VSL sklep Kp 1087/93

Jedro

Besednega ali fizičnega upiranja nekoga, v zvezi s katerim uradna oseba opravlja uradno dejanje, ni moč šteti kot prepir v smislu čl. 56 KZS.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obtožena R. L. in S. I. iz razlogov 3. tč. 350. čl. ZKP oproščena obtožbe kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po II. odst. 133. čl. KZ RS. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Oškodovanec je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Zoper sodbo se je javni tožilec pravočasno pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obtožencev s predlogi, da se pritožba javnega tožilca zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik obtoženega R. L. zahteva, da se njega in obtoženca obvesti o seji senata.

O seji senata obtoženi R. L. in njegov zagovornik nista bila obveščena, ker zahteva ni bila podana v roku iz 369. čl. v zvezi s 1. odst. 371. čl. ZKP.

Pritožba je utemeljena.

Potem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obtožencev in zatrjevanje obtoženega S. I., da je zaradi nizkih marž in previsokih stroškov, ki jih je imel z izvozom blaga, za TOZD N., trgovec D. L.

prišel v finančne težave in da so šle zato njegove firme v stečaj, sodišče prve stopnje ne presodi spremenjene izpovedbe zaslišanega D.

L., ki je zatrdil, da v stečaj ni prišel zaradi trgovanja z Novo. Če je sodišče prve stopnje že tako odločilo, ko je sprejelo spremenjeno izpovedbo D. L., bi bilo primerno in zaradi kompleksne dokazne ocene nujno navesti razloge, zakaj mu v tem delu ne verjame, to še posebej, ker ta ugotovitev temelji na izpovedbi zaslišane priče, katere zapisnik je v teku dokaznega postopka izločalo iz spisa in v spremenjeni izpovedbi ni podlage za tako ugotovitev. Glede vprašanja, kdo je v posledici očitanih ravnanj oškodovan in na čigavo škodo glede na spremenjen pravni status N., je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, velja samo opozoriti, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.

Bistven element kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe je pridobitev protipravne premoženjske koristi. Ta korist pa mora biti pridobljena z izrabo storilčevega položaja ali pravic na škodo svoje delovne organizacije. V tej zvezi pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da se dejanje lahko stori tudi na škodo tuje, ali privatne ali civilnopravne osebe, ker je poudarek na zlorabi položaja in pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Kako nastane škoda in ali je škoda identična z višino pridobljene protipravne premoženjske koristi, sploh pa, ali je škoda identična z višino zgubljenega dobička, je dejansko vprašanje, ki ga je v okviru obtožbe treba ugotavljati, ni pa to nujno povezati z izgubo, kot je v nasprotju z obtožbo storila izpodbijana sodba. Gotovo ni bil namen obtožencev prodajati uvoženo blago z izgubo in tudi ni bil namen obtožencev preplačevati blago zato, da bi ga N. dražje prodajala, temveč sta gotovo zasledovala cilj, uvoženo blago tudi doma prodajati s profitom, kar bi tudi njima prineslo dodatni zaslužek. Kljub preplačilu je uvoženo blago bilo doma, glede na tržne razmere na področju birotehnike še vedno lahko konkurenčno, kar se tudi glede na dokaze pravilno ugotavlja. Preplačilo uvoženega blaga za najmanj 3,000.000 ameriških dolarjev pa obtožba utemeljeno misli tudi na izgubljeni dobiček, ki ga je N. prav gotovo izgubila, čeravno v obtožbi očitano preplačilo ni nujno tudi povsem identično izgubljenemu dobičku. Obtožba se glede na izpovedbo zaslišanega D. L.

v preiskavi opredeljuje, da sta si obtoženca od skupnega preplačila 3,000.000 ameriških dolarjev pridobila le 2,022.000 nemških mark, kar predstavlja pridobljeno protipravno premoženjsko korist.

