VSL sodba Kp 818/93

Jedro

Pritožba daje nepravilen pomen dejstvu, da sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti pravega imena in priimka enega od sostorilcev, ki je bil v ločenem postopku že obsojen. Pravilo, da se sodba lahko nanaša le na določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja ne pomeni, da je za izrek sodbe neizogibno potrebno ugotoviti vedno tudi pravo ime in priimek storilca. Če bo z dokazi, ki jih ima sodišče na razpolago, zanesljivo dokazano, da je nekdo, ki je npr. prijet pri storitvi kaznivega dejanja, tudi storilec tega kaznivega dejanja in če ne bo mogoče ugotoviti njegovega pravega imena in priimka, to ne bo ovira za izrek sodbe, saj se bo storilčeva istovetnost lahko določila na drug način.

 

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obt. Š.N., delni ugoditvi pritožbi zagovornika obt. N.Č., glede obt. M.N. pa po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni: 1. glede obt. M.N. v odločbah o pravni opredelitvi in kazni tako, da se dejanja tega obtoženca, opisana pod tč. I/1-a in b ter I/2 izreka pravno opredelijo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po II. odst. 166. čl. KZ RS v zvezi z 22. členom in II. odst. 4. čl.

KZ SFRJ in se obtožencu po II. odst. 166.čl. KZ RS izreče kazen 2 /dve/ leti in 4 /štiri mesece zapora; 2. Glede obt. N.Č. v odločbah o pravni opredelitvi, krivdi in kazni tako, da se dejanje tega obtoženca, opisano pod tč. II/1 izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po II. odst. 166.čl. KZ RS v zvezi s 24. čl. in II. odstavkom 4. čl. KZ SFRJ ter se obtožencu po II. odst. 166. čl.KZ RS za to dejanje določi kazen 1 /eno/ leto in 3 /tri/ mesece zapora, glede dejanj, opisanih pod tč. II/a in b izreka pa se sodba spremeni tako, da se namesto odločbe o krivdi in kazni glede teh dveh kaznivih dejanj izrek glasi: Ugotovi se, da je bil obt. N.Č. s sodbo Temeljnega sodišča v X, enota v X že spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po I. odst.

165. čl. KZ RS, opisanih pod tč. II/1-a in b sedaj izpodbijane sodbe in da je s sodbo Višjega sodišča v X, bila navedena sodba v odločbah o krivdi glede navedenih dveh kaznivih dejanj potrjena, razveljavljena pa v odločbah o kazni in se zato obtožencu za dejanje, opisano pod tč. II/2-a po I. odst. 165. čl. KZ RS določi kazen 2 /dva/ meseca zapora, za kaznivo dejanje pod tč. II/2-b po I. odst.

165.čl. KZ RS kazen 3 /tri/ mesece zapora, nato pa se mu, ob upoštevanju kazni, določene za kaznivo dejanje pod tč. II/1 po 3. tč.

II. odst. 48. čl. KZ SFRJ izreče enotna kazen 1 /eno/ leto in 7 /sedem/ mesecev zapora.

3. Glede obt. Š.N. tako, da se tega obtoženca o p r o s t i obtožbe, da je stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, prikril, pri tem pa vrednost stvari presega 50.000,00 SIT s tem, da je dne 19.1.1991 po predhodnem dogovoru z M.N., moškim, ki se je izdajal za I.Č. in N.Č., odšel v Celovec, kjer je bilo kaznivo dejanje velike tatvine izvršeno na način, kot je naveden pod tč. I/1-a potem pa je vozilo v tam opisani vrednosti uporabljal v bivši SFRJ.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po III. v zvezi s I.

odst. 176. čl. KZ RS.

Po I. odst. 99. čl. ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka, kolikor se nanašajo na dejanje obt. Š.N. iz 1. do 5. tč. II. odst.

95. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

4. Sicer se pritožba zagovornika obt. N.Č. in v celoti pritožbi javnega tožilca in zagovornika obt. M.N. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. M.N. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po III.

odst. 166. čl. KZ RS v zvezi z 22. čl. KZ SFRJ in mu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Obt.

