VSL sodba Kp 1167/93

Jedro

Če je storilec uboja bil v afektnem stanju že pred napadom ali hudimi žalitvami ubitega, se njegovega dejanja ne more kvalificirati kot uboja na mah.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se obt. P.S. kazen na podlagi čl. 46/1 KZ RS izreče 5 (pet) let zapora.

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 10.000 tolarjev.

 

Obrazložitev

Temeljno sodišče v X, enota v X, je s sodbo, opr.št. V K 57/93 z dne 10.6.1993, obt. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po čl.

46/I KZ RS v zvezi s čl. 12/II KZ SFRJ in mu zanj z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen 4 leta zapora, vanjo pa vštelo čas, prebit v priporu. Po čl. 69 KZ SFRJ je sodišče obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema puške, uporabljene pri kaznivem dejanju, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožila: 1. javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom,da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče kazensko sankcijo brez uporabe omilitvenih določil in 2. zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v čl. 363 ZKP, s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da dejanje opredeli kot kaznivo dejanje uboja na mah po čl. 47 KZ RS in obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteval pa je tudi, da sodišče zagovornika in obtoženca obvesti o seji senata.

Utemeljena je le pritožba javnega tožilca.

Pritožbena izvajanja zagovornika obtoženca ne morejo vnesti tehtnega dvoma v pravilnost ugotovljenih odločilnih in pomembnih dejstev ter okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Tako je prvostopno sodišče prepričljivo izpodbilo obtoženčev zagovor glede tega, da ga je F.Ž. takrat, ko je drugič prišel v lokal, zmerjal in mu grozil in se pri tem oprlo na izpovedbi prič I.G. in V.J.. Iz izpovedbe slednjega sledi, da je obtoženec takoj po tistem, ko se je Ž. ustavil pri točilni mizi, vstal in odšel iz gostinskega prostora lokala in se nato v kratkem času vrnil z nekakšno preklo (za katero se je izkazalo, da je puška). Iz te izpovedi torej sledi, da obtožencu oškodovanec pred tem, ko je šel (obtoženec) po puško, ni grozil in ga žalil. I.G.je izrecno povedala, da groženj s strani oškodovanca tudi ni bilo tik pred strelom, saj bi jih slišala. Obe omenjeni priči pa sta izpovedali, da je bil obtoženec tisti, ki je tik pred strelom oškodovancu grozil. Tudi ocena verodostojnosti izpovedb obeh prič, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče, s pritožbenimi navedbami ni omajana. Obe priči sta glede odnosa med obtožencem in oškodovancem nevpleteni in zato ni videti motiva za kakršnokoli pristranost, prav tako tudi nista vpleteni v obravnavani dogodek. Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je G. sicer o obtožencu, svojemu sodelavcu, podala pozitivno oceno. Kar se tiče možnosti nepravilne zaznave oziroma njene reprodukcije, pa je treba opozoriti, da se omenjeni izjavi ujemata glede tega, kdo je izrekel grožnjo tik pred strelom, v zvezi s tem pa je treba tudi opozoriti na izpovedbe ostalih gostov oziroma prič, (I.P., F.B., S.B.), da niso zaznali kakšnega prepira v času pred strelom, to pa je vsekakor skladneje z izpovedbama J. in G. kot pa zagovorom obtoženca.

Obtoženčevega zagovora glede navedenega ne potrjuje nihče, obramba zatrjuje, da mu je treba verjeti, ker da je dogodek opisal tako, kot se je zgodil, ob upoštevanju stanja, v kakršnem je bil v času dogodka. Slednje pa pomeni, da je pri ocenjevanju, kje in koliko je moč slediti zagovoru obtoženca, treba upoštevati tudi ugotovitve izvedenca psihiatra, da so se pri obtožencu v nekajletnem obdobju razvili obrambni mehanizmi, med katerimi izstopa racionalizacija ter sistem odrivanja, prav tako govori izvedenec tudi o amneziji za krajše časovno obdobje v času izvršitve kaznivega dejanja zaradi močne razburjenosti in naknadnega mučnega doživetja.