Javni tožilec utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje obsežno navaja, zakaj se na izpovedbo zaslišanega D. L. v preiskavi ni moglo opreti, ko se navaja, da je D. L. zatrjeval, da ni dal nobenega denarja glede na sklenjen in realiziran posel in da tudi ni nihče zahteval, da jima bi karkoli izročil, pravilno pritožba poudarja, da če bi ob takih pogojih bila dana nagrada v znesku 90.000 DEM, ki jo je D. L. samoiniciativno ponudil in izročil obtoženemu S. I. s tem, da si jo s soobtoženim R. L. razdelita, bi bilo treba dejanje opredeliti po drugih določbah KZ RS. Prav zaradi tega utemeljeno pritožitelj vztraja na pravni opredelitvi obtožencema očitanega kaznivega dejanja po II. odst. 133. čl. KZ RS, kajti, če bi obtoženca terjala od D. L. za konkretni posel provizijo, bi šlo za drugo kaznivo dejanje, saj se vendar v 133. čl. KZ RS navaja, da je to dejanje podano, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Medtem, ko je D. L. zatrjeval, da obtoženca nista zahtevala plačila provizije, pa je določno, precizno in razumljivo povedal, kdaj, v kakšnih okoliščinah in kje je obtoženemu S. I. izročil posamezne zneske provizije za opravljeni izvoz ali pa zanj plačal znesek 200.000 DEM za nakup hiše na Floridi, ne da bi ob tem navedel karkoli, kar bi vzbudilo pomislek v verodostojnost izpovedbe.

Nasprotno, v podatkih spisa so tudi njegove lastnoročno izpisane navedbe o količini in številu izplačanih zneskov provizije, pa sodišče prve stopnje tega ni ocenilo. Tu navedeni zneski so povsem identični z zneski, ki jih je navajal preiskovalnemu sodniku, ne da bi ob tem imel ta svoja pisanja kot predlogo. Sicer pa v tej zvezi ni samo njegova izpovedba, temveč je tudi izpovedba zaslišanega G. M., ki tudi navaja, čeprav povsem druge zneske, ki so jih dajali za obtoženca, vendar za oceno verodostojnosti prikazanih odnosov in pa usmeritve obeh obtožencev dovolj, da bi se lahko ugotovila objektivna verodostojnost. Pritožba v tej zvezi sodišču prve stopnje utemeljeno očita po oceni sodišča druge stopnje, da situacija, ki bi nastala s čitanjem izpovedbe priče G. M., ne bi predstavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odst. 364. čl. ZKP, ker slednji ni bil zaslišan v navzočnosti obtoženega R. L. in ne njegovega zagovornika. Priča G. M. je bil zaslišan po dežurnem preiskovalnem sodniku v nedeljo dne 9.10.1988. Obtoženi R. L. je bil v priporu.

Zagovornik obtoženca pa glede na dela prost dan, nedosegljiv, medtem ko je priča zdomec, ki je bil na poti v inozemstvo in ga je bilo treba zaslišati, ker ga pozneje ne bo in kot se je potrdilo na glavni obravnavi, ga tudi več ni bilo. Zoper obtoženega S. I. preiskava še ni bila uvedena. Javni tožilec je zato predlagal, naj se opravi zaslišanje kot nujno preiskovalno opravilo po 156. čl. ZKP. Tako je tudi ravnal dežurni preiskovalni sodnik, čeprav zoper otoženega S. I.

preiskava še ni bila uvedena. Kljub temu, da zagovornik obtoženega R.

L. ni zahteval, da se ga obvešča o preiskovalnih opravilih, bi ga glede na zahtevo javnega tožilca, da se ga obvešča o vseh narokih, preiskovalni sodnik spoštujoč načelo kontradiktornosti, moral obvestiti. Toda priči sta bili dosegljivi za zaslišanje v nedeljo, ko so z njima organi za notranje zadeve opravili razgovore, pa sta bila tako priča G. M. kot priča D. L. pripeljana dežurnemu preiskovalnemu sodniku. Dežurni preiskovalni sodnik je bil, kot je povedal, zaslišan kot priča, za tako zaslišanje pripravljen, ker je bil obveščen, da utegnejo pripeljati izsledeni priči. Zagovornik obtoženca v nedeljo ni delal, zato ga tudi ni bilo mogoče obvestiti o zaslišanjih. Glede na določbo 156. čl. ZKP preiskovalni sodnik ni prekršil IV. odst.

168. čl. ZKP. Odlaganje zaslišanja prič pa bi bilo nevarno, saj jih ne bi bilo mogoče vabiti in zaslišati medtem, ko je soobtoženi S. I.

bil na prostosti in izven območja naše države. Ker sta torej bili priči D. L. in G. M. težko dosegljivi, ker sta bila zaposlena v Zvezni republiki Nemčiji in tam tudi živela, obtoženi R. L. pa je bil v priporu, njuno zaslišanje zato ni bilo opravljeno v nasprotju z določbo IV. odst. 168. čl. ZKP in zato ni zazreti kršitev pravic obrambe, da bi ta prerasla v bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odst. 364. čl. ZKP, kot to domneva sodišče prve stopnje, ker bi morala biti pravica obrambe prekršena na glavni obravnavi in ne le v preiskavi.

