VSL sodba Kp 1209/93

Jedro

Res je, da zgolj dejstvo, da je obtoženec s prikazovanjem lažnivih dejanskih okoliščin izvabil od oškodovanca denar, še ne zadostuje za sklep, da je storil kaznivo dejanje goljufije. Dokazati je treba tudi, da je pri tem ravnal z namenom, da si na škodo oškodovanca pridobi protipravno premoženjsko korist. Prav tak namen obtoženca pa je dokazan.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obt. B.J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 5.000,00 tolarjev povprečnine.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznviega dejanja goljufije po III. v zvezi s I. odst.

171. čl. KZ RS in kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po čl. 56 KZ RS. Za prvo dejanje mu je določilo kazen 2 leti zapora, za drugo 6 mesecev zapora, nato pa izreklo enotno kazen 2 leti in 4 mesece zapora.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona.

Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obtožencu, ki sicer ni zanikal, da je od oškodovanca sprejel 15.000 DEM, zatrjeval pa je, da je šlo za posojilo in da pri tem oškodovancu ni zatrjeval, da potrebuje posojilo za nakup lokala in da mu tudi ni obljubljal, da ga bo vknjižil kot solastnika lokala v zavarovanje vrnitve dolga. Tak zagovor je tudi po oceni pritožbenega sodišča z gotovostjo izpodbit z vsebino izvedenih dokazov. Predvsem z izpovedbo oškodovanca, zaslišanih prič in potrdilom, katerega je oškodovanec predložil. Iz teh dokazov nedvomno izhaja, da je obdolženec oškodovancu zatrjeval, da nujno potrebuje denar, da bo kupil lokal, mu najprej ponujal v garancijo vozilo Nissan, potem pa obljubil, da ga bo vknjižil kot solastnika lokala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec, ko je izvabil denar od oškodovanca, ravnal z goljufivim namenom oziroma z namenom, da si na škodo oškodovanca pridobi protipravno premoženjsko korist. Na obstoj takega naklepa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kaže ravnanje obtoženca po tem, ko sta se nekaj dni po izročitvi denarja srečala z oškodovancem. Če bi si obtoženec od oškodovanca s sicer lažnimi navedbami le izposodil denar, katerega mu je imel namen vrniti, potem se prav gotovo ne bi obnašal na tak način. Oškodovanca bi pomiril in mu obljubil vrnitev denarja, obtoženec pa je, kot to izhaja iz izpovedbe oškodovanca in njegove žene, nesramno zanikal, da je sprejel kakršnokoli posojilo od oškodovanca in celo zanikal, da se poznata. Po tem, ko se je oškodovanec zaradi takega ravnanja obtoženca upravičeno razburil, pa je med prepirom proti njemu celo nameril puško in ga na ta način odganjal. Tako obtoženčevo obnašanje tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kaže na obstoj njegovega goljufivega naklepa. Glede na navedbe pritožbe o tem, da je obtoženec oškodovancu ponujal v poravnavo dolga osebno vozilo Renault, katerega je takoj po sprejemu denarja kupil, pa je potrebno ugotoviti, da iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da je o vozilu obdolženec začel govoriti šele po tem, ko se je v prepir vključil njegov poveljnik S., ki mu je naročil, da naj pripelje vozilo. Pa tudi sicer je zagovor obtoženca, v katerem opisuje, s kakšnimi nameni si je od oškodovanca izposodil denar, povsem nelogičen. Zatrjuje namreč, da si je denar izposodil zato, da bi vrnil dolg nekemu V., vozilo Renault pa je istega dne kupil s svojim denarjem. Pri tem pa se zastavlja vprašanje, zakaj obtoženec V. ni vrnil denarja, katerega je porabil za nakup avtomobila, saj iz njegovega zagovora ne izhaja, da bi šlo za posebno ugoden nakup, izvedeni dokazi (cenitev vozila) celo kažejo, da je vozilo kupil za ceno, ki je za skoraj 2.000 DEM presegala realno vrednost. Pri tem pa naj bi bil obtoženec takrat še neformalni lastnik vozila Nissan, ki naj bi bilo vredno 20.000 DEM.

Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj si je obtoženec od oškodovanca sposodil 15.000 DEM, da bi vrnil dolg V. v znesku 12.000 DEM in zakaj oškodovancu po tem, ko je od njega zahteval vrnitev denarja, ni vrnil vsaj 3.000 DEM. Ob taki nelogični vsebini obtoženčevega zagovora, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predloge za izvajanje dokazov, s katerim naj bi se preverilo, ali je obtoženec bil lastnik vozila Nissan, kot zatrjuje, še posebno zato, ker tudi sam obtoženec trdi, da ni bil formalni lastnik takega vozila, češ da še ni bil opravljen prepis. Hkrati pa tudi, da se ne more spomniti, kdaj je prodal to vozilo, ali je bilo to še pred obravnavanim dogodkom ali po tem. Če je vozilo Nissan prodal pred obravnavanim dogodkom, potem to dejstvo nima nikakršnega dokaznega pomena, če pa ga je prodal šele po tem, ko je zoper njega stekel obravnavani kazenski postopek, pa navedeno dejstvo nikakor ne govori v prid obtožencu, saj se ob tem takoj zastavi vprašanje, zakaj s kupnino ni poravnal dolga oškodovancu in s tem potrdil svoj zagovor, da si je denar od oškodovanca le izposodil in ga imel namen vrniti. Pa tudi navedbe pritožbe o tem, da je obdolženec po dejanju večkrat ponujal oškodovancu v povračilo dolga vozilo Renault, katerega je kupil takoj po dejanju, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju goljufivega naklepa obtoženca ne vpliva. Dejstvo je namreč, da so policisti obtožencu takoj po podaji ovadbe vozilo zasegli in da je izdana začasna odredba, ki prepoveduje razpolago s tem vozilom, zaradi zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka.

Pritožba pa prav tako neuspešno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženec storil tudi kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru. Obtoženčev zagovor, v katerem zanika, da bi puško usmeril proti oškodovancu, je zanesljivo izpodbit z izpovedbo oškodovanca, njegove žene in pričevanjem M.D.. Iz vseh navedenih dokazov nedvomno izhaja, da je med oškodovancem in obtožencem prišlo do prepira in da je med tem prepirom obtoženec usmeril puško proti oškodovancu. Da je bilo tako obtoženčevo ravnanje nevarno pa izhaja tudi iz povedbe priče M.D., očividca dogajanja, ki je bil tudi kot teritorialec na straži in je takoj po tem, ko je zaznal obtoženčevo ravnanje temu odvzel avtomatsko puško takoj po prihodu poveljnika pa tudi pištolo.

Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sodbe glede odločbe o kazni, ker ga pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper kazen (čl. 379 ZKP), je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine. Olajševalne okoliščine, predvsem dejstvo, da obtoženec zaradi premoženjskih kaznivih dejanj še ni bil kaznovan, so bile dovolj upoštevane, saj je obtožencu za kazniov dejanje goljufije, kljub veliki teži storjenega kaznivega dejanja, izreklo kazen z uporabo omilitvenih določil. Pri določitvi kazni za drugo kaznivo dejanje pa je utemeljeno upoštevalo, da je bil obtoženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že kaznovan. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obtožencu določilo primerni posamezni kazni in tudi primerno enotno kazen.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst.

98. in 101. čl. ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega postopka, ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 189/00
• VSL sklep I Kp 975/97
• VSL sklep Kp 1219/93