N.Č.je spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po III. odst. 166. čl. KZ RS v zvezi s 24. čl.

KZ SFRJ in dveh kaznivih dejanj tatvine po I. odst. 165. čl. KZ RS.

Za prvo dejanje mu je določilo kazen 1 leto in 4 mesece zapora, za drugo 2 meseca zapora, za tretje 3 mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Obt. Š.N. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po III. v zvezi s I. odst.

176. čl. KZ RS in mu izreklo kazen 8 mesecev zapora. Z isto sodbo je obt. N.Č. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po III. odst. 166. čl. in kaznivega dejanja prikrivanja po III. v zvezi s I. odst. 176. čl. KZ RS.

Zoper oprostilni del sodbe se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe v tem delu in novo sojenje. Zoper obsodilni del sodbe pa so se pritožili zagovorniki vseh treh obtožencev. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po čl. 363 ZKP. Zagovornika obt. M.N. in Š.N.

predlagata spremembo sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, zagovornik obt. N.Č. pa predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

V skladu z zahtevo v pritožbi je sodišče druge stopnje obt. N.Č. in zagovorniku poslalo obvestilo o seji senata. Zagovornik se je seje udeležil, obvestilo poslano obtožencu pa se je vrnilo z oznako "odpotoval". Ker je očitno, da je obtoženec spremenil naslov bivališča in o tem ni obvestil sodišče druge stopnje, je to sejo opravilo ne da bi bil obtoženec o njej obveščen (IV. odst. čl. 371 ZKP).

Pritožba zagovornika obt. Š.N. je utemeljena, pritožba zagovornika obt. N.Č. je deloma utemeljena, pritožbi zagovornika obt. M.N. in javnega tožilca pa nista utemeljeni.

Obt. M.N. in N.Č.sta bila že enkrat spoznana za kriva kaznivih dejanj, ki so predmet obsodilnega dela sedaj izpodbijane sodbe.

Takrat sta bila spoznana za kriva, da sta, M.N. kot sostorilec, N.Č.

pa kot pomočnik, sodelovala pri storitvi kaznivih dejanj, katerih sostorilec je bil tudi I.Č., za tega pa je bilo ugotovljeno, da je bil v A. zaradi istih kaznivih dejanj že obsojen in je kazen prestal.

I.Č. pa je v tem kazenskem postopku tudi nastopal kot obtoženec, spoznan je bil za krivega kaznivega dejanja tatvine registrskih tablic, storjenega skupaj z obt. M.N. Že po izreku prve sodbe je zagovornik obt. N.Č., ki je hkrati zagovarjal tudi obt. I.Č., v pritožbi zapisal trditev, da ime obt. I.Č. ni pravo in da je to v resnici R.M., ki je sicer res svak N.Č. Sodišče druge stopnje je pred pritožbeno sejo preko sodišča prve stopnje opravilo preverke in na podlagi teh ugotovilo, da je pritožbena trditev verjetna. Zato je takratno sodbo razveljavilo glede vseh kaznivih dejanj, pri katerih je kot sostorilec nastopal I.Č. Razveljavitev je bila potrebna zato, ker sodišče prve stopnje, ko je izrekalo prvo sodbo, ni dvomilo v resničnost imena I. Č. in zato tega dejstva ni preverjalo. Potrebno je bilo zato z izvedbo dokazov ugotoviti, ali je trditev v pritožbi zagovornika resnična in če je oceniti, kako to dejstvo vpliva na dokazno vrednost dokazov, ki jih je imelo na razpolago sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje poglobljeno ukvarjalo tudi z vprašanjem, katero je pravo ime osebe, ki se je v prejšnjem postopku izdajala za I.Č. Med drugim tudi s potno listino, ki glasi na to ime. Iz dokazov, ki so pomembni za to vprašanje in ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, pa izhaja, da so policijski organi iz Avstrije, takoj po dejanju, opisanem pod tč.

