VSL sodba Kp 1268/93

Jedro

Obdolženec zagovarja priznano ravnanje kot silobran ali skrajno silo.

Pritožba ni bila utemeljena, ker ni bila izkazana ogroženost obdolženca ali njegovih gostov v gostilni, niti ne gre za okoliščine ravnanja v skrajni sili. Poškodba na avtu oškodovanca je bila posledica obdolženčeve jeze proti oškodovancu.

 

Izrek

Pritožba zagovornice obd. P. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 SIT povprečnine.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil P. K. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 177. člena KZ RS.

Izrečenih mu je bilo 20.000 tolarjev denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih, povrniti pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi izrečene kazni, predlaga pa obdolženčevo oprostitev ali pa razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je dejansko stanje prav ugotovljeno, pa tudi pritožbena izvajanja v smeri silobrana ali pa skrajne sile, ki naj bi opravičevala obtoženčevo ravnanje, v izvedenem dokaznem gradivu nimajo opore, kot je ocenilo že sodišče prve stopnje. Povsem je razjasnjeno ozadje za takšno obtoženčevo ravnanje, ki temelji na predhodnem sporu med oškodovancem A. G. in obdolžencem kot gostilničarjem istega dne v popoldanskih urah, ko je tudi izkazan oškodovančev motiv, zakaj se je z večjo družbo prijateljev in znancev istega dne zvečer vrnil v gostilno in se agresivno obnašal do gostov, ko je bil tudi namen, da z obdolžencem obračuna zaradi dogodka in spora, ki je bil med njima v popoldanskem času istega dne. Pritožba le v celoti ponavlja vse tiste obdolženčeve dele zagovora, ki govorijo o motivu, samem njegovem ravnanju v zvezi s poškodbo oškodovančevega avtomobila, ko je sodišče prve stopnje prav ocenilo, da obdolženec ni ravnal niti v silobranu niti v skrajni sili. Voznik oškodovančevega avtomobila je z delom družbe hotel pobegniti pred napadom gostov, ki so bili takrat v obdolženčevi gostilni in s katerimi je prišlo do zapleta, ko je oškodovanec s svojo družbo hotel obračunati z obdolžencem, ki pa je na kraj pretepa prišel šele v času, ko so gostje oškodovanca in njegovo družbo že naganjali, tako da so se morali oškodovančevi prijatelji razbežati. Obdolženec je prišel na kraj dogodka že po tistem, ko je oškodovanec pretepen obležal na tleh, sam priznava, da ga je v takšnem položaju tudi nekajkrat udaril s palico, nato pa z isto palico tudi po avtu, ki je bil že v vožnji. Obdolženčeva agresivnost je bila usmerjena že v oškodovanca, saj ga je s palico udaril že potem, ko je pretepen obležal na tleh, oškodovančevi prijatelji so bili že premagani in ni bilo nobenega razloga, da bi ravnal kakorkoli v silobranu, ko je udaril s palico po avtu s tako silo, da je razbil vetrobransko steklo in desni blatnik. Kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje pa za udarcem po avtu vozila itak ne bi mogel ustaviti, ko takšen namen obdolženec nakazuje in voznik, ki je takrat vozil avto oškodovanca in bežal, je vozil naprej in brez ogrožanja drugih gostov. Za ravnanje v silobranu ali pa v skrajni sili je potrebno vse drugačno dejansko stanje, kot pa je bilo izkazano v tem primeru. Proti vozečemu avtomobilu so celo padali stoli in mize, pa ne zaradi morebitne ogroženosti takratnih svatov, ki so se zapletli v konflikt z oškodovancem in njegovo družbo, ampak zaradi njihove agresivnosti z namenom, da prišleke na silo odženejo. Drugačnim izvajanjem pritožbe ni moč pritrditi.

Pritožba sicer izpodbija tudi "odmero kazni", vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi izrečena denarna kazen ustrezna kazenska sankcija. Za takšno kaznivo dejanje je moč izreči tudi kazen zapora do treh let in izbrana milejša vrsta kazni ustreza motivu in okoliščinam, v katerih se je obdolženec lotil oškodovančevega avtomobila in ga poškodoval. Napadeno sodbo je iz povedanih razlogov sodišče druge stopnje v celoti potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obdolženec dolžan plačati, pa temelji na določbah 95. člena I. odstavku 98. člena in na 101. členu ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 307/2007
• VSC sodba Kp 37/2000
• VSL sodba Kp 1189/93