VSL sklep Kp 1112/93

Jedro

Eden od obtožencev je zatajil najeti avto, ga nato v Srbiji odtujil, dal drugemu soobtožencu in podal krivo ovadbo o tatvini vozila. Drugi obtoženec naj bi preko prvega z goljufijo, ki jo je načrtoval, sprejel avto in ga prodal, organom na mejnem prehodu pa se izkazoval s ponarejeno potno listino. Sodba je bila glede kaznivega dejanja zatajive in goljufije razveljavljena zaradi novega dokaza in zaradi nejasne spremenjene obtožbe.

 

Izrek

1. Pritožbam zagovornikov obt. Ž.N. in Č.B., ter obt. Č.B. se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanj, opisanih v točkah 1 A in 2, v odločbah o enotnih kaznih, o varnostnem ukrepu, premoženjsko pravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

V obravnavani kazenski stvari je sodišče prve stopnje s sodbo spoznalo obt. Ž.N. po takratni obtožbi z dejanjem, kot je bilo opisano v točki 1 a, za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 4. v zvezi s 1. odst. 169. člena KZ RS, z dejanjem pod točkov 2 b pa kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. v zvezi s 2. odst. 209. členom KZ RS, obt. Č.B. pa z dejanjem pod točko 2 a kaznivega dejanja goljufije po 2. odst. 171. člena KZ RS, z dejanjem pod točko 2 b pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odst. 186. člena KZ RS. Obt. N. je bila za prvo navedeno kaznivo dejanje določena omiljena kazen 9 mesecev zapora, za kaznivo dejanje krive ovadbe pa denarna kazen v višini 20.000,00 tolarjev. Kazen devetih mesecev zapora je bila določena tudi obt. Č. B. za kaznivo dejanje goljufije po 2. odst. 171. člena KZ RS, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa kazen dveh mesecev zapora, nato pa izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Hkrati je bil temu obtožencu izrečen po 70. členu KZ SFRJ tudi varnostni ukrep izgona tujca iz Republike Slovenije za čas 8 let, v izrečeno kazen zapora pa jima je bil ustrezno vštet tudi pripor. Hkrati je bilo še odločeno, da je obt. Ž. N. dolžan oškodovanemu podjetju A., plačati znesek 424.430,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1992 do plačila, s presežkom pa je bil navedeni oškodovanec napoten na pravdo.

Zoper takratno sodbo so se pritožil javni tožilec ter zagovornika obeh obtožencev. Javni tožilec je uveljavljal pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 5. točki 365. člena ZKP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožil pa se je tudi zaradi odločbe o kazni glede obeh obtožencev. Predlagal je razveljavitev sodbe glede kaznivih dejanj zatajitve (obt. Ž.N.) in goljufije (obt.

Č.B.), ter v tem obsegu novo sojenje, ali pa spremembo napadene sodbe tako, da se obt. Č.B. dvzame premoženjska korist, ki naj bi si jo pridobil s kaznivim dejanjem, da se obema obožencema določijo višje posamezne kazni zapora, obt. Ž.N. a kaznivo dejanje krive ovadbe pa namesto denarne kazni kazen zapora, nato pa obema obtožencema višji enotni kazni zapora.

Zagovornika obeh obtožencev pa sta glede kaznivih dejanj zatajitve, kar se nanaša na obt. Ž.N. oziroma goljufije, kar se nanaša na kaznivo dejanje obt. Č.B., uveljavljala pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi kršitve kazenskega zakona, zagovornik obt. B. pa je izpodbijal tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države, oba pa sta predlagala v navedenem obsegu razveljavitev sodbe in novo sojenje, zagovornik obt. B. pa izrek varnostnega ukrepa za krajši čas.

Sodišče druge stopnje je s sklepom in sodbo, delno ugodilo pritožbam javnega tožilca in zagovornikov obeh obtožencev ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti glede dejanj v točkah 1 a in 2 a.