Verodostojnost izpovedbe I.G. tudi ne more biti omajana, ker je zatrjevala, da je obtoženec s kopitom puške udaril oškodovanca v glavo. Priči prvostopno sodišče verjame tudi glede te trditve, čeprav je izpovedala, da je bil udarec zadan v oškodovančevo levo stran, medtem ko iz ugotovitev izvedenca sodnomedicinske stroke izhaja, da je imel oškodovanec poškodovan desni uhelj in bi ta poškodba lahko nastala pri udarcu s puškinim kopitom. Zamenjava leve ali desne strani je razmeroma pogosta pomota pri opazovanju oziroma reproduciranju opazovanja, tako da zaradi tega kot celota izpovedovanje priče ne more biti vprašljivo.

Povsem pravilno je prvostopno sodišče zaključilo, da ni izkazano, da je ravno F.Ž. z žalitvami in grožnjami ogrožal mir in varnost oškodovančeve matere. Okoliščina, da je stanoval v istem bloku, katerega vrata se ponoči zaklepajo, ne zadostuje za tak zaključek, nenazadnje je treba upoštevati, da je tudi sam obtoženec to, da je Ž.

tisti, ki z opisanim ravnanjem vznemiraja njegovo mater, le sklepal, ni pa o tem imel dokazov.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe, naj se pribavi in vpogleda dokumentacija o zdravljenju F.Ž. zaradi epilepsije. Obtoženec je povedal, da do dneva, ko je prišlo do obravnavanega dogodka, z oškodovancem ni imel nikakršnih stikov. Vse kar se je dogajalo navedenega dne je bilo ugotovljeno in pojasnjeno v izvedenem dokaznem postopku, na takšni podlagi je bil ugotovljen in pravilno ocenjen tudi oškodovančev prispevek k dejanju v objektivnem pogledu, medtem ko razlogi v sferi oškodovanca za takšno ravnanje za presojo obtoženčeve odgovornosti niso pomembni.

Obtoženčev zagovornik ne sprejema mnenja izvedenca, da ni bilo nujno, da bi oškodovani Ž. padel zaradi udarca s puškinim kopitom v desno uho, za svoje nestrinjanje pa ne navaja argumentov. Zato ne more biti dvoma v mnenje izvedenca, da je takšno poškodbo, kakršna je nastala, lahko povzročil tudi udarec, ki ni bil tako močan, da bi zaradi njega oškodovanec padel. Izvedenec je na posebno vprašanje povedal, da bi takšna poškodba desnega uhlja lahko nastala tudi pri padcu, vendar je poudaril, da to le izjemoma pod pogojem, da bi padel na rob, ali udaril na rob ali vogal ostrega predmeta, posebej pa še, da bi ob vseh teh pogojih moral pasti iz višine direktno na tla. To pomeni,da je izvedenec v danem primeru in okoliščinah nastanek poškodbe na takšen način praktično izključil. Proti temu govori tudi izpovedba F.B. (list.št. 156), po kateri je oškodovanec po strelu "zlezel" skupaj.

Obtoženec je v svojem zagovoru trdil, da je bil prav na dan, ko je prišlo do obravnavanega dogodka, dogovorjen z M.K. za ogled puške.

K., zaslišan kot priča, tega ni potrdil, povedal pa je, da sta se o tem dogovarjala na splošno in da dokaj redno zahaja v lokal, kjer je delal obtoženec. Na takšni podlagi je prvostopno sodišče zaključilo, da je obtoženčev zagovor v navedenem delu izpodbit. V zvezi s tem obtoženčev zagovornik po nepotrebnem in izven ugotovitev prvostopne sodbe poudarja, da je obtoženec kritičnega dne puško prinesel z namenom, da jo proda in ne da z njo stori kaznivo dejanje, saj obtožencu slednjega nihče ne očita.

