VSL sodba Kp 1295/93

Jedro

Obtoženec je kot inkasant naročnin poneveril pobrano naročnino za dva meseca, da bi dejanje prikril je napravil dve krivi listini s tehniko fotokopiranja in jih neoverjeni predložil v dokaz, kot da je pobrano naročnino tudi nakazal. Ni bilo sprejeto stališče zagovornika, da naj neoverjeni fotokopiji poštnih položnic ne bi pomenili napravo krive listine po 1. odst. 186. čl. KZ RS.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca in zagovornika obt. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 7.000,00 SIT povprečnine.

 

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bil obt. z dejanjem pod točko 1. spoznan za krivega kaznivega dejanja poneverbe po 1. odst. 141. člena KZ RS, z dejanjem pod točko 2. pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 186. člena KZ RS. Za obe kaznivi dejanji sta mu bili določeni omiljeni kazni in sicer za kaznivo dejanje ponaverbe 30.000,00 SIT denarne kazni, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa 25.000,00 SIT, enotna kazen pa v višini 50.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v dveh mesecih. Hkrati je še odločilo, da ne prekliče pogojne obsodbe, ki je bila obtožencu izrečena s pravnomočno sodbo v kateri mu je bila za kaznivo dejanje tatvine po 1. odst. 165. člena KZ RS in kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic po 3. odst. 169. člena KZ SFRJ določena enotna kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata javni tožilec zaradi odločbe o kazni, s predlogom sodišču druge stopnje, da obtožencu za vsako posamično dejanje določi kazen zapora, mu prekliče prej citirano pogojno obsodbo in mu nato izreče enotno kazen zapora.

Zagovornik pa izpodbija obtoženčevo krivdo glede obeh dejanj. Glede kaznivega dejanja ponaverbe uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede drugega kaznivega dejanja pa meni, da gre za kršitev kazenskega zakona v smislu 4. točke 365. člena ZKP, predlaga pa razveljavitev sodbe in novo sojenje oziroma glede kaznivega dejanja ponarejanja listin odpustitev kazni v smislu 20. člena KZ SFRJ.

Zagovornik podaja tudi odgovor na pritožbo javnega tožilca, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje se povsem strinja z razlogi, iz katerih je obtoženec spoznan za krivega obeh kaznivih dejanj. Da ni verjeti obtoženčevemu zagovoru, da naročnine ne bi pokasiral za meseca februar in marec 1992 govori vrsta okoliščin. Kot je povedala priča A.Š., ki je z obtožencem s strani časopisnega podjetja D. prva kontaktirala, ko je ugotovila, da obtoženec za navedena dva meseca ni odvedel denarja, ji je ta kot referentki naročnine trdil, da je denar nakazal in da ji bo poslal tudi fotokopijo denarnih nakazil.

Fotokopijo obeh nakazil, ki sta v kazenskem spisu je res poslal, je pa opazila, da naj bi bili dvomljivi. Izkazalo se je kasneje s preverjanjem na pošti, da gre za krivi listini in da obtoženec tam navedenega denarja ni nakazal D. Prodajni referent R.T., ki je obtoženca obiskal na domu prav v zvezi z neodvedenim denarjem je dodal, da mu obtoženec ni pokazal nepokasiranih listkov za plačilo naročnine, čeprav je bil obisk te priče namenjen prav temu, da se stvar razčisti v tem smislu, zakaj obtoženec ni nakazal naročnin, ampak je tudi njemu trdil, da je denar že nakazal. Kot je povedala ta priča pred preizkovalnim sodnikom, naj bi ob takratnem obisku na pritisk obtoženčevega očeta obtoženec priznal, da je denar zapravil, v nobenem primeru pa ni zatrjeval, da ga ne bi pokasiral. Končno tudi okoliščina, da je bil nato 17. aprila 1992 nakazan znesek 120.499,00 SIT (list.št. 39) potrjuje obtožbo, da si je obtoženec pokasirani denar obdržal in z napravo krive listine, dveh poštnih položnic na način, kot je naveden v točki 2. izreka sodbe, skušal prepričati pristojne delavce D., da ničesar ne dolguje. Navsezadnje tudi okoliščina, da je bil ves znesek nakazan v gotovini izkazuje, da ni šlo za nakazilo pokasiranega denarja, ampak za vrnitev denarja po tem, ko je bilo obtoženčevo denarje s strani delavcev D. odkrito. Kot je povedal priča J.A., ki je bil na področju Ž. 30 let inkasant pred obtožencem, so naročniki obveznosti iz naročnin poravnavali pretežno v tretjino v čekih, ostalo pa v gotovini. V primeru vplačanega denarja pa je bil ves znesek vplačan z gotovino, ne pa tudi delno s čeki. Vse navedene okoliščine, ki jih upošteva pri ugotavljanju obtoženčeve krivde tudi sodba sodišča prve stopnje povsem prepričljivo utemeljujejo obtožbo, da je obtoženec pokasirani denar poneveril, da bi ponaverbo prikril pa izstavil dvoje krivih listin, s katerimi je lažno izkazoval, da je pobrano naročnino odvedel.

