VSL sodba Kp 902/93

Jedro

Ne gre za silobran, če storilec z izoblikovanim naklepom koga umori, čaka na oškodovančevo pričakovano nadlegovanje kot neposredni povod za obračun.

Ni potrebe za pritegnitev novih izvedencev, če sodišče sprejme kot osnovo za svojo odločitev mnenje skupine izvedencev, ko je prej dvomilo v mnenje izvedenca posameznika.

 

Izrek

Pritožba javnega tožilca in pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po čl. 46/I KZ RS v zvezi s čl. 12/II KZ SFRJ in mu z uporabo omilitvenih določil čl. 42 tč. 1 in 2 in čl. 43/I tč.

1 KZ SFRJ izreklo kazen štirih let zapora. V izrečeno kazen je prvostopno sodišče obtožencu vštelo pripor od 11.12.1992 dalje.

Skladno z določbo čl. 69 KZ SFRJ je bil obtožencu vzet zaseženi kuhinjski nož, uporabljen pri kaznivem dejanju. Obtoženec je bil iz razlogov IV. odst. 98. člena ZKP oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka, vključno tudi nagrade in potrebnih izdatkov za zagovornika po uradni dolžnosti.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila javni tožilec in obtoženčev zagovornik.

Javni tožilec se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, podrejeno pa, da sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da obtožencu izreče višjo kazen zapora.

Zagovornik se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter s sklepom obdolžencu izreče primeren vzgojni ukrep.

Pritožbi javnega tožilca in obtoženčevega zagovornika nista utemeljeni.

Zagovornik v pritožbi opozarja na kršitev določb kazenskega postopka, in sicer II. odst. 452. člena v zvezi z II. odst. 455. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da obtoženec, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja in v času sojenja mlajši polnoletnik, torej še ni star 21 let, pa ob uvedbi kazenskega postopka t.j. pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ni imel zagovornika, čeprav bi ga moral imeti glede na to, da prihaja glede njega v poštev izrek vzgojnega ukrepa v smislu 82. člena KZ SFRJ. Pritožbeno sodišče tega pritožbenega ugovora ne sprejema in ugotavlja glede na podatke kazenskega spisa, da je obtoženec pri prvem zaslišanju na opozorilo preiskovalnega sodnika, da si sme vzeti zagovornika izjavil, da se bo zagovarjal sam. Med potekom preiskave je preiskovalni sodnik predlagal predsedniku sodišča, da obtožencu - takrat obdolžencu zaradi njegove mladosti, ker je mlajši polnoletnik, postavi zagovornika po uradni dolžnosti zaradi zagotovitve uspešne obrambe, kar je predsednik sodišča tudi storil (list 82) z ustrezno odredbo. Podlaga za predlog preiskovalnega sodnika in odredbo predsednika sodišča je v I. odst.

70. člena ZKP. Šele po določenem teku kazenske preiskave, glede na vsebino izvedenih dokazov, je prišel preiskovalni sodnik do zaključka, da je obdolžencu potreben zagovornik za uspešno obrambo.

Določbe kazenskega postopka glede na vsebino II. odst. 452. člena v zvezi z II. odst. 455. člena ZKP tako v škodo obdolženca oziroma sedaj obtoženca glede obvezne obrambe niso bile kršene in je bilo vprašanje o eventuelnem izreku vzgojnega ukrepa v smislu 82. člena SFRJ s predlogom preiskovalnega sodnika in odredbo predsednika sodišča pokrito. Prvostopno sodišče pa je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije obtožencu podrobno obrazložilo, zakaj pri obtožencu ne pride v poštev izrek vzgojnega ukrepa. O zakonitosti in primernosti izrečene kazni bo govora posebej.

Prav tako ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje v svoji pritožbi javni tožilec, ko meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ob vsebinsko različnih mnenjih izvedencev psihiatrov dr. S. kot posameznika in dr. L. in njegove skupine ni postavilo novega izvedenca psihiatra - alkohologa. Javni tožilec namreč meni, da je nastopila situacija iz čl. 25O in 251 ZKP in s tem potreba po novem izvedencu, kar narekuje že načelo iskanja materialne resnice. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v izvidih tako dr.