Ker je bil D. L. tudi na glavni obravnavi zaslišan kot priča tako kot v preiskavi, ki je bila že uvedena zoper obtoženega R. L., je treba njegov status ločeno obravnavati le glede na postopek, ki je tekel pri organih za notranje zadeve zoper obtoženega S. I. Ker se do tedaj po podatkih spisa še ni vedelo o morebitni protipravni premoženjski koristi, ki naj bi jo pridobila obtoženi S. I. in obtoženi R. L., ni bil položaj D. L. povsem nejasen. Pooblaščeni organi za notranje zadeve so zbirali obvestila, kar je razvidno iz številnih poročil, ki so kazensko ovadbo dopolnjevala. Zato so opravili tudi razgovor z D.

L. kot tudi z G. M. Šele potem, ko so na tej podlagi zbrali dodatna poročila, so zaradi že ugotovljenih okoliščin oba pripeljali preiskovalnemu sodniku, da ju je kot priči 9.10. tudi zaslišal.

Pritožba obsežno navaja razloge, zakaj so pooblaščeni organi za notranje zadeve po navezavi stikov z D. L. v Beogradu dne 7.10. njega pripeljali v Ljubljano in ga tudi namestili v hotel dne 8.10., čeravno je bil določen datum, ko bo zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, pa je ta čas potekel, ker priče niso pravočasno izsledili.

Tudi sam D. L. pojasni, da se vablu organov za notranje zadeve v Beogradu ni vedno odzival. Njegova, to je nastanitev D. L. v hotelu ter odstranitev telefonskega aparata iz sobe in pa prisotnost osebe v hotelu, da je pazila nanj kot tudi njegovo bivanje v prostorih Uprave za notranje zadeve, ni v nasprotju z določbami ZKP. V tej zvezi je treba samo opozoriti na zakonito določeno pravico organov za notranje zadeve, da smejo za nujne potrebe omejiti občanom gibanje na določenem prostoru, zaradi česar z omejitvijo gibanja D. L. ni bil prekršen zakon. Ko je bil D. L. pri preiskovalnem sodniku, kamor je bil pripeljan po pooblaščenem delavcu Uprave javne varnosti, ki ga je potem na hodniku v sodni zgradbi čakal, pa med zaslišanjem ni bil navzoč in tudi priča ni mogel videti kje je, ni okoliščina, ki bi imela za posledico strahovanje priče D. L., kot to neutemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tako se torej pokaže, da nadzor nad D. L., ni bil v nasprotju z določbami ZKP niti ni bila nad D. L.

izvajana sila v smislu določb 228. čl. ZKP. V tej zvezi je samo informativno opozoriti na določbo ZKP, da se sme pričo celo zapreti, če brez razloga noče pričati, in ta priča je lahko priprta do enega meseca, kar kaže na to, da le ni utemeljeno razlagati sile tako široko, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sicer pa o sili priča sam ni ničesar povedal, tako da kakršnokoli prisiljevanje ali sila ni z ničemer konkretizirana in tudi ne izkazana. Ko je bil pred preiskovalnim sodnikom vprašan D. L., je povedal le, da ga je le strah pred S. I., nasprotno pa je povedal, da je postopek delavcev pooblaščenih organov za notranje zadeve z njim bil zelo korekten in da ni pričakoval, da morejo biti tako fer. Ni bilo ne prisile ne zvijač ali groženj. In ko je bil na glavni obravnavi vprašan, kako je bilo na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku, je odgovoril, da so imeli do njega korekten odnos in da ga ni bilo strah, da pa se je na policiji bal in da bi javnemu tožilcu povedal kako je bilo na policiji, če na hodniku ne bi bilo tistega človeka. To pa za zatrjevano silo ne zadošča in končno priča je nemški državljan, če bi se nad njim izvajal kakršenkoli pritisk ali sila ali da bi se mu nezakonito odvzela prostost, bi gotovo iskal zaščito pri diplomatsko-konzularni službi Nemške demokrtične republike, pa tega ni storil. Javni tožilec utemeljeno opozarja tudi na prostovoljno D.