Ključno vprašanje, ki pa ga načenja pritožba, pa je vprašanje, ali je šlo v tem primeru za umor ali uboj na mah. V zvezi s tem pritožnik v nasprotju z ugotovitvami izvedenca psihiatra izhaja iz stališča, za katerega sam pravi, da je nesporno, da je do uboja prišlo v afektnem stanju, v katerem obtoženec ni bil zaradi svojih lastnosti, temveč zaradi krivde in izzivanja ter razžalitve pokojnega.To se, kot rečeno, ne ujema z ugotovitvami psihiatra, po kateri je prišlo pri obtožencu že pred obravnavanim dogajanjem dne 4.2.1993 do dezorganizacije osebnosti s pojavom psihopatoloških stanj in je razvil značilne obrambne mehanizme, med katerimi izstopata racionalizacija ali sistem izkrivljanja lastnih občutkov in izkušenj ter sistem odrivanja. Po ugotovitvah izvedenca se je v okviru tako oblikovane obtoženčeve osebnostne strukture akumulirala zavrta dinamična sila, ki je zaradi zunanjega vzroka (ravnanje oškodovanca) povzročila buren izhod (dejanje obtoženca). Glede na to še dodaja, da pri presojanju obtoženčevih psihičnih funkcij v času izvršitve kaznivega dejanja ne smemo zanemariti tudi udarca v glavo, ki ga je dobil nekaj časa pred storitvijo kaznivega dejanja. Na koncu svojih zaključkov pa je izvedenec povedal, da je bila sposobnost obtoženca za razumevanje in obvladovanje v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšana zaradi specifičnih okoliščin, ki so botrovale poglabljanju zavrtosti, konflikta pred samim dejanjem, vpliva alkohola in udarca v glavo in glede na intenziteto afektivne reakcije. Tudi dopolnitev mnenja izvedenca z zaslišanjem na glavni obravnavi dne 25.5.1993 ne potrjuje stališča obrambe, ki v celoti nastanek konfliktne situacije in afektivnega stanja pripisuje oškodovancu. Izvedenec je namreč povedal, da je šlo pri obtožencu za trajnejše afektivno stanje že pred obravnavanim dogodkom, ki pa je bilo neusmerjeno. Ob dogodku z oškodovancem pa so se obtoženčevim prejšnjim izkušnjam pridružile še te in se usmerile proti njemu (zlasti udarci v glavo in verbalne žalitve). Ob upoštevanju tega pa prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da v obravnavanem primeru ne gre za afekt v smislu čl. 47 KZ RS. Pogoj za pravno opredelitev po tem členu je storilčeva močna razdraženost, ki pa mora biti povzročena prav z napadom ali s hudimi žalitvami oškodovanca, ne pa koga drugega. V obravnavanem primeru iz že navedenega mnenja izvedenca psihiatra sledi, da je bilo oškodovančevo, v vsakem primeru nedopustno ravnanje, samo sprožilni moment za izhod iz že obstoječega afekta, ki pa ga ni moč pripisati ravnanju oškodovanca, niti ne v tistem delu, ko je bil obtoženec prepričan, da oškodovanec nadleguje njegovo mater. Očitno prav zato razmeroma daljši čas med prvim incidentom in usodnim strelom pri obtožencu ni dosegel, da bi se obtoženec povsem pomiril. V zvezi z vsem navedenim izvedenec obtoženca ocenjuje kot bistveno zmanjšano sposobnega za obvladovanje svojega razumevanja in ravnanja, kar je sprejelo prvostopno sodišče z ugotovitvijo, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven v smislu čl. 12/II KZ SFRJ. Izzivanja oškodovanca, razen žalitve in udarca ob incidentu v zvezi s telefonom (ko obtoženec oškodovancu ni dovolil uporabiti telefona), ki jih opisuje obtoženčev zagovornik v pritožbi, v izvedenem postopku niso bila dokazana, zato s temi zatrjevanimi ravnanji oškodovanca ni moč utemeljevati stališča, po katerem naj bi samo ali predvsem oškodovanec pri obtožencu povzročil stanje močne razdraženosti.

Očitno je, da je obtoženec ravnal tako kot je, v pretežni meri prav zaradi afektnega stanja, katerega povzročitve ni moč pripisati oškodovancu. To posebej sledi iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ko udarcu v glavo, ki ga je obtožencu nekaj ur pred dejanjem zadal oškodovanec, ne daje bistvene teže oziroma ga ne šteje kot glavni vzrok za obtoženčevo reakcijo (... pri presojanju preiskovančevih psihičnih funkcij temporecriminis ne smemo zanemariti tudi udarca v glavo...). Obtoženčeva alkoholiziranost, katere stopnja se ni dala ugotoviti, je očitno samo olajšala izvršitev kaznivega dejanja v smislu slabljenja zavor. Pravilno zato izvedenec obtoženčevo alkoholiziranost upošteva pri presoji obtoženčeve sposobnosti zavedanja in obvladovanja.

