VSL sodba Kp 986/93

Jedro

Nakup in poskus prodaje orožja, katerega promet je po 2., 4. in 45. členu Zakona o orožju prepovedan (Ur. l. RS št. 17/81); vprašanje pomoči pri poskusu prodaje orožja.

 

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obt. Ž.N. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o pravni opredelitvi spremeni tako, da se dejanje obtoženih Ž.N., A.D. in H.D. pravno opredeli kot pomoč k poskusu kaznivega dejanja po II. odstavku 220. člena KZ RS v zvezi s 19.in 24. členom KZ SFRJ in se jim izrečejo po 52. členu KZ SFRJ pogojne obsodbe, v katerih se z uporabo določb 2. točke 42. člena in 3. točke I.

odstavka 43. člena KZ SFRJ določi vsakemu kazen 7 (sedem) mesecev zapor, ki se ne bo izvršila, če obtoženci v preizkusni dobi treh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja.

Sicer se pritožba zagovornika obt. Ž. N., v celoti pa pritožbe javnega tožilca in zagovornikov obt. I.I. in I.H. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena I.I.in I. H. sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka vsak po 50.000,00 SIT povprečnine.

 

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bil obt. I.I. z dejanjem, ki je opisano pod tč. I/1 in I/2 spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po II. v zvezi s I. odstavkom 220. člena KZ RS, obt. I. H. je bil z dejanjem, navedenim v tč. II izreka sodbe spoznan za krivega enakega kaznivega dejanja, obtoženi Ž.N., A.D. in H.D. so bili z dejanjem pod tč. III spoznani za krive pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po II. odstavku 220. člena KZ RS v zvezi s 24. členom KZ SFRJ, obt. B.L. pa z dejanjem pod tč. IV kaznivega dejanja po I. odstavku 220. člena KZ RS. Obt. I.I. je bila izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, obt. I.H. kazen enega leta zapora, drugim štirih obtožencem pa so bile izrčene pogojne obsodbe, v katerih je bila obtoženim Ž.N., A.D. in H.D. določena omiljena kazen osmih mesecev zapora, obt. B.L.

pa kazen šestih mesecev zapora, vsem s preizkusno dobo treh let.

Obtoženemu I.I. in H.D. je bil vštet pripor, po 69. členu KZ SFRJ pa je bilo odločeno, da se I.I., I.H. in B.L. zaseže orožje, strelivo in pripadajoča oprema, kar je podrobneje navedeno v zapisnikih o zasegu predmetov. H.D. in B.L. sta bila plačila stroškov kazenskega postopka oproščena, drugi štirje obtoženci pa so dolžni povrniti stroške kazenskega postopka.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata zagovornika obt. I.H., odvetnika B.Ž. in A.S., zagovornik obt. I.I., zagovornik obt. Ž.N.

ter javni tožilec. Zagovornik obt. I.H. odvetnik B.Ž. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazni ter predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa pogojno obsodbo. Zagovornik istega obtoženca odvetnik A.S., pa se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 363. člena ZKP, prav tako predlaga razveljavitev, podrejeno pogojno obsodbo, zahteva pa tudi, da ga sodišče druge stopnje o seji senata obvesti.

Zagovornik obt. I.I. uveljavlja pritožbene razloge "bistvene kršitve določb materialnega prava" in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom na razveljavitev sodbe. Zagovornik obt. Ž.N. uveljavlja kot pritožbena razloga bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, predlaga razveljavitev sodbe ali pa pravno opredelitev v skladu z izrekom, torej z uporabo tudi 19. in ne samo 24. člena KZ SFRJ, temu ustrezno nižjo kazen in tudi krajšo preizkusno dobo.

Javni tožilec pa izpodbija višino kazni zapora, izrečenih obt. I.I.

in I.H. ter pogojne obsodbe in omiljeno kaznovanje glede obtoženih Ž.N. ter A.A. in H.D. s predlogom, da sodišče druge stopnje obtoženima I.I. in I.H. izreče višje kazni zapora, drugim trem navedenim obtožencem pa kazni zapora brez uporabe omilitvenih določil.