L. sodelovanje s policijo potem, ko je bil že zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, pa je v podkrepitev svojih izpovedb tudi na policijo dostavljal dokumentacijo v zvezi z njegovimi posli z N. Če bi bil prisiljen k taki izpovedbi, tega ne bi storil, saj je bil že izven njenega nadzora. Vsega tega sodišče prve stopnje ni ocenilo, ko je sprejelo zaključek, da so nastopile okoliščine iz 228. čl. ZKP, zaradi česar tej izpovedbi pri preiskovalnem sodniku, na kateri temelji obtožba, ni verjelo.

Ko sodišče prve stopnje po izvedenem dokazovanju o zakonitosti postopka s pričo D. L. ocenjuje izpovedbe zaslišanih prič K. S., D.

R. in B. A., neutemeljeno zaključuje, da je bila priči neutemeljeno omejena svoboda gibanja in da so se izpovedbe D. L. o tem, da je bil v hotelu ves čas v avli navzoč policist, da so mu odvzeli iz hotelske sobe telefon in da je bil ves čas zaslišanja pri preiskovalnem sodniku na hodniku pred vrati kriminalist, s čimer so se navedbe D.

L. o teh, za sodišče bistvenih točkah pokazale kot resnične, sodišče prve stopnje tudi dopušča možnost, da je tudi v verbalnih grožnjah, ki jih D. L. navaja, ki pa z ničemer niso podprte, treba slediti njegovi izpovedbi na glavni obravnavi. Pri tem pa sodišče prezre, kolikokrat je na glavni obravnavi o bistvenih vprašanjih priča izpovedoval različno, pa tega sodišče prve stopnje ni ocenilo.

Nadaljnje navajanje, da naj bi bil izvršen pritisk na pričo D. L.

zato, ker je bil odpeljan iz Beograda brez osebne prtljage in denarja ter dokumentov, pa je treba oceniti v luči izpovedbe zaslišanega kriminalista K. S., ki je med drugim povedal, da je bil seznanjen kam gre in da ni zahteval, da bi želel odnesti s seboj osebne stvari ter da je bilo zanj v Ljubljani primerno poskrbljeno z namestitvijo v hotelu. Kot je bilo že navedeno, je bila izpovedba priče D. L. pred preiskovalnim sodnikom povsem identična lastnoročno pisani izjavi z navedbo številk plačane provizije, zato sprememba njegove izpovedbe na glavni obravnavi ni brez nadaljnjega sprejemljiva, zlasti tudi ne, če se upošteva celo njegovo zanikanje plačil kosil ali večerij ali hotelskih stroškov medtem, ko v izjavi, ki jo je dal nemškemu odvetniku, tudi to zanika, pa za tako spremembo ne navede opravičljivih razlogov. Tako obnašanje kot poslovnega človeka, tudi za tedanje čase ne bi bilo primerno, sploh pa ne verjetno. Ob tem celo obtoženi R. L., ki sicer kategorično vse zanika, pove, da dopušča možnost, da je D. L. kdaj zanj plačal kakšen hotelski račun, čeprav pravi, da za tako plačilo potem ni bremenil N., kar pa je v nasprotju s tozadevno dokumentacijo o izplačanih potnih stroških. To so sicer podrobnosti, ki pa so za oceno utemeljenosti izpovedbe zaslišanega D. L. takega značaja, da ni mogoče mimo, sploh pa tudi ne zato, ker je tudi sam obtoženi R. L. pri tretjem zaslišanju v svojem zagovoru priznal, da je D. L. občasno plačal prenočevanja v hotelih v Nemčiji.

Ko po analizi pričevanja D. L. sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz izpovedbe D. L. ne izhaja naklep obtožencev v smeri očitanega kaznivega dejanja, je vprašljivo, ali je taka ocena glede na vsebino obtožbe, ki temelji tudi na izpovedbi te priče, preuranjena. Ker D.

L., kot je bilo že navedeno, ni nikoli dal nobenega zneska nemških mark v zvezi s konkretnim posameznim izvoznim poslom, navedel pa je tudi, da ne more trditi, da bi N. prihranila 2,000.000 nemških mark, če ne bi bilo provizij, da pa bi nekaj gotovo prihranila, kaj več za zaključek, da brez naklepa kaj takega gotovo ne bi bilo mogoče speljati, niti ni potrebno. Ponovno je treba opozoriti, da ni predmet obtožbe kazniva dejavnost v smislu 144. čl. KZ RS temveč po II. odst.

