VSL sodba Kp 1356/93

Jedro

Tudi izjava, ki je oblikovana kot vprašanje, lahko vsebuje trditev, ki predstavlja žaljivo obdolžitev, posebej če je udeležencem inkriminiranega dogodka iz prejšnjih ravnanj znano, za kakšne očitke gre oziroma so bili ti izrečeni že ob kakšni drugi priliki.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 15.00,00 tolarjev in pa stroške odgovora na pritožbo zasebnega tožilca v znesku 1.300,00 tolarjev.

 

Obrazložitev

Sodišče je s sodbo obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 108/1 KZ RS in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen 20 dni zapora in preizkusno dobo eno leto, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov člena 363 ZKP pritožil zagovornik obdolženca in predlagal, naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obdolžencu izreče za dejanje sodni opomin.

Pooblaščenec zasebne tožilke je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne, obdolžencu pa v plačilo naloži stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Iz kazenskih postopkov zoper L. M. zaradi kaznivega dejanja po členu 177/2 KZ RS in zoper I. P. zaradi kaznivega dejanja po členu 106/1 in 108/1 KZ RS, ki ju je prvostopno sodišče v dokaznem postopku vpogledalo, izhaja, da je bil v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja spor zaradi P. suma, da sta zakonca M. sodelovala pri prebodenju gum P. avtomobila, znan vsem udeležencem zadeve, zato izjava "gospa M., kako je bilo, ko so se gume rezale" za vse udeležence vsebuje jasno trditev, da sta gume rezala M. Vprašanje, kako je bilo tedaj, izhaja iz povsem določne trditve, da so se rezale gume. Glede na to, da je bilo naslovljeno M. ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, vprašanja ni moč razumeti drugače, kot da vsebuje navedeni očitek, zato formulacija izjave ne vzbuja pomislekov glede tega, ali vsebuje žaljivo obdolžitev.

Pritožbena izvajanja tudi ne vzbujajo upoštevnega dvoma v dokazno oceno prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja razlike med zagovorom obdolženca in izpovedbo priče G. P., ki naj bi ta zagovor potrdil, pravilno sodišče tudi ocenjuje, da je zagovor obdolženca neprepričljiv že sam po sebi tako po vsebini, kot glede načina podajanja, ki ga je prvostopno sodišče ocenilo kot žaljivega za sodišče. Iz takšnega vedenja je sodišče lahko sklepalo o osebnosti obdolženca, kar je prav tako okoliščina, pomembna za presojo, ali je obdolženec storil dejanje zoper čast in dobro ime drugega.

Iz teh razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba glede razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje ravnanje obdolženca pravilno pravno opredelilo, tako da tudi ni podana kršitev kazenskega zakona. Uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba posebej ne obrazlaga, zato je sodišče druge stopnje v tej smeri sodbo preizkusilo v okviru, ki ga določa člen 376 ZKP, pri čemer je ugotovilo, da bistvene kršitve določb postopka, ki se prezkušajo na navedeni podlagi, niso podane.

Tudi pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji ni utemeljena. Tako teža dejanja kot obdolženčev odnos, ki ga je v zvezi z dejanjem izkazal na sodišču, ne dopušča izreka sodnega opomina, v kazni, določeni v pogojni obsodbi, pa je prvostopno sodišče dovolj upoštevalo okoliščino, da obdolženec dosedaj še ni bil kaznovan in da okoliščine, kot so redna zaposlitev in družina, za katero skrbi kažejo, da je obdolženec sicer neoporečen in je obravnavano dejanje v veliki meri treba pripisati dalj časa trajajočemu sporu med njegovo in družino zasebne tožilke.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba obdolženčevega zagovornika v celoti ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo člena 384 ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/1 in 101 ZKP, višino povprečnine je sodišče določilo ob upoštevanju zapletenosti in trajanja pritožbenega postopka ter premoženjskih razmer obdolženca. Stroške odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi predloga in ugotovitve, da ta ni v nasprotju z veljavno odvetniško tarifo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 713/2000
• VSL sklep II Cp 384/2000
• VSL sodba Kp 699/93