I/1-b sedaj izpodbijane sodbe, prijeli v ukradenem avtomobilu osebo, ki se je izdajala za I.Č. Ta oseba je bila potem v avstriji obtožena in tudi na podlagi lastnega priznanja obsojena zaradi tatvine avtomobilov, ki so predmet tudi sedaj obravnavanega kazenskega postopka. Takoj po prijetju osebe, ki se je izdajala za I.Č., so očitno zaradi sodelovanja policijskih organov, bili v Sloveniji prijeti M.N., N.Č. in Š.N. Oseba, ki se je izdajala za I.Č., je v Avstriji prestala kazen po izrečeni sodbi in bila potem izročena naši državi, kjer je bila stavljena v pripor, v kazenskem postopku pred razveljavitvijo prve sodbe pa je bila tudi obtožena storitve kaznivega dejanja tatvine registrskih tablic skupaj z M.N. Iz dokumentacije avstrijske policije med drugim izhaja, da so osebi, ki se je izdajala za I.Č., po prijetju odvzeli prstne odtise, kasneje pa so s primerjavo ugotovili, da imajo v evidencah enake prstne odtise, ki so bili pred leti odvzeti osebi, ki se je izdajala za R.Č.

Strokovni pregled potne listine, ki glasi na ime I.Č., je pokazal, da ni znakov, ki bi kazali na to, da je potna listina ponarejena.

Vsebina prikazanih dokazov tako kaže na verjetnost, da je ime osebe, ki se je v prejšnjem kazenskem postopku izdajala za I.Č. , I.Č. ali pa tudi R.M.. Z gotovostjo bi se ime te osebe lahko ugotovilo le s poizvedbami pri državnih organih Bosne in Hercegovine, kjer naj bi imela I.Č. in tudi R.M. stalno prebivališče. Te poizvedbe pa niso mogoče zaradi vojnih razmer. Obt. N.Č. je v svoji izjavi, ko je bil zaslišan pred razveljavitvijo prve sodbe, sicer zatrjeval, da je njegov svak, kateremu naj bi po očitkih obtožbe pomagal pri storitvi kaznivih dejanj, R.M. in ne I.Č., vendar že dejstvo, da v prvem postopku, kljub temu, da je svojega svaka dobro poznal, ni hotel povedati njegovega pravega imena, ne dovoljuje, da bi se sodišče oprlo na tako njegovo izjavo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa okoliščina, da ni mogoče ugotoviti pravega imena osebe, ki se je izdajala za I.Č., na dokazno vrednost dokazov, na podlagi katerih je spoznalo za krive obt. M.N. in N.Č., ne vpliva. Res je, da se kazenski postopek lahko vodi samo zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja, vendar to ne pomeni, da je treba v vsakem primeru ugotoviti tudi pravo ime osebe, zoper katero se vodi kazenski postopek. Lahko se zgodi, da bo storilec prijet pri storitvi kaznivega dejanja in da bo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga sodišče, z gotovostjo dokazano, da je on storilec kaznivega dejanja, ne bo pa mogoče ugotoviti njegovega imena, vendar to ne bo ovira za izrek sodbe. V taki sodbi storilec ne bo imenovan z imenom in priimkom, temveč bo njegova istovetnost označena drugače, s prstnimi odtisi opisi, fotografijo in podobno. Zoper takega storilca bo mogoče tudi izvršiti kazen. Ne držijo pa trditve pritožbe zagovornika obt.

N.Č. in tudi M.N., da gre v obravnavanem primeru za neznanega storilca (pri tem imata v mislih osebo, ki se je izdajala za I. Č.).