133. čl. KZ RS. D. L. je povedal, da le v prvem obdobju nista obtoženca terjala denarja in da je le 90.000 DEM dal samoiniciativno, ker je bil zelo zainteresiran za navezavo poslovnih stikov z N. kot večjo firmo, od katere si je obetal boljši zaslužek, kot od jugoslovnskih zasebnikov, s katerimi je dotedaj pretežno posloval.

Ker je bilo treba pripraviti kupljeno blago za izvoz posameznih strojev glede na tedanjo prepoved uvoza teh izdelkov, po posameznih delih razstavljenih strojev, je to s pomočjo delavcev N. priča D. L.

sam izpeljal. Tudi v tem je bil verjetno razlog, da so blago, ki bi ga sicer lahko direktno od prodajalcev uvozili v Slovenijo, uvozili izključno preko firm priče D. L. Kolikšen del opravljenega uvoza je bil opravljen preko firme D. L., je sicer opredeljeno, ni pa glede na pomanjkljivo dokumentacijo ugotovljeno, kolikšno razliko v ceni je D.

L. ustvaril. Glede na sodelovanje obeh obtožencev in pa glede na informacije, ki sta jih oba obtoženca dobila neposredno pri proizvajalcih, sta bila torej seznanjena z deviznimi cenami po katerih je D. L. kupoval blago in te niso smele presegati informativnih cen, ki jih je obtoženi R. L. predhodno dobil pri proizvajalcih. O tem se je celo sam S. I. na glavni obravnavi zagovarjal, da mu je bila znana tudi nakupna cena D. L. Iz navedenega se ponuja zaključek ob vpogledu v poslovno dokumentacijo, iz katere izhaja kolikšena je bila bruto marža D. L., ki bistveno presega marže ostalih posrednikov pri posameznih poslih, da je bil realiziran naklep obeh obtožencev, da s preplačevanjem blaga, uvoženega s posredovanjem D. L. dosežeta, da jima je lahko slednji dajal provizijo. Obtoženi S. I. je v nasprotju z dokazi na glavni obravnavi zatrjeval, da je za cene Epsonovih proizvodov zvedel v TOZD Z. v Ljubljani, pa se sodišče prve stopnje glede na izpovedbo zaslišane priče M. J. ne opredeli, čeravno je ta priča obtoženčev zagovor v celoti zavrnila. D. L. je tudi neutemeljeno v izpovedbi na glavni obravnavi navajal, da se je o cenah dogovarjal z uvozniki, pri čemer nobeden od zaslišanih predstavnikov tega ni potrdil. Pa tudi povsem nelogična bi bila taka poslovna poteza tujega trgovca. Sodišče prve stopnje to prezre in ne oceni verodostojnosti izpovedbe zaslišane priče D. L. Zato je naklep obeh v smeri vključevanja firm D. L. v trgovski promet z N. in preplačevanje blaga zaradi pridobivane provizije, bližji resnici kot pa je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje.

V zvezi z izpovedbo G. M., ki je opisoval dobičkonosnost poslov z N.

in ker je po navedbah tudi sam sestavil 90 % poslovnih listin - faktur, sodišče prve stopnje opirajoč se na izpovedbo priče D. L. v preiskavi to zavrne, čeravno naj bi tajnica začela delati v začetku leta 1986, pred tem pa ji je vse to delal sam G. M. Tudi, če G. M. ne bi sestavil 90 % poslovne dokumentacije, ni mogoče mimo, da je vendarle imel vpogled v poslovno dokumentacijo D. L., pri čemer ni sprejemljiva izpovedba in zato postavlja v dvom verodostojnost izpovedbe zaslišanega D. L., ko je povedal, da v Epsonu v Dieseldorfu ni bil nikoli in da je prepustil sklepanje posla svoji tajnici, čeravno je šlo za 3.000 tiskalnikov, pri tem pa zanikal, da bi se za ceno pogajal obtoženi S. I., kot je to predhodno povedal. Iz zagovorov obeh pa je razvidno, da sta se takih razgovorov udeleževala enkrat eden, enkrat drugi, včasih pa tudi oba skupaj. Da bi D. L.

sklenitev tako velikega in pomembnega ter dobičkonosnega posla prepustil svoji tajnici, ni verjetno, sodišče prve stopnje pa s tako oceno le malo preveč poenostavlja mednarodni blagovni promet. To daje pod vprašaj ne le oceno, temveč sploh verodostojnost celotne izpovedbe priče D. L. na glavni obravnavi.