Glede na navedeno je bilo oceniti, da je prvostopno sodišče dejansko stanje v pogledu odločilnih dejstev in okoliščin pravilno ugotovilo, nato pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Po že navedenem niso bili izpolnjeni pogoji za pravno opredelitev po čl. 47 KZ RS.

Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve iz 11. tč. I. odst. 346. čl. ZKP, takšne kršitve niso podane. Utemeljitev navedenega pritožbenega razloga je pritožnik podal v povezavi z utemeljitvijo pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob ugotovitvi, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in oceni, da ima izpodbijana sodba tudi ustrezne razloge, sodišče druge stopnje tega ni ponavljalo v zvezi s pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v zvezi z obema pritožbama zaradi odločbe o kazni je bilo treba ugoditi pritožbi javnega tožilca.

Prvostopno sodišče je obtožencu izreklo omiljeno kazen na podlagi 1. tč. 42. čl. KZ SFRJ - ker je podan primer, za katerega zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati, v tem primeru gre za 2. odst.

12. čl. KZ SFRJ (bistveno zmanjšana prištevnost). Sodišče je torej imelo zakonsko podlago za izrek omiljene kazni, vendar se je treba strinjati z javnim tožilcem, ko v pritožbi pravi, da je bila upoštevana okoliščina v tem primeru prevrednotena oziroma stopnja odgovornosti ni bila pravilno upoštevana ob tem, da je šlo za direktni naklep. V zvezi s tem je treba pritrditi zagovorniku obtoženca, da krivde same po sebi ni moč šteti kot posebno obteževalno okoliščino, jo je pa vsekakor treba upoštevati pri oceni stopnje kazenske odgovornosti, to pa je okoliščina, pomembna za odmero kazni. Prav tako ima prav zagovornik obtoženca, da ni moč posebej kot obteževalno upoštevati, da gre za hudo kaznivo dejanje, v tem smislu je težo dejanju določil zakonodajalec s predpisano spodnjo in zgornjo mejo kazni za takšno dejanje. Težo konkretnega dejanja pa določajo vse okoliščine v zvezi z dejanjem in storilcem. Prav v zvezi s temi okoliščinami sodišče druge stopnje ocenjuje, da se v kazni, ki jo je izreklo obtožencu prvostopno sodišče, ne odraža teža dejanja, kljub ugotovljenim olajševalnim okoliščinam. Reagiranje obtoženca na konflikte, ki bi jih moral skušati reševati na drugačen način (prijava nadlegovanja njegove matere policiji, prijava incidenta v bifeju policiji in podobno) na ta način, da je vzel zadevo povsem v svoje roke, ne samo da je nedopustno, ampak je tako kot prvostopno sodišče ugotavlja, vedno pogostejše, med drugim tudi v gostinskih lokalih, vse več je pri tem tudi uporabe strelnega orožja. Tudi te okoliščine pri oceni ustreznosti kazni ni bilo moč spregledati in jo je pritožbeno sodišče upoštevalo kot podlago za svojo odločitev, da obtožencu izreče kazen brez uporabe omilitvenih določil. Ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, predvsem pa bistveno zmanjšane obtoženčeve prištevnosti, je izrečena kazen enaka kazni, ki je v čl. 46/I KZ RS določena kot spodnja meja kazni za to dejanje.

Sodišče prve stopnje je obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka na podlagi ugotovitve, da sta tako on kot njegova žena zaposlena. Obtoženčev zagovornik ob tem, ko v pritožbi predlaga, da se oprosti obtoženca plačila stroškov kazenskega postopka, ni izkazal tega, da bo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je ta dolžan vzdrževati, zato tej pritožbi tudi glede tega predloga ni bilo moč slediti.

Izrečeni varnostni ukrep sloni na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in na pravilni uporabi čl. 69 KZ SFRJ.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl.98/1 in 101 ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1360/99
• VSL sodba Kp 1100/93
• VSM sodba I Kp 773/2007