V obravnavanem primeru ne gre za neznanega storilca, temveč za znanega storilca, katerega ime ni ugotovljeno. Na to, da gre za znanega storilca, pa z gotovostjo kažejo izvedeni dokazi, predvsem že zagovori obtožencev. Ni dvoma, da je bila oseba, ki se je izdajala za I.Č., v Avstriji prijeta kot storilec kaznivega dejanja in da je bila tam tudi obsojena. Po prestani kazni je ta ista oseba bila izročena našim organom in je nastopala kot obtoženec tudi v tem kazenskem postopku. Obt. N.Č. je vedno opisoval, da gre za njegovega svaka in da je z njim potoval v Avstrijo in drugače družil, tudi druga dva obtoženca M.N. in Š.N. sta opisovala, da osebo, ki se je izdajala za I.Č., poznata že več let. N.Č. tudi v svoji izjavi, ko je začel trditi, da gre za R.M., ni zanikal, da je to njegov svak. Iz vseh zagovorov tega obtoženca in tudi zagovorov M. N., ki jih je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo, pa brez dvoma izhaja, da so te v času in ob dogodkih, ko so bila storjena kazniva dejanja, družili z osebo, ki se je izdajala za I.Č., da so to osebo dobro poznali in da je bila prav ta oseba v Avstriji prijeta in obsojena zaradi storitve kaznivih dejanj, udeležbe pri katerih so tudi oni obtoženi.

Zagovorniki so zato, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, neutemeljeno ugovarjali, ko je javni tožilec spremenil obtožbo tako, da je v opisih, namesto imena I.Č. navedel "oseba, ki se je izdajala za I.Č.". S tako spremembo ni bilo z ničemer poseženo v bistvo obtožbe, opis dejanja je bil le prilagojen dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ni šlo za novo obtožnico in tudi ne za spremembo obtožnice, ki bi nasprotovala prepovedi iz 378. čl. ZKP.

Tako spremenjena obtožnica je bila zakonita podlaga za sojenje v ponovljenem postopku in tudi za izrek sodbe. Neutemeljena je tudi trditev pritožbe zagovornika obt. M.N., da je kršeno načelo "ne bis in idem", češ da je bil zaradi kaznivega dejanja tatvine avtomobilov, katerega je sedaj spoznan za krivega M.N., že pravnomočno spoznan za krivega I.Č. oziroma oseba, ki se je izdajala s takim imenom. M.N.

namreč ni obsojen, da je dejanje storil kot edini storilec, temveč kot sostorilec.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je obt. M.N. sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, opisanega pod tč. I/1-b in da je obt. N.Č. pomagal pri storitvi tega kaznivega dejanja, oprlo predvsem na analizo njunih zagovorov, ki sta jih podajala med kazenskim postopkom. Pri tem je pravilno ugotovilo, da oba obtoženca nikoli nista zanikala objektivne udeležbe pri storitvi očitanih jim kaznivih dejanj. Njuni zagovori so se razlikovali le glede vprašanja, ali sta vedela, da sodelujeta pri storitvi kaznivega dejanja oz. pomagala pri njegovi storitvi, pa tudi glede tega sta v nekaterih zagovorih povsem jasno priznala, M.N., da je vedel, da gre v Avstrijo krast vozilo in da je bil na preži, medtem ko je oseba, ki se je izdajala za I.Č., odpiral vozilo, povedal pa tudi, da sta pred tem z isto osebo med potjo v Avstrijo ukradla registrske tablice, ki sta jih potem namontirala na ukradeno vozilo, N.Č. pa da je vedel, po kaj gresta njegov svak in M.N. v Avstrijo, kamor ju je peljal. Povedal je, da je vedel, da sta že med potjo ukradla registrske tablice. Kasneje pa je zagovore spreminjal in zatrjeval, da so šli le na obisk k dekletom. Take spreminjajoče se zagovore je sodišče prve stopnje skrbno analiziralo in pravilno ocenilo, da sta takrat, ko sta dejanji tudi v subjektivnem pogledu priznala, govorila resnico. V taki svoji dokazni oceni je v sodbi navedlo obširne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožbi zagovornikov pa jih niti ne izpodbijata, ukvarjata se predvsem z vprašanjem istovetnosti storilca z imenom I.Č., ki pa kot je bilo že pojasnjeno na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more vplivati.

Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi analize zagovorov obt.