razveljavilo. Hkrati je razveljavilo tudi odločbo o kazni, določeni za kaznivo dejanje krive ovadbe obt. Ž.N. (krivdo glede tega kaznivega dejanja je potrdilo), razveljavljena je tudi bila sodba v odločbi o enotni kazni, premoženjsko pravnem zahtevku, izrečenem varnostnem ukrepu obt. B., ter stroških kazenskega postopka. Glede kaznivih dejanj zatajitve in goljufije je iz primerjave opisov teh dveh dejanj kazalo, da naj bi šlo za kaznivi dejanji, storjeni na škodo istega oškodovanca, ki se nanaša na zatajen, oziroma na goljufiv način pridobljen avto. Ni bilo jasno rečeno, kdaj naj bi bili ti dve dejanji dokončani, še posebno, kdaj naj bi bilo dokončnano kaznivo dejanje goljufije, ker opis dejanja pod točko 2 a ni bil jasen. Iz opisa se je namreč nakazovalo, da naj bi bilo dejanje storjeno dne 10.10.1992, hkrati pa opis tudi navaja, da naj bi oba obtoženca v noči med 14. in 15.10.1992 to vozilo v Srbiji odtujila. Opis je tako nakazoval možnost, da je bilo dejanje dokončano dne 10.10.1992, kar naj bi bilo v skladu tudi z določilom 31. člena KZ SFRJ, ki govori o času izvršitve kaznivega dejanja, ne glede na to, kdaj je posledica nastala. Opis dejanja pa tudi ni izključeval možnosti, da naj bi bilo dokončano šele med 14. in 15.10.1992. Iz takratnega opisa kaznivega dejanja pod točko 2 a se je nakazovalo, da naj bi bil B. udeležen pri storitvi kaznivega dejanja goljufije kot napeljevalec s tem, da naj bi k storitvi napeljal kazensko neodgovornega Ž.N. v tem smislu, da N. i vedel za vseskozi nameravano B. odtujitev vozila, ki naj bi ga N. v dobri veri najel, da bi B. napravil v zvezi z nekakšnimi prevozi nedoločenega blaga le uslugo. Zaradi nejasnosti izreka sodbe in sodbenih razlogov, kar zadeva kaznivi dejanji zatajitve in goljufije, je bila takratna sodba razveljavljena tudi po uradni dolžnosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, da naj natančno ugotovi, kakšna je bila v objektivnem in subjektivnem pogledu udeležba obeh obtožencev pri najetju in odtujitvi osebnega vozila, še posebno pa naj oceni, kdaj sta bili kaznivi dejanji dokončani, s tem, da vsak od udeležencev odgovarja v mejah svojega naklepa. Hkrati je bilo ugodeno tudi pritožbi javnega tožilca v zvezi z oceno vrednosti zatajenega oziroma prigoljufanega vozila. Po prvi obtožbi naj bi bila vrednost tega vozila 896.031,00 tolarjev, na glavni obravnavi dne 22.1.1993 pa je zastopnik obtožbe znižal to vrednost na 678.996,00 tolarjev (listovna št. 229). Prva sodba pa je nato vrednost tega vozila ocenila na 424.430,00 tolarjev in s tem spremenila pravni opredelitvi glede obt. Ž.N. na kaznivo dejanje zatajitve po 4. odst. 169. člena KZ RS, glede obt. Č.B. pa na kaznivo dejanje goljufije po 2. odst.

171. člena KZ RS. Sodišče druge stopnje pa je v zvezi s takšno spremembo vrednotenja ocenilo, da ni dovolj podlage za takšno oceno vrednosti, zlasti zaradi dvomov, da naj bi bilo potrebno opraviti generalno popravilo vozila v zvezi z napakami, ki naj bi jih obt. N.

ugotovil med tem, ko je vozilo najel in kar je izvedenec J.P. ocenil na vrednost 115.000,00 tolarjev. Sicer pa glede drugih parametrov, ki jih omenja ta izvedenec v svojih izvedenskim mnenjih kot odbitne postavke, sodišče druge stopnje ni štelo, da bi bili napačni. Bilo pa je tudi povedano, na kakšen način je treba v tem delu dokazni postopek dopolniti.

V ponovnem postopku je javni tožilec obtožbo glede kaznivih dejanj goljufije in zatajitve delno spremenil. Obt. N. naj bi si v noči med 14. in 15.10.1992 prilastil avto, ki ga je vzel v najem 10.10.1992 in ga v tisti noči takrat prilaščenega izročil obt. B. in neznancu z imenom Lado, pa naj bi N. šlo, da si v škodo najemodajalca prilasti v najem vzeti avto v vrednosti 576.582,00 tolarjev. Obt. Č.B. pa naj bi preko obt. N. najel vozilo, ki ga naj bi dal najeti z namenom, da si ga v Srbiji prilasti, kar naj bi se zgodilo v noči od 14. na 15. 10.1992. Pri tem naj bi obt. B. spravil v zmoto uslužbenca Rent-a car in ga napeljal, da je N. izročil vozilo. Takšen nov opis navedenih _________ dejanj pa pritožniki upravičeno grajajo, prav pa imata tudi obt. B.

in njegov zagovornik v tem, ko opozarjata na večkratno spreminjanje zagovora obt. N. tako v preiskavi kot na glavnih obravnavah. Sprejeti je tudi dvome glede ocene vrednosti zatrjevanega in prigoljufanega vozila.