S. kot skupine izvedencev dr. L. in ostalih o obstoju določenih dejstev glede osebnosti storilca kot podatkov, pomembnih pri oblikovanju izvedeniških mnenj, ni razlik, zato nadaljnje dokazovanje s pritegnitvijo še novih izvedencev, ni potrebno in tako situacija iz 250. člena ZKP v obravnavanem primeru ni nastopila. Prav tako ni podana kršitev 251. člena ZKP glede zatrjevanega nasprotja v mnenju izvedencev. Dr. S. namreč šteje zlorabo alkohola obtoženca vključno s stopnjo alkoholiziranosti ob obravnavanem dejanju, kot enakovreden faktor ob ostalih ugotovljenih dejstvih in okoliščinah glede osebnosti obtoženca in okolja, v katerem je živel, ki ga je ta izvedenec ocenil z mnenjem, da gre zaradi alkoholiziranosti obtoženca v kritičnem času sicer za hudo močno zmanjšano njegovo sposobnost razumevanja in obvladovanja, vendar ne bistveno z nadaljnjo oceno "nekako na meji", kar je ta izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, češ da je s tem hotel olajšati delo sodišča, da ne gre za bistveno zmanjšano prištevnost, ampak dobesedno na meji do, meja pa ni presežena. Taka formulacija izvedenskega mnenja dr. Š. je narekovala prvostopnemu sodišču dopolnitev postopka s pritegnitvijo novih izvedencev psihiatrov, in sicer dr. L. in ostalih, ki so v imenu Centra za mentalno zdravje v L. izdelali novo pismeno mnenje in ki ga je na glavni obravnavi obrazložil član te strokovne skupine izvedencev navedenega zavoda dr. L.. Iz navedenega mnenja razvidna stopnja vpliva obtoženčeve alkoholiziranosti na njegovo ravnanje je ocenjena kot prevladujoča, ki jo je pri sicer skladno ugotovljeni osebnostni strukturi obtoženca in v okoliščinah, v katerih je živel oziroma jih doživljal, šteti ob storitvi kot tako pomemben dodatni dejavnik, ki je pogojeval zaključek te skupine izvedencev, da so bile obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja bistveno prizadete. Iz tega zaključka je sodišče prve stopnje v nasprotju z obtožbo glede prištevnosti kot elementa kazenske odgovornosti v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obtoženec ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni kršilo določbe 251. člena ZKP, ko je oprlo svoj zaključek, da je obtoženec ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti na izvedensko mnenje skupine izvedencev navedenega zavoda, ker je podrobno obrazložilo, zakaj je navedeno izvedensko mnenje skupine izvedencev sprejelo kot osnovo za svojo odločitev. Tudi ni podlage za dvom, da tako dr. S. kot tudi dr. L. skupina kot izvedenci niso dovolj usposobljeni v smeri ocenjevanja vpliva alkoholiziranosti na določeno, sicer povsem skladno ugotovljeno osebnostno strukturo obtoženca, oz. ugotavljati obseg vpliva alkoholiziranosti na razumevanje in obvladovanje ravnanja posameznika v konkretnem primeru. Ko je skupina izvedencev ugotovila bistveni prispevek alkoholiziranosti obtoženca, ob ostalih skladno ugotovljenih elementih obtoženčeve osebnosti in vzrokov za tak razvoj ter mehanizem samega povoda za obračun z oškodovancem, je stvar sodišča, da ugotovi, kolikor sprejema mnenje skupine izvedencev, ali gre v danem primeru za obtoženčevo duševno stanje "nekako na meji do "kot prištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost. Prvostopno sodišče je imelo ob primerjavi obeh izvedeniških mnenj za dokazano, da je obtoženec ob storitvi kaznivega dejanja ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče. Za dopolnitev dokazovanja vpliva alkoholiziranosti na obtoženčevo trenutno duševno stanje ob storitvi kaznivega dejanja tako ni nobene potrebe in tudi v konkretnem primeru ni kršen 251. člen ZKP. Ko sprejema prvostopno sodišče izvedensko mnenje izvedencev psihiatrov v primerjavi z izvedenskim mnenjem dr. S., tudi ustrezno obrazloži, zakaj je tako mnenje sprejelo za osnovo svoje ocene in tudi obrazloži, zakaj ni v smeri raziskovanja dejanskega stanja postopek dopolnilo s pritegnitvijo izvedenca alkohologa; taka procesna situacija ne narekuje nadaljnjega razčiščevanja dejanskega stanja z novimi izvedenci, zato javni tožilec v tej smeri z očitkom kršitve postopka ni mogel uspeti.

