VSL sodba Kp 1278/93

Jedro

Čeprav je kaznivo dejanje goljufije ostalo pri poskusu, ni mogoče šteti, da gre za družbeno manj nevarno kaznivo dejanje, saj je protipravno premoženjska korist, ki sta jo zasledovala obtoženca, presegala 260.000 tolarjev, zaradi česar izrek pogojnih obsodb ni ustrezen kljub nekaznovanosti in mladosti obtožencev, pač pa je ustrezna denarna kazen, ker so podani razlogi za uporabo določil o omilitvi kazni.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencema po čl. 171/II KZ RS in z uporabo določil čl. 42/II in 43/I tč. 5 KZ SFRJ izrečeta denarni kazni, in sicer: obt. J.H. v znesku 100.000,00 /stotisoč/ tolarjev, _________ obt. B.G. v znesku 60.000 /šestdesettisoč/ tolarjev.

_________ Obtoženca sta dolžna plačati denarni kazni v roku 3 (treh) mesecev, sicer se bosta v primeru neizterljivosti izvršili tako, da bo za vsakih 3.000 tolarjev denarne kazni določen en dan zapora.

Sicer pa se pritožba javnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Obtoženca sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka vsak na 5.000 tolarjev odmerjeno povprečnino.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obtoženca spoznana za kriva, in sicer: obt. J.H. kaznivega dejanja poskusa goljufije po čl. 171/II KZ RS, obt. B.G. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po čl. 171/II KZ RS v zvezi s čl. 19 in 24 KZ SFRJ. Obema obtožencema je sodišče prve stopnje izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obt.

J.H. določilo kazen 7 mesecev zapora, obt. B.G. pa enako kazen zapora, obema s preizkusno dobo dveh let. Obtožencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi se je pritožil javni tožilec, ki izpodbija odločbi o kazenskih sankcijah ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obema obtožencema izreče primerni kazni zapora.

Zagovornica obt. B.G. v odgovoru na pritožbo predlaga, da je izrečena kazenska sankcija primerna ter da so podani elementi za izrek pogojne obsodbe.

Pritožba javnega tožilca je deloma utemeljena.

Potrebno je pritrditi javnemu tožilcu, da niso podani razlogi za izrek pogojnih obsodb obtožencema. Ne gre namreč za družbeno manj nevarno dejanje, saj ni mogoče spregledati, da si je obt. J.H. s pomočjo soobt. B.G. hotel pridobiti s prikazovanjem lažnivih okoliščin protipravno premoženjsko korist v višini več kot 260.000 tolarjev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencema izreklo kazni.

Pri tem pa ni ugodilo pritožbi javnega tožilca v delu, ko se zavzema za izrek zapornih kazni. V razlogih izpodbijane sodbe naštete številne olajševalne okoliščine, katerih obstoja javni tožilec ne oporeka, so namreč po oceni pritožbenega sodišča v toliki meri pomembne, da je utemeljena uporaba določil o omilitvi kazni. Zato je pritožbeno sodišče z uporabo določil čl. 42/II in 43/I tč. 5 KZ SFRJ v zvezi sčl. 4 Ustavnega zakona RS izreklo obtožencema denarni kazni, in sicer obt. H. v znesku 100.000,00 tolarjev, obt. G. pa v znesku 60.000,00 tolarjev. Obtoženemu G. je izreklo nižjo denarno kazen zato, ker je soobtožencu pri kaznivem dejanju le pomagal in ker je bil pravzaprav obt. Hren iniciator kaznivega dejanja, ki je sicer ostalo pri poskusu. Pri odmeri višine denarnih kazni pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi premoženjske razmere obtožencev. Oba obtoženca sta namreč zaposlena, nimata pa nikakršnih preživninskih obveznosti do drugih oseb, saj sta samska in brez otrok. Pritožbeno sodišče pa tudi ocenjuje, da bosta izrečeni denarni kazni na oba obtoženca v zadostni meri vzgojno vplivali, torej da v bodoče ne bosta več izvrševala kaznivih dejanj.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl.

98/III in 101 ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 112/93
• VSL sodba I Kp 828/99
• VSL sodba Kp 1264/93