Sodišče prve stopnje ocenjuje, da naj bi bilo eno in drugo dejanje dokončano hkrati v noči od 14. na 15. 10.1992 v S. in da naj bi B.N.

ves čas, že od dneva najema vozila dalje, držal v zmoti glede namena prisvojitve vozila. Dejanje goljufije naj bi bilo začeto 10.10.1992 in končano 25.10.1992, kot šteje sodišče prve stopnje, ker naj bi B.

z namenom goljufije delal že takrat, ko naj bi obt. N. na njegovo prigovarjanje avto najel.

Pravilno opozarja zagovornik N., da naj bi bilo potemtakem dejanje B.

dokončano že in že prigoljufanega vozila N. ni mogel nato še zatajiti. K temu se očitno nagiba tudi sodišče prve stopnje, ko ocenjuje, da naj bi B. v S. goljufijo le "perfektuiral". Posledica naj bi res nastala v S., kar pa glede na določbo 31. člena KZ SFRJ ne pomeni časa izvršitve kaznivega dejanja. Že izrek sodbe ni jasen, razlogi sodbe pa poudarjajo zlasti čas in kraj, kjer je nastala posledica. Tudi nikjer ni razvidna podlaga za izrek sodbe, da naj bi obt. B. napeljal uslužbenca Rent-a carja, da je N. dal vozilo v najem.

Tudi pritožbeni pomisleki obt. B. in njegovega zagovornika, kar zadeva oceno sodišča prve stopnje, zakaj verjame zagovoru N. ne pa B., so tehtni. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe je glede presoje verodostojnosti zagovorov obeh obtožencev prevladalo sporočilo, najdeno pri obt. B., ki mu naj ga bi na skrivaj poslal obt. N. kot odgovor na sporočilo, ki naj bi mu ga prvotno poslal B., ko sta bila oba v priporu in za katerega obt. N. trdi, da ga je uničil. Na podlagi najdene vsebine sporočila naj bi nato obt. N.

spremenil svoj zagovor pred preiskovalnim sodnikom dne 3.11.1992, ki ga je na naslednjem zagovoru preklical.

Ko je bil obt. N. prvič zaslišan dne 22.10.1992 (list. št. 24) je že zatrjeval, da naj bi mu B. sugeriral, kako naj prijavi tatvino avta na Madžarskem, in tega ni trdil šele na naslednjem zaslišanju v torek dne 3.11.1993, ko naj bi bil napotek s strani B. podan. Edini torek, ko je bil obt. N. zaslišan v preiskavi, pa je bil 3.11.1993. Pri obt.

B. je bilo pisanje najdeno dne 23.11.1992, ko ga je prejel na skrivaj že pred 3.11.1992, pri čemur mu je verjeti, da bi lahko oba lističa uničil, če bi štel, da gre za obremenilno gradivo.

Predvsem pa ostane vprašljiv zagovor obt. N. glede na dokaz, ki ga je predložil zagovornik obt. B. na seji senata sodišča druge stopnje.

Predložil je sicer neoverjeno fotokopijo računa Hotela, iz katerega je razvidno, da sta osebi z imenom B. (takrat se je obt. B. izkazoval s potno listino na ime B. B.) in N. prespela dne 13.10.1992 v navedenem hotelu, obt. N. pa je bil posebej zaračunan tudi nek telefonski razgovor, račun pa je bil poravnan 14.10.1992. Obt. N.

vseskozi vztrajno zanika, da bi bil z B. ali pa sam, kar pa račun, čeprav gre za neoverjeno fotokopijo, zaenkrat izkazuje nasprotno.

