez razloga udaril najprej oškodovanca potem pa še G.. Ko se je že oddaljil, pa se je vrnil in s pestjo ponovno močno udaril oškodovanca. Šele takrat se je v dogajanje vključil Z. in tudi ta se ni lotil obtoženca, temveč je odrinil enega iz družbe obtoženca, ko je obtoženec planil proti njemu, pa ga je oškodovanec le prijel, da bi ga zadržal. Potem sta se oškodovanec in obtoženec v nadaljevanju sama prerivala oziroma kot pove oškodovanec ga je obtoženec pretepal. Niti iz izpovedbe G.

in tudi iz izpovedb drugih zaslišanih prič ne izhaja, da bi še kdo drug bil udeležen pri spopadu z obtožencem. Tudi T. S., ki je na kraj dogodka prišel kasneje, opisuje, da sta bila obtoženec in oškodovanec sama, ko je krenil na pomoč oškodovancu. Še preden pa bi mu lahko pomagal in ko se jima je le približal, ga je obtoženec že zabodel z nožem. Šele potem ga je sam podrl na tla. Ta del dogajanja pa opisuje priča G., kar pritožba zagovornika povzema, ko navaja, da sta S. in oškodovanec obtoženca podrla na tla. Iz izpovedbe priče T. S. pa dokaj jasno izhaja, da je obtoženec moral oškodovanca zabosti še preden se jima je sam približal, saj skladno z drugimi pričami opisuje, da je obtoženec potem, ko ga je sam že zaboden podrl na tla, pobegnil. Neutemeljeno pritožba zagovornika očita sodišču prve stopnje, da ni ocenjevalo vsebine uradnega zaznamka policije o izjavi priče G.. Uradni zaznamek policistov o izjavi bodoče priče ni dokaz, na katerega bi se lahko oprla sodba, saj ni pridobljen v skladu s pravili Zakona o kazenskem postopku. Kljub temu pa se je sodišče ukvarjalo z razčiščevanjem vsebine tega uradnega zaznamka. Priča G.

je izrecno vprašan izjavil, da kaj takega policistom ni povedal, vsebina tega uradnega zaznamka nima opore v izjavi nobene zaslišane priče, nakazuje pa se, da so policisti, glede na vsebino nekaterih izjav pomotoma navedli, da naj bi obdolženec pobegnil in da so ga potem ulovili. Priče namreč opisujejo, da je obtoženec s kraj dogodka pobegnil. Navajajo pa tudi, da je kasneje eden iz družbe obtoženca prišel nazaj iskat svoja očala in da so njega prijeli. Za odločanje o stvari tudi ni pomembno, ali sta obtoženec in oškodovanec ležala na tleh, ali pa sta se prerivala stoje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je oškodovanec prepričljivo opisoval dogodek, opisal pa je, da ga je obtoženec pretepal, ko sta bila na tleh. Temu skladna pa je v bistvu izpovedba priče Starina, iz katere izhaja, da sta obtoženec in oškodovanec vstala, preden se jim je sam približal in da je potem, ko je obtoženec zamahnil proti njemu z nožem in ga zadel, obtoženca podrl na tla. Bistveno o stvari pa je, da ni nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da je bil obtoženec napaden in ogrožen s strani večih udeležencev pretepa. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je obtoženec začel spor in da med pretepom z oškodovancem ni bil napaden s strani večih udeležencev in da tudi ni bilo razlogov, da bi se zmotno čutil ogroženega. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo kazenski zakon in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, saj je v svoji sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazni pa je sodiše druge stopnje ugotovilo, da je deloma utemeljena pritožba zagovornika.

Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo vse okoliščine, pomembne za odmero kazni, dovolj je upoštevalo tudi tiste, na katere opozarja pritožba javnega tožilca. Pri odmeri kazni obtožencu pa je premalo upoštevalo njegovo mladost, saj je dejanje storil kot mlajši polnoletnik, dosedanjo nekaznovanost pa tudi dejstvo, da je bil ob času storitve kaznivega dejanja vinjen in da je vinjenost čeprav nebistveno vplivala na storitev kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato deloma ugodilo pritožbi in obtožencu izrečeno kazen znižalo. Utemeljeno pričakuje, da bodo tudi s to kaznijo doseženi vsi nameni kaznovanja.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 37/2000
• VSL sodba Kp 58/94
• VSL sodba I Kp 1140/99