VSL sodba Kp 1274/93

Jedro

Zagovor obdolženca, da je sekal na svojem svetu, lahko sodišče preizkusi z zaslišanjem prič, pri čemer lahko ugotovi, da ne gre za dejanski mejni spor, ampak le za način obrambe.

 

Izrek

Pritožba obdolženega M.K. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 10.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja gozdne tatvine po členu 158/III in I KZ RS in mu je bila zanj izrečena pogojna obsoda, v njej pa določena kazen 3 mesece zapora in preizkusna doba eno leto, izrečena pa mu je bila tudi nepogojna denarna kazen v višini 15.000,00 SIT, rok plačila en mesec.

Oškodovanko je sodišče z njenim odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in da predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da v naravi ne obstoji noben mejnik po katerem bi se lahko ugotavljalo, čigav je bil posekan les, je v direktnem nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka, v katerem je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da so štiri bukve, ki jih je podrl obdolženec, rasle na svetu oškodovanke. Prav glede navedenega mejnika je obdolženec na glavni obravnavi dne 28.5.l993 na izjavo oškodovanke, da je po sečnji geometer, ki ga je pripeljal obdolženec, našel in pokazal mejnik rekel le, da ni gotov, da je bil tisti kamen mejnik, ni pa tega izključeval. Bistveno za presojo pa je bilo, da je tako obdolženec kot oškodovanka zatrjeval, da meja med parcelama poteka ob poti, razlika v trditvah pa je bila v tem, da je obdolženec trdil, da tudi štiri sporne bukve niso rastle preko poti, medtem ko oškodovanka in obtožba trdijo drugače. Prav glede tega pa je priča V.D. na obravnavi dne 19.7.l993 povsem določno brez kakršnegakoli dvoma povedal, da so bile te štiri bukve posekane nad potjo, na predočitev obdolženca, da so rastle pod potjo pa je priča še posebej poudarila, da so bukve gotovo rastle dovolj od označene meje v parceli oškodovanke. To je bila po oceni sodišča druge stopnje zadostna podlaga za ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obdolženec sporne štiri bukve posekal na svetu oškodovanke, in da je to tudi vedel. Povsem nepotrebno je zato, da bi se opravile geometrske izmere, kot to predlaga pritožnik.

V.D. je kot priča potrdil trditev oškodovanke, da štiri bukve, posekane na njenem svetu, niso bile žigosane pred sečnjo, ampak šele po njej, tudi v to izjavo priče pritožbena izvajanja ne vnašajo upoštevnega dvoma, dodatno izvajanje dokazov v tej smeri zato ni potrebno.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje zaključilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, na takšni podlagi je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo kazenski zakon in nato obdolžencu izreklo tudi ustrezno kazensko sankcijo, pri čemer je v pravi meri upoštevalo vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, pri izreku denarne kazni pa tudi obdolženčeve premoženjske razmere.

Pritožba obdolženca torej ni utemeljena, zato jo je bilo treba v skladu z določbo člena 384 ZKP zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/1 in 101 ZKP, višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka ter premoženjskih razmer obdolženca.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1367/93
• VSL sodba Kp 1368/93
• VSL sklep Kp 1462/93