Deloma je utemeljena le pritožba zagovornika obt. Ž.N., glede obtoženih A.D. in H.D., ki se ne pritožujeta, pa je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti.

Kar zadeva dejansko stanje sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno napadene sodbe tako glede obsega kot vloge vsakega izmed obtožencev, ki se pritožujejo. Edino kar zadeva obt. I.I.in A.Č.

(zoper tega obtoženca je bil kazenski postopek izločen) izhaja iz njunih zagovorov, da je I.I. prodal A.Č. 10 svinčnikov - samokresov, enega pa mu je podaril, v izreku sodbe pa je tudi podarjeni svinčnik naveden kot da je bil A.Č. prodan. Vendar pa gre glede na celoten obseg dejavnosti v zvezi s trgovanjem z orožjem za zanemarljivo neskladje, ki ni vplivalo na kazensko sankcijo. Iz proučitve spisa sicer tudi ni točna ocena, povedana v razlogih sodbe, da bi bilo pri obt. I.I. zaseženo ob aretaciji vse orožje in strelivo, oziroma, da bi z njim takrat v celoti razpolagal. Jasno je, da ni imel v posesti in ni razpolagal s tistim orožjem, ki ga je že prodal, oziroma zamenjal (I.H., A.Č., B.L.). Po oceni sodišča druge stopnje gre le za nespretno formulacijo stavka, kar pa še ne pomeni morebitne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11 točke I. odstavka 364. člena ZKP, ko na navedena neskladja opozarja višji javni tožilec.

K posameznim pritožbam pa sodišče druge stopnje podaja naslednja stališča: K pritožbi zagovornika obt. I.I..

_________________________________ Ta pritožnik meni, da so s sprejemom Zakona o podjetjih prenehale obstajati organizacije združenega dela, prenehal je veljati Zakon o združenem delu, s tem pa naj bi izgubila pravni smisel določba 45. člena Zakona o orožju (Ur. list RS št. 17/81). Zaradi take razlage meni, da je nastala pravna vrzel, ki omogoča posamezniku nakup in prodajo orožja in streliva brez prepovedi ali omejitev in torej sploh ne bi bilo več kaznivega dejanja po 220. členu KZ RS. Takšna pravna ocena, ki jo načenja tudi zagovornik obt. Ž.N., je povsem zgrešena.

Organizacije združenega dela tudi po uveljavitvi Zakona o podjetjih nadaljujejo s svojim delom do nove organiziranosti in niso enostavno prenehale obstojati (člen 192 Zakona o podjetjih). Tudi zakon o orožju po uveljavitvi Zakona o podjetjih ni bil v 45. členu v ničemer spremenjen.

Isti pritožnik z razlago določb 2. in 4. člena Zakona o orožju meni, da ne gre v celoti za orožje, katerega nabava bi bila prepovedana, pri čemer izrecno meni, da so puške le strelno orožje, ki nimajo naprav za dušitev zvoka, pri čemer se sklicuje na določbo 4. člena Zakona o orožju.Prezre pa, da je v istem členu prepovedan tudi promet z orožjem, ki je posebej prirejeno za napad. Zakon o orožju tega pojma sicer ne definira, je pa treba razlagati ta zakonski predpis po svojem pomenu v celoti, s tem pa je moč priti do prave volje zakonodajalca, kaj je hotel s takšno prepovedjo doseči. Res ne drži v celoti mnenje, ki ga zastopa sodišče prve stopnje, da posameznik v vsakem primeru ravna pri prometu z orožjem, strelivom ali razstrelilnimi snovmi neupravičeno, je pa pravilna nadaljnja ocena, da gre v obravnavani stvari za takšne vrste orožja in razstrelilnih snovi, katerega promet je prepovedan. Izjema so le tri gumijevke, ki ne spadajo med orožje, strelivo ali razstrelilne snovi, pač pa med hladno orožje v smislu razlage 2. člena Zakona o orožju, ki kot hladno orožje šteje med drugim tudi predmete, ki jim je glavni namen napad. Gumijevke niso v prodaji, po svojem smislu pa so namenjene napadu in spadajo med prepovedano orožje. Takšen promet bi bilo moč šteti kot kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po 147. členu KZ RS, vendar pa je glede na celoten obseg prometa z orožjem, kot je obravnavan v tej kazenski stvari sprejemljiva ocena, da je tudi promet z gumijevkami šteti v celoten sklop prepovedanega ravnanja in s tem kaznivega dejanja po 220. členu KZ RS, ne pa kot samostojno kaznivo dejanje po 147. členu KZ RS, kar bi bilo končno tudi v škodo obt. I.I.. Kor orožje se sicer v tem primeru pojavlja vojaško orožje (avtomatske puške in samokresi, pripadajoče strelivo, dušilci zvoka, tromblonski nastavki in mine, naboji za protiletalski top, svinčniki, prirejeni kot samokres in ročna bomba), ki pomenijo po svojem osnovnem namenu orožje, ki je prirejeno za napad.

