VSL sklep Kp 1184/93

Jedro

Posamezni dejanji tatvine po čl. 165/2 KZS v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja ne moreta zastarati, čeprav je preteklo že več kot štiri leta od storitve, če obenem ni podan pri vsakem posameznem dejanju namen pridobiti si stvar majhne vrednosti, razen tega seštevek znese preko 5.000 tolarjev, tako da gre za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po členu 166/1-1 KZS.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila iz razlogov po 6. tč. 349. čl. ZKP zoper obt. D.G. zavrnjena obtožba zaradi dveh kaznivih dejanj tatvine po II. odst. 165. čl. KZ RS. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 95. čl. ZKP ter potrebnimi izdatki obtoženca je bil obremenjen proračun, oškodovanca A.P. in P.D. pa sta bila s svojima premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, glede na vsebino pritožbe pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožba izrecno navaja, da se protivi spremembam obtožbe, opredelitvi kaznivih dejanj in ugotovitvam zastaranja. Predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da "obdolženca spozna za krivega in mu izreče primerno kazen".

Obtoženec je odgovoril na pritožbo in predlagal naj se jo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Javnemu tožilcu je povsem pritrditi po pregledu zbranega dokaznega gradiva in pritožbenih navedb, kajti utemeljeno graja preopredelitev ravnanja obtoženca, ki se mu je očitalo v spremenjeni obtožbi kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, v dve takoimenovani kaznivi dejanji majhne tatvine, saj je iz izpovedbe oškodovanca P.D.

razvidno, da samo raidokasetofon, ki je bil ob priliki vloma v kiosk vzet, nikakor ni mogel biti predmet majhne vrednosti, sicer pa naj bi obtoženec iz tega kioska pobral ves denar, kar ga je mogel dobiti, kar pomeni tudi, da ni mogel ravnati z namenom, da naj bi si pridobil le predmete majhne vrednosti. Prav tako obtoženec ni mogel ravnati z namenom, da si prisvoji predmete majhne vrednosti na škodo A.P., ker iz podatkov kazenskega spisa z veliko verjetnostjo izhaja, da je tej oškodovanki ob priliki vloma pobral vse tiste vrednejše predmete, ki jih je lahko takrat ročno odnesel, čeprav pri tem slednjem dejanju glede na preračunano vrednost le-ta danes objektivno znaša manj kot 5.000 tolarjev. Vendar pa je potrebno ob tem elementu kaznivega dejanja presojati tudi naklep obtoženca, le-ta pa z veliko verjetnostjo v obeh opisanih primerih ni mogel biti usmerjen na prisvojitev predmetov majhne vrednosti posebno še, ker iz podatkov spisa izhaja, da je nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje. Javni tožilec pa je tudi utemeljeno, glede na povedano, ter druge potrebne elemente, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje, ravnanje obtoženca v obeh primerih pravno opredelil kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. I. odst. 166. čl. KZ RS, posebno še, glede na omenjeno veliko verjetnost, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom pridobiti si čim več vrednejših predmetov. Ker izpodbijana sodba tudi v zvezi s tistimi predmeti, ki so bili izpuščeni iz prvotne obtožbe, kot npr. radiokasetofon, aparat za kavo, plinski rešo, moška torba, pijača, čevlji in noži, nima prav nobenih razlogov, zakaj naj bi bili ti predmeti izpuščeni iz opisa in ker gre za predmete, ki bi jih obtoženec lahko dal v moško torbo, ki naj bi bila tudi vzeta, je podana velika verjetnost, da je tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi zmotno presojeno, izpodbijane sodbe pa v tej smeri tudi ni moč ustrezno preizkusiti. Zato je bilo potrebno tudi glede na to, kajti iz pritožbe izhaja, da se javni tožilec protivi takšnim spremembam, izpodbijano sodbo zaradi navedenih razlogov, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče pa glede na navedeno predlogu tožilca, naj samo spremeni izpodbijano sodbo, ne more slediti.

V novem sojenju bo moralo prvostopno sodišče nakazane pomanjkljivosti ponovno kritičneje obravnavati in znova presoditi, ali le ne utegne imeti javni tožilec v svoji pritožbi v vsem prav, v kolikor pa bo ocenilo, da obtožencu ni moč v celoti očitati kaznivega dejanja v obsegu, kot ga je bil obtožen, natančneje obrazložiti, zakaj izpušča posamezne predmete iz obtožbe, da bo ob eventuelni novi pritožbi takšne ugotovitve in zaključke moč tudi ustrezno preizkusiti, predvsem pa, če bo glede teh navedenih predmetov enakega stališča kot v tej izpodbijani sodbi, kritičneje presoditi, ali tudi v takem primeru ni mogoče obtožencu z veliko verjetnostjo očitati, da naj bi ravnal pri obeh vlomih z namenom pridobiti si čim več predmetov večje vrednosti in tako slediti javnemu tožilcu, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. I. odst. 166. čl. KZ RS, posebno še, ker tudi seštevek škode, povzročene z obemi dejanji, glede na ugotovitve prvostopnega sodišča v tej izpodbijani sodbi, presega 5.000 tolarjev kot tisto objektivno mejo, iz katere je tudi sklepati na navedeno nadaljevano protipravno ravnanje obtoženca.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 52/95
• VSL sklep I Kp 1403/2006
• VSL sodba I Kp 216/2000