Nakazuje se, da ni izmišljen zagovor B., ko zatrjuje, da sta se z N.

razšla v in da ne ve za nadaljnjo usodo vozila, in da v S. z N. ni bilo nobenega dogovarjanja, ker tam sploh ni bil. Na podlagi tega računa se bistveno omaja zagovor N., kar zadeva predhodno dogovarjanje in srečanje ter o izročitvi vozila. V kolikor sta namreč prenočila dne 13.10.1992 ni jasno, zakaj naj bi se dogovarjala za skrivni sestanek in tam za primopredajo vozila, kar obt. N. vztrajno trdi, obt. B. pa vsekakor zanika. Edino na zaslišanju dne 3.11.1992 je obt. N. povedal, da sta bila skupaj z B., kar je kasneje preklical in zatrjeval, da to ne drži in da naj bi tako povedal v zagovoru zaradi B. navodil, kako naj se zagovarja. Ko je obt. N. iz povedanega razloga takšen zagovor preklical je na vseh kasnejših zaslišanjih in glavnih obravnavah vztrajal pri tem, da naj bi se peljal iz Kranja direktno in sicer sam, ter se s B. sešel šele pred tablo, ki označuje mesto.

Glede na povedano novo okoliščino in ob tem, da je obt. N. že na prvem zaslišanju dne 22.10.1992 zatrjeval, kako naj bi mu B.

sugeriral glede prijave tatvine avtomobila, se po oceni sodišča druge stopnje sporočilo N., ki ga je imel B. pri sebi kar okrog 20 dni, ne zdi tako tehtno, da bi bilo moč slepo slediti dokaj spreminjanim zagovorom obt. N., ki po drugi strani povsem brez slabe vesti poda pristojnim organom tudi lažno prijavo o tatvini avtomobila. Obt. N.

pri tem medlo in dokaj nejasno pojasnjuje zatrjevanje vpliva, ki naj bi ga imel B. nanj že od vsega začetka. Navsezadnje je N. moral vedeti, da je najel avto on in da je edino on v odnosu do najemodajalca, ki odgovarja v skladu z določili sklenjene najemne pogodbe.

N. je nedosleden tudi glede datuma, kdaj je odpotoval, ali 13. ali 14.10.1992. Po računu iz hotela se kaže, da sta bila že dne 13.10.1992 skupaj z B., takrat pod imenom B., v hotelu. Na ta način se pokaže tudi dvomljiv datum odhoda, ki za samo zadevo ni obrobnega značaja.

Prav ima tudi pritožba zagovornika obt. N., kar zadeva vrednotenje vozila, ki je na meji zneska 500.000,00 tolarjev, kar je pomembno za pravno opredelitev kaznivih dejanj. Izvedenec je navedel posamezne odbitne postavke, v katerih je v prvotnem izvedenskem mnenju pod postavko "način izkoriščanja" upošteval 10 % odbitka, kasneje pa je mnenje spremenil. Sodišče prve stopnje pa je vseeno priznalo iz tega naslova 2 % odbitka. Pritožba ima prav v oceni, da izvedenec v strokovnem pogledu ni pojasnil, zakaj meni, da bi bilo moč upoštevati to odbitno vrednost le v primeru, da bi avto uporabljalo 50 voznikov in ne le 16, kot je bilo ugotovljeno in da bi morali prevoziti tudi bistveno več kilometrov. Ko je sodišče druge stopnje prvič razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je dvomilo le v oceno, ki se nanaša na potrebo po generalnem popravilu, kar naj bi po mnenju izvedenca zneslo 115.000,00 tolarjev. V tem obsegu je pritožbi javnega tožilca ugodilo, sicer pa je štelo, da so druge odbitne postavke utemeljene.

Iz povedanih razlogov gre za nejasen izrek sodbe in za nasprotja v razlogih, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in utegne biti zmotno, kar zadeva sam potek dogodkov.

Ostaja tudi dvom v samo vrednost vozila, zato je sodišče druge stopnje vsem pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, vključno z enotnimi kaznimi, varnostnem ukrepu, ki je bil izrečen obt. B., premoženjsko pravnem zahtevku, vštetju pripora in stroških kazenskega postopka ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Stvar sodišča prve stopnje bo, da v ponovljenem sojenju oceni verodostojnost fotokopije računa hotela, ga predoči obtožencema, ki naj se izjasnita o tej dokazni novoti. Zagovor obeh obtožencev bo treba ocenjevati tudi s pomislekov, ki so navedeni v tem sklepu, ko ni preprečljivih razlogov, ki bi kazali, da bi bilo moč obt. N.

verjeti brez pridržkov. Vloga enega in drugega pri obravavani stvari zaenkrat ni v celoti pojasnjena. V kolikor bi ostalo pri dosedanji obtožbi bo potrebno odpraviti povedano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi vrednotenje avtomobila ocenjevati s tehtanjem pripomb, ki jih podaja pritožba zagovornika obt. N..

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 556/99
• VSM sklep I Kp 444/2008
• VSL sodba I Kp 1216/99