Nadaljnji pritožbeni očitek javnega tožilca, da je bilo glede na neuporabo določil člena 250 in 251 ZKP dejansko stanje ugotovljeno nepopolno zaradi izostanka oziroma ne neizvedbe dokaza z zaslišanjem alkohologa glede vpliva alkoholiziranosti na obtoženčevo stopnjo prištevnosti, pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe o bistveno zmanjšani prištevnosti obtoženca v času storitve kaznivega dejanja kot rezultatu vplivanja tako obtoženčeve alkoholiziranosti kot ostalih ugotovljenih subjektivnih dejavnikov. Sodišče prve stopnje sprejema oceno skupine izvedencev z dr. L. na čelu, da je pri obtožencu podana nizka tolerantnost na alkohol in s tem podlaga za zaključek o bistveno zmanjšani prištevnosti. Vprašanje o možnosti meritve te tolerantnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo razčiščeno. Iz izvedeniškega mnenja skupine izvedencev res ni razvidno, ali je bil izveden preizkus obtoženca na tolerantnost na alkohol. Sklepanje skupine izvedencev iz v dokaznem postopku zbranih anamnestičnih podatkov in izvedene analize krvi na prisotnost alkohola pri obtožencu takoj po storitvi kaznivega dejanja, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča zadostno osnovo za sprejem strokovnih zaključkov izvedencev o zmožnosti obtoženca za obvladovanje in razumevanje njegovega ravnanja in s tem za osnovo sklepanja sodišča na stopnjo obtoženčeve prištevnosti kot elementa kazenske odgovornosti. Pritožbeno sodišče odklanja pritožbeni predlog javnega tožilca za postavitev izvedenca psihiatra - alkohologa, ki naj bi s posegom v obtoženčevo osebnost ugotavljal določena dejstva v strukturi obtoženčeve osebnosti s sklepanjem na veljavnost za čas izpred enega leta, t.j. ob storitvi kaznivega dejanja, ko gre za vprašanje ne samo uporabnosti, ampak tudi veljavnosti takega dokaza z vidika etičnosti ravnanja izvedenca in s tem tudi ocene sodišča, ki bi se na tak dokaz oprlo. Ko javni tožilec drugih pomislekov v zvezi z dejanskim stanjem ne navaja, je pritožbeno sodišče glede na zgoraj povedano tudi v tej smeri pritožbo javnega tožilca zavrnilo.

Zagovornik v zvezi z pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi nakazuje na prekoračeni silobran z izraženimi pomisleki v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi imel obtoženec že po prvem incidentu z oškodovancem izoblikovan morilski naklep, vendar zamrznjen do nadaljnjega, vendar pričakovanega oškodovančevega napada na obtoženca. Obramba meni, da oškodovančevega ravnanja ni mogoče oceniti drugače kot napad in da je imel obtoženec pravico se braniti. Intenziteto napada po stališču obrambe pa je presojati skozi obtoženčevo subjektivno oceno glede teže napada, glede na dosedanje obtoženčeve izkušnje z oškodovancem.

Obtoženčeva ocena napada je tudi tista, ki je določila vrsto in intenzivnost obrambe. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe o obtoženčevem direktnem naklepu umoriti oškodovanca, izoblikovanem po prvem incidentu kritičnega večera med oškodovancem in obtožencem, ko je ta odšel domov po nož in tudi deloma znancem, zaslišanim kot priče, pojasnil svoj naklep ter s poznejšim ravnanjem potrdil kot neposreden povod za dokončen obračun z njim. Obtoženčevo čakanje oz. pričakovanje priložnosti za obračun z oškodovancem kritične noči dokazuje izoblikovan naklep, oškodovanca umoriti, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Oškodovančevo ravnanje ne predstavlja tistega protipravnega napada, ki bi pogojeval oceno, da je obtoženec v konkretnem primeru ravnal v prekoračenem silobranu. Obtoženec s svojim ravnanjem ni odvračal od sebe istočasen protipraven napad, ampak je s svojim ravnanjem zasledoval cilj, t.j.

odstranitev oškodovanca s kaznivim dejanjem, to je umorom. Zagovornik zato v tej smeri s pritožbo ni mogel uspeti.