V nadaljnjih pritožbenih izvajanjih pa zagovornik ponavlja obtoženčev zagovor, da naj bi imel pri njem ob preiskavah najdeno orožje le v posesti kot pooblaščenec za nabavo orožja za področje Bosne in Hercegovine in da naj bi deloval v okviru pooblastil kot pogodbeni sodelavec Z.K., posli pa naj bi potekali preko O. iz x. V zvezi s tem delom zagovora obt. I.I. je sodišče prve stopnje izvedlo obsežne poizvedbe in utemeljeno ocenilo, da v obravnavani stvari obt. I.I. ni imel nikakršnih posebnih pooblastil, čeprav se kaže, da je bil vpleten tudi v posredovanje pri sklepanju poslov v zvezi s prodajo ____________ orožja na področje Bosne in Hercegovine, kar pa ni predmet te kazenske zadeve. Obtoženec skuša prikazati tudi prodajo 10 avtomatskih pušk I.H. kot le posredovanje v tem smislu, da naj bi I.H. izročil avtomatske puške kot predstavniku vojaških organov Bosne in Hercegovine. Obt. I.H. pa je pojasnil, da se s kakršnokoli politično dejavnostjo in pripadnostjo ni nikdar ukvarjal in da se z obt. I.I. tudi nista spoznala na takšni osnovi. V nasprotju z I.H., ki pove, da je I.I. v obeh primerih, ko mu je ta pripeljal orožje, dal tudi nemške marke, obt. I.I. zanika, da bi mu I.H. dal kakršenkoli denar, ne kot kupnino in ne kot posojilo, kar sicer I.H.

zatrjuje. S tem, ko se izkaže kot resničen zagovor obt. I.I., da naj bi imel stike s I.H. kot predstavnikom vojaških sil Bosne in Hercegovine in ko zanika sprejem vsakršnega denarja s strani I.H., ki pove drugače, je zanesljivo izpodbit zagovor, ki ga ponavlja pritožba, o nekakšnem zakonitem delovanju.

Kar zadeva menjavo in prodajo orožja, ki se nanaša na obt. B.L., pa je takšna transakcija ugotovljena s povsem iskrenim zagovorom obt.

B.L..

K pritožbi zagovornikov obt. I.H..

__________________________________ Smisel obeh pritožb je v tem, da naj ne bi bilo dovolj dokazov za oceno, da bi obt. I.H. zasežene mu avtomatske puške od I.I. kupil in da ni ovržen zagovor, da jih naj bi imel le v hrambi. Odvetnik A.S.

kot eden izmed zagovornikov tega obtoženca tudi opozarja na zagovor soobtoženega Ž.N. na glavni obravnavi dne 29.3.l993, ki je povedal, da naj bi mu I.H. ob nekem razgovoru povedal, da ima orožje, ki ni njegovo in da ga je hotel s pravim lastnikom spraviti v stik, ta pa naj bi kontakt odkloni. Povedal je tudi, da mu lastnik orožja dolguje nek denar, in da naj bi s prodajo orožja na ta način poplačal dolg.

Kot je bilo povedano že v obrazložitvi, ki se nanaša na pritožbo zagovornika obt. I.I., je bil izpodbit zagovor I.I., da bi bil obt.