Če je sodišče prve stopnje ob odrejenem izvedencu finančne stroke in sprejetem mnenju izvedenca F. P. sprejelo še strokovno mnenje V., ki seveda v tem postopku nima pooblastil in lastnosti izvedenca finančne stroke, ker ga ni odredilo sodišče (čl. 242 ZKP), temveč je svoje mnenje dal na iniciativo obrambe, bi ob odprtih dilemah po utemeljenem predlogu javnega tožilca bilo primerno odrediti novega izvedenca finančne stroke. Ob tem, da izvedenec finančne stroke ne more odgovoriti na centralno vprašanje v tem postopku, je tako mnenje več ali manj le v pomoč pri ocenjevanju, ali je bil D. L. v poslih z N. sploh sposoben izplačati take provizije, kot jih je v preiskavi navajal. V tej zvezi javni tožilec utemeljeno opozarja, da bi bilo potrebno strokovno ugotoviti dosežene razlike v cenah pri posameznih posredovanjih firm D. L. z ugotavljanjem obsega avansiranja posameznih poslov in vpliv teh transakcij na višino poslovnih stroškov firm D. L. To je pomembno zato, da se ugotovi angažiranost in obseg kapitala D. L., ker je posloval s tujim denarjem, ni imel stroškov, ki so vezani na obratovanje kapitala. Poleg tega so se firme D. L. vključevale v posredništvo tudi tedaj, ko to ni bilo potrebno, pa je bil tudi tak posel avansiran. Ni sprejemljiv zaključek, da provizije posrednikov v verigi od proizvajalca preko firm D. L. do Nove za ta kazenski postopek niso zanimive, ker bi ta ugotovitev dala določen odgovor na vprašanje primernosti in potrebnosti plačanih provizij, ker so bile pri D. L. po obtožbi višje zato, da je lahko obtožencema plačal po njegovih navebah provizije v očitanem obsegu. Tudi, če se sklepa, da gre pri tem za pravno in ne za dejansko vprašanje, naj se vendarle to le s stališča dejanskih ugotovitev, če je le mogoče razišče in do ugotovitev zavzame stališče. Če se ob tem upošteva analitično prikazan uvoz 5.000 računalnikov, ki je potekal iz Francije v Nemčijo in je bila pri tem vključena tudi jugoslovansko-nemška firma E. G., se vendarle postavlja vprašanje, zakaj je bil vključen tudi sistem firm D. L. V tej zvezi javni tožilec tudi utemeljeno zastavlja vprašanje, kakšne carinske stopnje so bile uporabljene pri carinjenju uvoza razstavljenih računalnikov kot za uvoz repromateriala v odnosu na uvoz celih računalnikov, kar je gotovo stimuliralo obtoženca, da sta tako uvažala in s tem ustvarjala ugodne pogoje za vzdrževanje poslovnih stikov s firmami last D. L. To je še posebej pomembno, ker obtoženi S. I. zavrača, da je 50 % marža, ki jo je po izpovedbah D.

L. zaračunaval, nemogoča, ker bi bila cena s carinskimi dajatvami podvojena, pa se do teh vprašanj sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Finančni izvedenec se tudi ni ukvarjal z vprašanjem kaj bi bilo ceneje, ali uvoz razstavljenih aparatov, ali pa uvoz posameznih sestavnih delov in sestavljanje oziroma montaža aparatov v N., ker naj bi bilo po R. L. bistveno dražje uvažati sestavne dele kot pa, če so kupili cel stroj in ga razstavili ter nato uvozili, sestavili in nato prodali.

Tudi podatki in ugotovitve o premoženjskem stanju obtožencev so potrebni za presojo v tej stvari. Ti podatki so bili v skladu z določbo 172. čl. ZKP v preiskavi sicer zbrani, vendar ne dovolj, sploh pa niso bili zbrani vsi podatki, zaradi česar javni tožilec utemeljeno predlaga za obtoženega S. I. preveritev nekaterih podatkov v spisu. Sicer pa glede na obtožbo sodišče prve stopnje niti ni zaslišalo vseh v poštev prihajajočih prič, zlasti glede na očitek, da je obtoženi S. I. na Floridi kupil počitniško hišo, ki mu jo je plačal D. L. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče N.