Pritožba zagovornika tudi nima prav, ko meni, da neoverjena fotokopija ni listina, da zato obtožencu ni moč očitati, da je ponarejeno listino uporabil kot dokaz, torej kot pravo listino. Meni, da bi šlo kvečjemu za neprimeren poskus v smislu 20. člena KZ SFRJ, zato tudi predlaga glede tega kaznivega dejanja odpustitev kazni.

Taka pritožbena izvajanja pa pravno niso točna. Obtožba obtožencu očita, da je napravil krivo listino z namenom, da se uporabi kot prava. Na način, kot je opisan v točki 2. izreka sodbe pa je izkazano, da je obtoženec desni del splošnih položnic s fotokopiranjem priložil levemu delu in s tem napravil krivo listino, ki jo je tudi uporabil za dokazovanje kot da je prava. Ni moč zato pritrditi pritožbi obrambe, da bi šlo za neprimeren poskus, zato tudi v tem delu pritožbi ni moč pritrditi.

Pri presoji primernosti izrečene kazenske sankcije pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba javnega tožilca, ki se zavzema za neomiljeno kazen, kar pomeni za kazen zapora glede obeh posameznih dejanj in za preklic pogojne obsodbe in izrek enotne kazni, ni utemeljena. Javni tožilec meni, da omiljene kazni ne upoštevajo dovolj, da je obtoženec oboje dejanj storil z direktnim naklepom, torej "z največjo mero intenzivnosti obtoženčevega psihičnega odnosa do dejanj". Pritožba očitno pozablja, da je tako eno kot drugo naštetih kaznivih dejanj moč storiti samo s krivdno obliko direktnega naklepa, kar pa ne more biti še obteževalna okoliščina. Tudi nima tehtnosti za strožje kaznovanje opozarjanje pritožnika, da je obtoženec s kaznivim dejanjem ponaverbe zasledoval protipravno premoženjsko korist, kar je tudi znak tega kaznivega dejanja. S takšnimi pritožbenimi zatrjevanji, ki pomeni poudarjanje tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu elemente kaznivih dejanj, ki jih je obtoženec spoznan za krivega, ne morejo pomeniti hkrati še obteževalnih okoliščin, kot tudi ne opozarjanje na to, da je obtoženec zlorabil zaupanje oškodovane delovne organizacije, kar spada tudi v objektivni element kaznivega dejanja ponaverbe. Po drugi strani pa ni brez pomena okoliščina, da je obtoženec že 17.4.1992 nakazal dolgovana zneska, kar bi sicer moral storitvi 2 meseca oziroma 1 mesec prej. Takšna hitra poravnava sicer poneverjenega denarja vendarle pomeni okoliščino, ki jo je potrebno upoštevati pri izbiri kazenske sankcije. Tudi pritožbeno sklicevanje javnega tožilca na okoliščino, da je bil obtoženec zaradi kaznivega dejanja tatvine denarnice in čekov, ter vnovčenje 5 čekov že obsojen, kot je izkazano s pravnomočno kazensko sodbo, iz tam povedanega opisa storjenih kaznivih dejanj ne kaže, da gre za nepopravljivega storilca, zoper katerega naj bi bila ustrezna le kazen zapora. Predvsem pa okoliščine, na katere se sklicuje javni tožilec v pritožbi in ki mu pomenijo že znake kaznivih dejanj, ne morejo ob upoštevanju okoliščin, ki jih našteva sodišče prve stopnje, zakaj se je odločilo za omiljeno kaznovanje, utemeljevati predloga za strožjo kazen, zato je sodišče druge stopnje pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, odmerjeno v skladu z določbami 95. člena, 1. odst. 98. člena in 101. členom ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1322/93
• VSL sodba I Kp 871/99
• VSL sodba I Kp 367/2000