Prvostopno sodišče je izrečeno kazen štirih let zapora obrazložilo z naslednjim: Kot obteževalno je upoštevalo način izvršitve, ki je bil brutalen, nadalje vnaprej izoblikovan morilski naklep, neadekvatno reakcijo in najhujšo obliko krivde ter da je bil oškodovanec mlad človek. Ustrezno naj bi bila upoštevana tudi generalna prevencija.

Kot olajševalno pa je upoštevalo obtoženčevo priznanje v preiskavi, nasploh korektno obnašanje tekom kazenskega postopka, dalje, da je bilo dejanje, kljub izoblikovanemu direktnemu naklepu, storjeno v posebnih okoliščinah, v katerih je tudi oškodovanec s svojimi provokacijami ustvaril podlago, da je obtoženec dejanje storil.

Javni tožilec v pritožbi meni, da je obtožencu izrečena prenizka kazen, ker ni v zadostni meri upoštevan obtoženčev morilski naklep, ki ga nikakor ni mogoče oceniti, da je bil, kot to navaja sodišče prve stopnje, nekako shranjen na zalogo in v zadnjem incidentu ponovno oživljen. Tudi sklepanje prvostopnega sodišča na generalno preventivni vpliv izrečene kazni ni sprejemljivo. Po oceni javnega tožilca niti obtožencu, niti njegovi okolici pa tudi širši javnosti štiriletna kazen zapora v obravnavanem primeru ne predstavlja ustreznega opozorila, da ne bi posegali pri urejanju medsebojnih razmerij v človeško življenje.

Nasprotno meni zagovornik v pritožbi, da ni pogojev za izrek kazni, ampak bi bila na mestu zgolj uporaba 82. člena KZ SFRJ - izrek vzgojnega ukrepa, ob ugotovitvi, da gre za obtoženca, ki je komaj dopolnil polnoletnost in so si vsi strokovnjaki enotni, da gre še za zelo nezrelo osebnost, ki je povrh vsega še žrtev ožje okolice in agresije oškodovanca. Sicer pa 82. člen KZ SFRJ ne določa, da pri najtežjih dejanjih njegova uporaba ne bi bila mogoča. Treba je le pretehtati okoliščne dejanja in obdolženčevo osebnost in ugotoviti, ali je možno pričakovati, da bo tudi z vzgojnim ukrepom dosežen namen, ki bi bil dosežen z izrekom kazni. Pri tem obramba opozarja na napačno sklepanje prvostopnega sodišča, da gre pri zavodskem ukrepu za milejši tretma. Po oceni obrambe gre le za bolj strokovno, v večjo pomoč usmerjeno dejavnost v korist obtoženca.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zakonitost, pravilnost in primernost na prvi stopnji izrečene kazni obtožencu. Vse obteževalne in olajševalne okoliščine, vključno, z upoštevanjem obtoženčeve osebnosti in njegove stopnje dozorelosti so ugotovljene pravilno. Ob dejstvu, da je obtoženec storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, je glede na okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in osebne lastnosti obtoženca, podana zakonita osnova za izrek omiljene kazni tako po čl. 41 kot po čl. 42 KZ SFRJ.

Glede na oškodovančev prispevek, ne samo v trenutku izvršitve dejanja, ampak tudi prej, k neurejenim sorodstvenim odnosom, tudi razlogi generalne prevencije, ki jih omenja javni tožilec, ne narekujejo izključitve uporabe omilitvenih določil v obravnanem primeru. Po drugi strani pa pritožbeno sodišče ne sprejema pomislekov zagovornikove pritožbe v ustreznost izrečene kazni in zlasti ne izvajanj v zvezi s predlaganim izrekom vzgojnega ukrepa v smislu 82. člena KZ SRJ. Res je sicer, da 82. člen KZ SFRJ ne vsebuje omejitev izrekanja vzgojnega ukrepa glede na težo storjenih kaznivih dejanj mlajših polnoletnikov. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki je predlog obrambe v smeri izreka vzgojnega ukrepa zavrnilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Tako zagovornik obtoženca tudi glede pritožbe zaradi odločbe o kazni ni mogel uspeti.

Zaradi vsega povedanega je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na čl. 98/IV in 101 ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 125/93
• VDS sodba Pdp 764/2001
• VDS sodba Psp 220/2001