VSL sodba Kp 1239/93

Jedro

Oškodovanec je priglasil kot premoženjskopravni zahtevek vrnitev 500 DEM, sodišče prve stopnje pa je oškodovanca napotilo na pravdo, ker je bil zahtevek podan v tuji valuti. Javni tožilec je uveljavljal v zvezi s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 364/1 ZKP, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da ne gre za takšno kršitev, ampak za napačno uporabo civilnega prava (395. člen ZOR) v adhezijskem postopku, kar bi lahko sodišče konvertiralo zahtevek iz DEM v SIT.

Zaradi povratništva (4 x) je obtožencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba o odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obt. po 1. odst.

171. člena KZ RS izreče kazen 3 (treh) mesecev zapora.

_____________________________________ Sicer se pritožba javnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 95. člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 171. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v tej pa določena kazen 7 mesecev zapora, s preizkusno dobo 3 let. Plačila stroškov pritožbenega postopka je bil oproščen, oškodovanec pa je bil z uveljavljanim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 500 DEM napoten na pravdo.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija javni tožilec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odst. 364. člena ZKP, ter zaradi izrečene kazenske sankcije.

Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje, po vsebini pritožbe pa tudi kazen zapora namesto pogojne obsodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni pritrditi pritožbenim izvajanjem javnega tožilca, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odst. 364. člena ZKP, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval sam sebi pa tudi razlogom, zaradi napotitve oškodovanca z uveljavljanim premoženjskopravnim zahtevkom 500 DEM na pravdo. Kot je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo zato, ker je bil premoženjskopravni zahtevek postavljen v tuji valuti, ne pa v tolarski protivrednosti. Sodišče torej ni napotilo oškodovanca na pravdo, ker bi dvomilo v utemeljenost premoženjskopravnega zahtevka, ampak zaradi napačne uporabe civilnega prava v adhezijskem postopku. Po 395. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori o valutni obveznosti je mogoče v primeru, če se denarna obveznost glasi na plačilo v kakšni tuji valuti zahtevati njeno izpolnitev v domačem denarju po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti. Valutna klavzula je dovoljena in bi sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko bi konvertiralo znesek 500 DEM v tolarsko valuto po vrednosti srednjega deviznega tečaja na dan storitve kaznivega dejanja. Iz podatkov v spisu pa tud iz izreka sodbe je razvidno, da je konvertiralo vrednost 1000 DEM, kolikor si je na goljufiv način obtoženec pridobil od nedoletnega M.Z., v znesek 58.000,00 tolarjev tako, da bi 500 DEM zneslo 29.000,00 tolarjev.

Oškodovanec bo ta znesek lahko zahteval s civilno tožbo, in zato njegova pravica ni prikrajšana, ker mu ni bila prisojena v tem kazenskem postopku, čeprav bi sodišče prve stopnje to lahko storilo, vendar pa iz povedanih razlogov ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zato sodišče druge stopnje pritožbi javnega tožilca v tem obsegu ni sledilo.

Prav pa ima pritožba, da pogojna obsodba ni ustrezna kazenska sankcija. Iz kazenskega lista je razvidno, da je bil obtoženec obravnavan že kot mladoletnik, od leta 1989 do 1991 pa štirikrat, od tega trikrat zaradi kaznivih dejanj tatvin po 1. odst. 165. člena KZ RS, nazadnje pa zaradi kaznivega dejanja po 56. členu KZ RS. Vedno so mu bile izrečene pogojne obsodbe v sodbah, ko je bil že polnoleten.

Štirikrat mu je bila dana možnost, da s kaznivimi dejanji preneha, zato je pritrditi pritožbenemu mnenju javnega tožilca, da pri obtožencu pozitivna prognoza, ki se pričakuje s pogojno obsodbo, ni dala pričakovanega rezultata. Čeprav gre za Roma, ki živi v svojem socialnem okolju, zgolj ta okoliščina v danem primeru ne opravičuje pogojne obsodbe. Sodišče druge stopnje je zato obtožencu izreklo kazen treh mesecev zapora, ki jo šteje primerno tako obtoženčevi dosedanji dokaj negativni preteklosti, kar zadeva kaznovanja za že storjena kazniva dejanja. Upoštevalo je tudi njegovo družinsko razmerje, ko ima dva majhna otroka in za družino po svojih zmožnostih skrbi, po drugi strani pa je s pretvezo izvabil ves denar, 1000 DEM 12-letnemu otroku, ki mu je zaupal in ko je vedel, da pomeni ta denar odškodnino za poškodbe, ki jih je zadobil v neki prometni nesreči.

Sodišče druge stopnje je obtoženca povrnitve stroškov pritožbenega postopka oprostilo iz razlogov 4. odst. 98. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1627/93
• VSL sodba I Kp 1244/99
• VSL sodba Kp 1567/93