B., čeravno je v preiskavi povedala, da je bila v Ameriki na dopustu.

V zvezi z vrisanimi oboki na prospektu počitniške hiše, bo lahko ta priča kot strokovnjakinja s tega področja pojasnila, zakaj bi bila taka sprememba potrebna. Sicer pa zakaj ne bi o lastnini te hiše pridobili ustrezno uradno dokumentacijo. Če obtoženi S. I., kot je navedel, v času, ko je bil zaposlen v N., ni imel nobenih drugih dohodkov, je vendarle treba upoštevati, da je v letu 1984 v L. ob morju kupil dve parceli v skupni izmeri 3.400 m2. Uvozil je leta 1986 tehničnih predmetov v vrednosti 20.000 DEM, namenjenih za opremo stanovanja v T. ulici 2. Tu je od soobtoženega R. L. kupil stanovanje in zanj plačal že 30.000 DEM od dogovorjene cene 60.000 DEM. Ob tem vzbuja pozornost dejstvo, da je navedeno tehnično blago fakturirala prodajalcu Đ. prav firma D. L., medtem ko je imel S. I. že opremljeno dvosobno stanovanje na G. ploščadi v Ljubljani. Vsi pologi na deviznih računih in kreditnih karticah S. I. znašajo 393.437,54 DEM pri naših bankah od 1984 do 1989 leta. Samo preko kreditnih kartic pa je potrošil za 197.655,80 DEM. V tej zvezi se obtoženi R. L.

zagovarja, da je njegov izkazan promet posledica dvigovanja in vlaganja istih sredstev zaradi pridobivanja kreditov, pa se tega ni preverilo. Pri S. I. se datumi pologov tudi pokrivajo z datumi službenih potovanj, pa pri tem ni pojasnjeno od kod ta sredstva. Ni prezreti, da so po obtoženemu R. L. morali za službena potovanja v inozemstvo zalagati lastna sredstva sami, kako pa je S. I. to fazo preskočil, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Ob priznanju obtoženega S. I., da je bil na Floridi v kraju, kjer ima D. L. svojo hišo in se tudi zanimal kako je s temi hišami, pa se ob tem ni zanimal za nakup, čeravno ima tudi že zbrane prospekte teh hiš, sodišče prve stopnje tega dela zagovora ni preverilo. Po vpogledu prospektov in fotografij te hiše se le vsiljuje vprašanje, zakaj naj bi bile vrisane spremembe ne le na prospektu, temveč tudi na fotografijah, ki so bile zasežene R. L. Da bi imel to hišo v najemu za 14 dni sicer ni izključeno, toda zakaj naj bi bila tudi njegova prijateljica na dopustu v Ameriki za 14 dni kot obtoženi S.

I., sodišče prve stopnje ni presodilo, zlasti pa je vprašljivo zakaj naj bi bili vrisani popravki tako na fotografijah kot na prospektu, če ne že iz osebnih želja imeti hišo z okni ovalnih oblik. V tem delu se torej pokaže izpovedba D. L. kot verjetna, da je obtoženi S. I.

lastnik te hiše, ki mu jo je on kupil. Če je šel obtoženi S. I. res večkrat na Florido po 14 dni zaradi svojih osebnih nevšečnosti, ni v sedanjem stanju stvari utemeljeno zavračati dokazni predlog javnega tožilca v smeri, da je le potrebno pribaviti vse možne podatke o lastništvu te hiše. Če se torej upošteva navedeno premoženjsko stanje obtoženega S. I., je na dlani, da z osebnimi dohodki v N. tega ni mogel nabaviti, zato bi bilo prav, da se pribavijo tudi po javnem tožilcu predlagani tozadevni podatki. Ker je obtoženec v Švici in dalj časa po njegovih navedbah ni bil zaposlen, je za začetek poslovanja v Švici prav gotovo potreboval denar, ki ga glede na navedeno ni mogel imeti. Po navedenem ugotovitve višine potrebnih sredstev za začetek obratovanja njegovega podjetja v Švici bi bila tudi koristna za razjasnitev cele zadeve.

Po navedenem je sodišče druge stopnje ocenilo, da je pritožba javnega tožilca utemeljena in je zato izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi nakazane pomanjkljivosti, dopolni dokazovanje, oceni vse dosedaj in novoizvedene dokaze ter nato o stvari odloči.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1066/93
• VSL sklep Kp 876/93
• VSL sodba Kp 1122/93