<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba Kp 1091/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.1091.93
Evidenčna številka:VSL20003
Datum odločbe:26.10.1993
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:ogrožanje varnosti javnega prometa - dejansko stanje

Jedro

Ob ugotovitvi, da bi obdolženec na razdalji, na kateri je začel z zaviranjem, svoje vozilo lahko zanesljivo ustavil, če bi vozil z dovoljeno in primerno hitrostjo, vprašanje, ali je bilo drugo udeleženo vozilo osvetljeno ali ne, ni odločilno.

 

Izrek

Pritožbi obdolženca in javnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 tolarjev povprečnine.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo in v tej določilo kazen eno leto zapora z enoletno preizkusno dobo. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za tri mesece.

Zoper sodba sta se pritožila obdolženec in javni tožilec. Javni tožilec predlaga, da se obdolžencu zviša kazen, določena v pogojni obsodbi in podaljša preizkusna doba. Obdolženec v svoji pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov in tudi ne predlaga, kako naj odloči sodišče druge stopnje. Iz vsebine njegove pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pri tem je tudi pravilno ocenilo verodostojnost dokazov, na katere se je oprlo. Policisti so ob ogledu kraja obravnavane prometne nesreče ugotovili in zabeležili številna dejstva, pomembna za odločanje o vzrokih prometne nesreče. Ugotovili in izmerili so dolžino zavornih sledov obdolženčevega vozila, ugotovili so mesto trčenja, na katerega so kazali drobci odpadle barve, stekla in blata.

Ugotovili in izmerili so položaj ponesrečencev in metne razdalje ter položaj obeh vozil. Na podlagi teh podatkov, je lahko izvedenec prometne stroke dokaj zanesljivo ugotovil številne pomembne okoliščine. Izračunal je hitrost vožnje obdolženčevega vozila in tudi oddaljenost od kraja nesreče, ko je obdolženec opazil nevarno situacijo in začel reagirati z zaviranjem. Na podlagi teh ugotovitev je lahko sodišče prve stopnje pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec na primerno dolgi razdalji opazil nevarnost in tudi začel reagirati z zaviranjem ter da bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s prilagojeno in dovoljeno hitrostjo. Obtoženec poskuša izpodbiti navedene ugotovitve sodišča prve stopnje z zatrjevanjem, da so bile sledi zaviranja njegovega vozila krajše od tistih, zabeleženih v policijski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je tako trditev obtoženca preverjalo z zaslišanjem prič in izvedbo drugih dokazov pa je pravilno ugotovilo, da ni nobene podlage za sklep, da bi policisti v svoje dokumente vnesli lažne podatke. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec ob času nesreče vinjen, pri tem pa se je oprlo na rezultate analize obdolženčeve krvi. Obdolženec poskuša tudi to ugotovitev sodišča prve stopnje izpodbiti z zatrjevanjem, da kri, poslana v analizo, ni bila njegova.

Tudi to trditev je sodišče prve stopnje preverilo in zanesljivo izključilo tako verjetnost. Obdolženec v svoji pritožbi tudi zatrjuje, da je nesrečo povzročil oškodovanec, ker je dovolil, da so njegovo vozilo potiskali po vozišču neosvetljeno. Vprašanje, ali je bilo oškodovančevo vozilo osvetljeno ali ne, bi bilo odločilno v primeru, če obdolženec pred trčenjem sploh ne bi reagiral. Sodišče prve stopnje pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec na primerno dolgi razdalji zaznal nevarnost in tudi začel z intenzivnim zaviranjem in da nesreče ni mogel preprečiti zato, ker je vozil z neprilagojeno in celo nedovoljeno hitrostjo. Zato ob takih ugotovitvah dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljivo, ker se sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni opredelilo glede vprašanja, ali so na vozilu Diana luči bile prižgane ali ne. Ob takem stanju stvari pa je šteti v korist obdolženca, da luči niso bile prižgane, to pa je okoliščina, pomembna le za oceno primernosti obdolžencu izrečene kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo je številne dokaze, ugodilo skorajda vsem dokaznim predlogom obdolženca in zato ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pretehtalo vsak dokaz posebej in pa da je celoten proces potekal enostransko v korist oškodovanca.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, vsebuje tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje štelo da se obdolženec pritožuje tudi zoper ta del sodbe, hkrati pa je odločalo tudi o utemeljenosti pritožbe javnega tožilca. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine. Glede na to, da obdolženec dosedaj še ni bil kaznovan, tudi ne za kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa in take prekrške, kljub temu, da je že dolga leta voznik, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je kazen, določena v pogojni obsodbi, primerna in da bodo s to sankcijo doseženi vsi nameni kaznovanja. Zato je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. in 101. členu ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega dela kazenskega postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

 


Zveza:

KZS člen 251, 251/3, 251, 251/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MzM2Nw==