I.H. predstavnik vojaških sil Bosne in Hercegovine, kar naj bi bil po zagovoru I.I. razlog, da mu je avtomatske puške sploh dostavil. Obt.

I.H. pa zatrjuje, da naj bi mu jih I.I. dal v hrambo zato, da jih ne bi vozil na Hrvaško, kamor je v obeh primerih (dne 20.10 in 23.10.l992) moral nujno na pot, hkrati pa naj bi mu I.H. prav v teh primerih (niti ne prej, niti kasneje) "posodil" prvič 4.500, drugič pa 1.700 DEM, ko sta se poznala približno dva meseca pred tem in nista bila v nobenih prijateljskih stikih. Kako sta se spoznala pa pojasnjuje vsak po svoje. Brez logike je zagovor I.H., ki ga tudi I.I. ne potrdi, da bi mu izročil orožje z ustreznim strelivom zato, da ga ne bi vozil na Hrvaško. Oba zagovora sta si v tem tako nasprotna, da jima ni moč slediti, čeprav drži, da je obt. Ž.N. na zadnjem zaslišanju, prej pa ne, potrdil zagovor I.H. o tem, da orožje ne bi bilo njegovo in da naj bi mu pravi lastnik, ki ga ni imenoval, dolgoval nek denar, pri čemer mu ni znano, iz kakšnega naslova naj bi ta dolg bil. Ž.N. pove le tisto, kar naj bi mu pripovedoval I.H., iz lastnega ne ve nič. Vendar pa povedana bistvena neskladja med zagovoroma I.I. in I.H. jasno potrjujejo obtožbo, da je šlo med njima za kupoprodajo orožja in streliva. Da je I.H. poskusil prodati kupljeno orožje na svojo roko, ne pa v sporazumu z I.I. kaže tudi zagovor I.I., da nikogar, razen I.H. ni poznal, kar potrjujejo tudi drugi soobtoženci, vključno s I.H.. Ni zato pritrditi pritožbenim mnenjem zagovornikov obt. I.H., da naj bi imel I.H. samo posredniško vlogo kot Ž.N., A.D. in H.D..

V zvezi s pritožbo zagovornika A.S., da naj bi pomenilo kaznivo dejanje po 220. členu KZ RS "delikt trajanja", pri čemer se sklicuje na komentar KZ RS, pa je treba pojasniti, da se navedeni komentar, ki itak ni zakonski vir, nanaša na kaznivo dejanje po 220. členu KZ RS z naslovom "nedovoljena posest orožja ali razstrelilnih snovi", ki pa je bil spremenjen v kaznivo dejanje z naslovom "nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi", in ne obsega več "delikta trajanja", ampak je moč takšno kaznivo dejanje storiti tudi z enkratno prodajo, izdelavo, pridobitvijo ali menjavo strelnega orožja, streliva ali razstrelilnih snovi, katerih nakup občanom sploh ni dovoljen.

K pritožbi zagovornika obt. Ž.N..

_________________________________ V zvezi s pritožbenim dvomom, ali pomeni 10 avtomatskih pušk že večjo količino strelnega orožja in s tem kvalifikacijsko obliko temeljnega kaznivega dejanja po 220. členu KZ RS je treba oceniti, da o tem ni nobenega dvoma. Pojem večje količine v zakonu sicer ni opredeljen, ga je pa treba razlagati smiselno in v skladu z vsebino Zakona o orožju.

Zakon o orožju podrobno določa kdo in iz kakšnih razlogov lahko razpolaga s strelnim orožjem in strelivom. Smisel navedenega zakona je v tem, da ne dopušča posesti orožja v tem smislu, da bi imel lahko nekdo 10 pušk, v nobenem primeru pa ne avtomatskega orožja, ki spada v vojaško oborožitev. Ta zakon je moč primerjalno uporabljati pri razlagi v zvezi s tem vprašanjem. Po oceni sodišča druge stopnje pomeni navedena količina orožja, ki je predmet kazenske zadeve, v katero je vpleten obt. Ž.N., takšno količino, ki jo je treba šteti kot večjo in ki opravičuje kvalifikacijsko obliko kaznivega dejanja po 220. členu KZ RS.