M.N. pravilno ugotovilo, da je ta obtoženec storil tudi drugo kaznivo dejanje tatvine avtomobila, zajeto v nadaljevanem kaznivem dejanju in tudi kaznivo dejanje tatvine tablic, katerega je ta obtoženec tudi priznaval. Ob pravilni analizi zagovora pa se je utemeljeno oprlo tudi na vsebino zapisnikov avstrijskih sodnih organov. Kot rečeno pa pritožba zagovornika obt. M.N. tudi take dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izpodbija, ukvarja se le z domnevnimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka, ki pa niso podane. V zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja le, da je sodišče prve stopnje sicer protokoliralo navedbo obt. M.N., da se v ponovljenem postopku ne bo zagovarjal, ni pa ga vprašalo, ali nemara očitana dejanja zanika in da bi po logiki stvari moralo upoštevati le njegov zagovor iz zadnje glavne obravnave pred razveljavitvijo sodbe. Obdolženec ima pravico izjaviti, da se ne bo zagovarjal, Zakon o kazenskem postopku pa ne pozna inštituta izjasnitve o krivdi in v primerih, ko obtoženec odkloni zagovor, sodišče nima pravice od njega zahtevati kakršnekoli izjave, lahko pa jo da sam. V primerih, ko obtoženec izjavi, da se ne bo zagovarjal, pa lahko sodišče prebere njegove prejšnje zagovore in jih ocenjuje ter odloča, kateremu bo poklonilo vero. Kakor je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje tudi svojo ugotovitev, da je N.Č. pomagal pri storitvi kaznivega dejanja, katerega sta storila njegov svak, ki se je izdajal za I.Č. in M.N., oprlo predvsem na zagovor samega obtoženca. Pravilno je ugotovilo, da je ta obtoženec pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dejanje priznal, saj je povedal, da je M.N., Š.N. ter svojega svaka peljal v Celovec na parkirišče, kjer bodo vzeli avto, povedal je, da so mu že med potjo povedali, da bodo v Avstriji ukradli avto in da je že med potjo videl, da so v Tržiču, kjer se je ustavil z avtomobilov, ukradli registrske tablice in jih spravili v prtljažnik vozila, ki ga je sam vozil. Kasneje je glede vedenja o namenu prevoza v Avstrijo svoj zagovor spreminjal, sodišče prve stopnje pa je na podlagi pravilne ocene različnih zagovorov ugotovilo, da je obtoženec, ko je dejanje priznal, govoril resnico. S tako oceno, ki jo sodišče prve stopnje v svoji sodbi tudi podrobno obrazloži, se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožba zagovornika obt. N.Č. pa pravilne dokaznei ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj le ponavlja tisti zagovor tega obtoženca, v katerem je zatrjeval, da ni vedel, da bodo sopotniki, ki jih je peljal v Avstrijo, kradli in ko obširno razlaga stališče o pomenu dejstva, da ni ugotovljeno ime svaka obt. N.Č. Že pa je bilo pojasnjeno, da tako stališče pritožbe ni sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi ni bistveno kršilo določb zakona o kazenskem postopku.

Pritožba zagovornika obt. N.Č. pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je obt. N.Č. ponovno spoznalo za krivega kaznivih dejanj tatvine, opisanih pod tč. II/2-a in b izreka sedaj izpodbijane sodbe. Ta obtoženec je bil s sodbo, ki je bila deloma razveljavljena, že spoznan za krivega teh dveh kaznivih dejanj. Sodba je bila v odločbah o krivdi glede teh kaznivih dejanj potrjena, razveljavljena pa je bila le v odločbah o kazni. Sodišče prve stopnje bi moralo v ponovljenem postopku obtožencu za ti dve kaznivi dejanji le določiti kazni, pred tem pa le ugotoviti, da je bil že pravnomočno spoznan za krivega teh kaznivih dejanj. Zato je sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi zagovornika tega obtoženca in izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na ta kazniva dejanja spremenilo tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da dejanja obt. M.N. in N.Č., ki so bila opredeljena po III. odst. 166. čl. KZ RS, niso več pravilno pravno opredeljena. Po izreku izpodbijane sodbe, se je spremenil kazenski zakon, med drugim tudi v čl. 166, zvišane so bile vrednostne količine, ki pomenijo znak kvalificirane oblike kaznivih dejanj tatvine, tako da sedaj dejanja teh dveh obtožencev nimajo več znakov kaznivega dejanja oz. pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po III. odst. 166. čl. KZ RS, temveč le po II. odst. 166. čl. KZ RS.

