VSL sodba Kp 1086/93

Jedro

Dokazna ocena pri vseh dejanjih, ki je bila v pritožbi napadena, je sprejemljiva, posamezna ravnanja so pravilno pravno opredeljena.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obt. B.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 20.000 (dvajsettisoč) tolarjev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bili obt. B.R. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po II. v zvezi s I. odst.

222. čl. KZ RS in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odst.

53. čl. KZ RS določeni posamezni kazni enega leta zapora ter petih mesecev zapora, nato pa izrečena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora. Razen tega je bilo odločeno, da mora plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino. Obenem pa je bila obtožba zoper obt. B.R. zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po I. odst.

222. čl. KZ RS zavrnjena, s stroški zavrnilnega dela pa obremenjen proračun.

Proti takšni sodbi, zoper obsodilni del, se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsebina pritožbe pa nakazuje tudi na izrek pogojne obsodbe na drugi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb zagovornika ni prav nobenih pomislekov v ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča o obstoju obeh obtožencu očitanih mu kaznivih dejanj in njegovi krivdi za obe kaznivi dejanji.

Pritožba napada dokazno oceno, ki jo je glede posameznih dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje oziroma obe kaznivi dejanji, sprejelo prvostopno sodišče in v bistvu le ponavlja zagovor obtoženca, ki ga je podajal tekom dokaznega postopka in na glavni obravnavi. Tako zagovor obtoženca, kakor tudi izpovedbe posameznih prič, pa je prvostopno sodišče dovolj kritično analiziralo v posameznih primerih in utemeljeno verjelo oškodovancema zakoncema J., glede dogodkov dne 15.8.1990, ker takšen razplet potrjujejo tudi objektivni podatki zdravniškega spričevala, pa tudi izpoved neprizadete priče, ki je dogodke opisala. Tudi oškodovani I.S. je prepričljiv v svoji izpovedbi, to izpovedbo so potrdile priče, pa tudi sicer prav takšni udarci v glavo, ki se jih je obtoženec poslužil v več primerih, kažejo na to, da so ugotovitve prvostopnega sodišča o ravnanju obtoženca kot kontinuirani nasilniški dejavnosti povsem na mestu in zanesljive. Potek dogodka, kot ga je opisal oškodovani P., so potrdili tudi drugi očividci. Ni nobenega utemeljenega razloga, da ni moč verjeti tudi oškodovancu J.P., poškodba M.K. pa je tudi potrjena z izpovedbo očividke. Prav tako tudi poškodbe I.M. potrjujejo objektivni podatki zdravniškega spričevala. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v izpodbijani sodbi dejansko stanje v vseh obravnavanih primerih dovolj razčiščeno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljena dejstva pa so tudi pravilno uporabljene določbe kazenskega zakona, celo močno v korist obtoženca s pravno opredelitvijo njegovega ravnanja kot nadaljevanega kaznivega dejanja, čeprav gre v posameznih primerih za časovno zelo nepovezane dogodke in na škodo različnih oškodovancev. Izpodbijana sodba pa je v svojih razlogih glede sprejete dokazne ocene tudi dovolj jasna in razumljiva. Posebej pa je tudi pojasnjeno, zakaj prvostopno sodišče zagovora obtoženca glede posameznih primerov ni sprejelo. Zato pritožba zagovornika zoper odločbo o krivdi in sprejeto dokazno oceno v posameznih primerih, ki tvorijo obe očitani mu kaznivi dejanji, ni mogla uspeti.

Pri preizkusu kazenske sankcije pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče pri obtožencu pravilno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo tako na izbiro kazenske sankcije, kakor tudi na odmero kazni pri posameznih kaznivih dejanjih oziroma vse, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Pri tem je pravilno ovrednotilo tudi tiste posebne okoliščine, ki jih omenja pritožba zagovornika, to je, da mora obdolženec skrbeti za sina.

Pritožbeno sodišče sodi, da izrek predlagane pogojne obsodbe nikakor ni na mestu, kajti prav kontinuirana protipravna dejavnost obtoženca v določenem daljšem razdobju, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, namreč izraža določeno večjo družbeno nevarnost obtoženca kot storilca kaznivih dejanj, posebno še, ker je bil v preteklosti že večkrat kaznovan, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. V takem primeru pa za izrek pogojne obsodbe niso podani niti zakonski predpogoji, kajti pogojno obsodbo je moč izreči storilcem kaznivih dejanj le za takšna dejanja, ki pomenijo manjšo družbeno nevarnost.

Za opisana protipravna ravnanja obtoženca pa tega nikakor ni moč trditi, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da mu je bila glede na povedano izrečena prej preblaga kot prestroga kazenska sankcija. Zato pritožba tudi zoper ta del izpodbijane sodbe ni mogla uspeti.

Ker zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obtoženec v skladu z določili I. odst. 98. čl. v zvezi s 101. čl. ZKP plačati stroške pritožbenega postopka. Izraženi so v obliki povprečnine, ki je odmerjena glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 3192/2005
• VSL sodba II Cp 375/2004
• VSL sodba I Kp 737/2007