Sicer pa ima pritožnik prav v tem, da je iz opisa dejanja, ki se nanaša na obt. Ž.N., hkrati pa tudi na soobtožena A.D. in H.D.

razvidno, da gre za posredovanje (pomoč) pri poskusu prodaje orožja in streliva, ki ga je hotel obt. I.H. prodati, nanaša pa se na 10 avtomatskih pušk. Izrek sodbe se tudi tako glasi, nato pa dejanje pravno opredeljuje kot pomoč h kaznivemu dejanju po II. odstavku 220. člena KZ RS, ne pa kot pomoč k poskušenemu takemu kaznivemu dejanju.

Iz opisa dejanja pa nedvomno izhaja, da je dejanje prodaje orožja ostalo pri poskusu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot je navedeno v izreku sodbe, je bilo treba pritožbi ugoditi in dejanje obt. Ž.N., po uradni dolžnosti v smislu 380. člena ZKP pa tudi glede obtoženih A.D. in H.D., ki se ne pritožujeta, pravno opredeliti kot kaznivo dejanje pomoči k poskusu kaznivega dejanja po II. odstavku 220. člena KZ RS v zvezi z 19. in 24. čl. KZ SFRJ. Glede navedenih treh obtožencev je sodišče druge stopnje ob pravilni pravni opredelitvi, ki je v njihovo korist, izreklo pogojne obsodbe in jim z uporabo omilitvenih določb splošnega dela KZ SFRJ določilo nekaj nižje posamezne kazni, vsem s preizkusno dobo treh let. Zagovornik obt. Ž.N. se sicer zavzema za krajšo preizkusno dobo, vendar je treba upoštevati, da je tudi ta obtoženec pomembno prispeval k težnji, da bi dogovorjena prodaja orožja uspela in ni moč pritrditi pritožbenemu mnenju o obrobni vlogi Ž.N. pri nameravani, vendar neuspeli prodaji večje količine orožja.

K pritožbi javnega tožilca.

___________________________ Ni pritrditi mnenju tega pritožnika, da bi šlo za organizirano skupino, ki bi se sistematično ukvarjala s preprodajo orožja. Kot je pokazal dokazni postopek je šlo za slučajne stike, ki so se začeli z navezavo stikov med sorodnikoma A.D. in H.D., vsi pa so bili doslej nekaznovani. Ocena o stopnji družbene nevarnosti, kot je podana v izpodbijani sodbi, je sprejemljiva in pritožba neutemeljeno prikazuje obtožence kot organizirane za izvrševanje kaznivih dejanj. Brez dvoma sta obtoženi I.I. in I.H. ključna moža, predvsem I.I., od katerega tudi izvira vse orožje, ki ga je skušal I.H. s posredovanjem drugih prodati, pri tem pa so se očitno ujeli v past. Sodišče druge stopnje meni, da sta kazni zapora, izrečeni obt. I.I. in I.H. primerni, po drugi strani pa ni razlogov za nižje kaznovanje ali celo za pogojno obsodbo, kar je v pritožbah zagovornikov predlagano.

Glede obt. Ž.N. ter H.D. in A.D. pa jim je sodišče druge stopnje zaradi spremenjene pravne opredelitve, ki je v njihovo korist izreklo pogojno obsodbo in določilo nekaj nižje kazni zapora, vsem trem s preizkusno dobo treh let. Čeprav doslej še niso bili obsojeni, so vendarle v obravnavanem primeru pokazali dokajšnjo vztrajnost, njihova pomoč obt. I.H., da bi prodal orožje, pa je bila tehtnega pomena. Le z daljšo preizkusno dobo je zato moč pričakovati pozitivno prognozo, da se bodo v bodoče izogibali ravnanj, ki pomenijo kaznivo dejanje.

Obt. I.I. in I.H. sta dolžna plačati tudi stroške pritožbenega postopka v skladu z določbami 95. člena, I. dstavkom 98. člena in 101. členom ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Psp 152/98
• VDS sodba Psp 90/99
• VSL sodba in sklep II Cp 82/2004