Zaradi obvezne uporabe milejšega kazenskega zakona je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo in kazniva dejanja opredelilo po sedaj veljavnem kazenskem zakonu.

Zaradi spremembe pravne opredelitve in poprave sodbe v delu, ki obsega dejanja, zaradi katerih je bil obt. N.Č. že pravnomočno obsojen, je sodišče druge stopnje ponovno izrekalo kazni obtožencem, pri tem pa je upoštevalo tudi pritožbe, kolikor posredno ali neposredno izpodbijajo sodbo v odločbi o kazni. Ocenilo je pri tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine in je zato le zaradi spremenjene pravne opredelitve obtožencem za dejanja spremenjene kvalifikacije določilo oziroma izreklo nekoliko nižje kazni, za dejanja tatvine po I. odst. 165.čl. KZ je obt. N.Č. določilo kazni, kot jih je določilo že sodišče prve stopnje, ker ocenjuje, da so primerne. Sodišče druge stopnje utemeljeno pričakuje, da bodo s kaznijo, izrečeno obt. M.N. in enotno kaznijo izrečeno obt. N.Č.

doseženi vsi nameni kaznovanja.

Pritožba zagovornika obt. Š.N. utemeljeno uveljavlja, da dejanje tega obtoženca, opisano v izreku sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja, pa tudi, da obtožba javnega tožilca ob upoštevanju prepovedi iz 378. čl. ZKP ne daje opore za to, da bi se tega obtoženca spoznalo za krivega takega kaznivega dejanja. Javni tožilec je v obtožnici, kolikor se je nanašala na obt. Š.N., temu med drugim očital da je: drugemu naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine po III. odst. 166. čl. KZ RS s tem, da je dne 19.1.1991 po predhodnem dogovoru z M.N., I.N. in N.Č., le-tem najprej obljubil, da bo storjeno kaznivo dejanje, in sicer odvzem motornega vozila prikril, z njimi odšel v Celovec, kjer je bilo kaznivo dejanje velike tatvine izvršeno, potem pa kaznivega dejanja ni prijavil, temveč je navedeno vozilo v SFRJ uporabljal. Citirani opis kaže na to, da je javni tožilec obt. Š.N. očital storitev kaznivega dejanja pomoči, ki pomeni takoimenovano psihično pomoč storilcu kaznivega dejanja pred dejanjem in je opisano v II. odst. 24. čl. KZ SFRJ. Tako obliko pomoči stori tisti, ki vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem. Storilcu kaznivega dejanja je tako mogoče pomagati tudi z vnaprejšnjo obljubo, da bodo prikriti predmeti kaznivega dejanja. Iz cit. opisa izhaja, da je v njem javni tožilec ob koncu navajal tudi, da je obt. Š.N. vozilo v SFRJ uporabljal, vendar pa predhodni opis dokaj jasno kaže na to, da obt. Š.ni očital obliko pomoči z vnaprejšnjo obljubo prikrivanja predmeta kaznivega dejanja, saj v izreku navaja, da je ta obdolženec vnaprej obljubil, da bo prikril kaznivo dejanje in ga potem ni prijavil. Pri taki obtožnici je javni tožilec na glavni obravnavi, ob koncu katere je bila izrečena prva sodba, ki pa je bila kasneje deloma razveljavljena, vztrajal. Sodišče prve stopnje pa obt. Š.N. ni spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine, temveč kaznivega dejanja prikrivanja po III. odst. 176. čl. KZ RS, s takim opisom kot je naveden v sedaj izpodbijani sodbi. Javni tožilec pa se zoper tako sodbo ni pritožil. Sodišče druge stopnje je sodbo tudi v delu, ki se je nanašala na to kaznivo dejanje, razveljavilo iz drugih razlogov, je pa opozorilo sodišče prve stopnje, da je vprašljivo, ali je lahko obtožnica s takim opisom kaznivega dejanja pomoči k storitvi velike tatvine, podlaga za obsodbo zaradi kaznivega dejanja prikrivanja. Iz cit. opisa dejanja v obtožnici se namreč dokaj jasno nakazuje, da naj bi obtoženec vnaprej obljubil, da dejanja ne bo prijavil, kar bi lahko bilo samostojno kaznivo dejanje po čl. 207 oz. po čl. 208 KZ RS. Zgolj navedba, da je obtoženec vozilo, ki je bilo predmet tatvine v SFRJ uporabljal, pa ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. oz. III. odst. 176. čl. KZ RS. Javni tožilec je v ponovljenem postopku spremenil obtožnico in obtožencu sedaj očita le kaznivo dejanje prikrivanja, s takim opisom, kot je bil vsebovan v prvi sodbi. Glede na povedano pa že dejstvo, da se javni tožilec, ki je obtožencu očital storitev kaznivega dejanja pomoči k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine in ki v opisu ni vsebovalo tudi znakov kaznivega dejanja prikrivanja predmetov kaznivega dejanja, kaže na to, da obtožba ni mogla biti podlaga za obsodbo za tako kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje pa se strinja tudi z oceno pritožbe, da dejanje, kot je sedaj opisano v izreku izpodbijane sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja.

Kaznivo dejanje prikrivanja je v bistvu pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja. Izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja so naštete v I. odst. 176. čl. KZ RS. To kaznivo dejanje stori tisti, ki predmet kaznivega dejanja ali tisto, kar je zanj dobljeno, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča.

Prikrivanje je trenutno kaznivo dejanje in je dokončano takrat, kadar storilec, zaradi storitve ene izmed oblik izvršitvenega dejanja, stvar sprejme. Navedbe v opisu dejanja tega obtoženca, da je v SFRJ uporabljal ukradeno vozilo, so premalo jasne, da bi jih bilo mogoče označiti za eno od naštetih oblik izvršitvenega kaznivega dejanja, saj pri tem ni navedeno, kdaj in kje je obdolženec prevzel od storilca kaznivega dejanja vozilo, da bi ga potem prikril. Iz dejanskega stanja pa se nakazuje, da je ukradeno vozilo v bistvu uporabljal storilec, obdolženčev brat, obt. Š. pa naj bi se le občasno z njim peljal. Sodišče druge stopnje se zato strinja s pritožbo, ki ocenjuje, da v opisu dejanja niso vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja in je zato ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tega obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. tč. 350. čl. ZKP, hkrati s tem pa izreklo tudi, da stroški oprostilnega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe prepričljivo in natančno opisalo, zakaj, kljub nekaterim indicem, ocenjuje, da ni mogoče z gotovostjo dokazati, da je obt. N.Č. storil tudi kaznivi dejanji, opisani v oprostilnem delu sodbe. Javni tožilec pa v svoji pritožbi ne navaja razlogov, ki bi lahko izpodbili tako dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju navaja le, da so bili vsi obtoženci v stalnih in tesnih medsebojnih stikih, kar pa ne zadostuje za to, da bi se ovrgli pomisleki, ki jih je v obrazložitvi svoje sodbe opisalo sodišče prve stopnje. Pa tudi glede kaznivega dejanja prikrivanja javni tožilec ne ponuja dejstev in dokazov, ki bi narekovali izrek obsodilne sodbe.

Pri tem je potrebno še upoštevati, da naj bi obt. N.Č. prikril predmete, ki so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, katerega sostorilec naj bi bil po obtožbi javnega tožilca M.N. Sodišče prve stopnjega pa je tega obtoženca oprostilo tega dela obtožbe, čeprav je zaradi konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja le izpustilo ta očitek iz izreka obtožnice. Javni tožilec pa take odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija in že zato njegova pritožba, ko meni, da je dokazano kaznivo dejanje prikrivanja predmetov, ki naj bi izvirali iz kaznivega dejanja, ki drugemu obtožencu ni dokazano, ni prepričljiva.

Sodišče druge stopnje je zato tudi pritožbo javnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 425/2000
• VSL sklep Kp 976/93
• VSC sodba Kp 342/2002