VSL sklep Cpg 1421/93

Jedro

Pri odločanju o začasni odredbi spada vprašanje aktivne in pasivne legitimacije v vprašanje verjetnosti obstoja terjatve. V času sklepanja pogodbe, iz katere izvira vtoževana denarna terjatev, obratovalnica ni bila pravna oseba, zato je kot pogodbena in pravdna stranka lahko nastopal le imetnik obratovalnice, fizična oseba. Tako je treba tudi razumeti označbo tožene stranke v tožbi, čeprav je imenu pridano ime obratovalnice.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za 2,591.975,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1,091.252,50 SIT od 1.7.1992 do plačila in od 1,500.723,00 SIT od 5.8.1992 do plačila ter za 51.920,00 SIT izvršilnih stroškov z enakimi obrestmi od 11.9.1992 do plačila, istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 25.920,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke z enakimi obrestmi od 11.6.1993 do plačila.

Zoper navedeni (ugodilni in stroškovni) del sodbe sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka.

Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Iz 3. odstavka 9. člena Uredbe o plačevanju v tujino in o izterjavi plačil za izvoženo blago in storitve v pogojih oteženega plačevanja v tujino (Ur.l. RS št. 4/91-I, 8/91-I in 17/91-I) izhaja, da vrednost odkupljene evidenčne devizne pozicije (EDP) in drugi stroški odkupa bremenijo podjetje (drugo pravno osebo ali zasebnika), za katerega je banka izvršila plačilo v tujino. Na navedeno določbo se je v konkretnem primeru oprlo tudi prvostopno sodišče, ki je na podlagi Poročila o izplačilu po akreditivu (A 17) zaključilo, da je tožeča stranka (L. d.d. Ljubljana) plačilo v tujino za 50.800,00 USD izvršila za toženo stranko (L. d.o.o. Ljubljana). Vendar pa je drugostopno sodišče mnenja, da je prvostopno sodišče v tem pogledu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je v skladu s 1. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V posledici (glej 3. odst. 166. čl. ZPP) pa je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Po oceni drugostopnega sodišča poročilo o izplačilu po akreditivu za 50.800,00 USD (reg. št. prijave 50297) ne more biti zanesljiv dokaz za obveznost tožene stranke. Tožeča stranka se je namreč tudi v zvezi s Poročili o izplačilu po akreditivih za 61.600,00 USD (reg. št.

prijave 50307), za 51.500,00 (35.420,00 + 16.080,00) USD (reg. št.

prijave 50305) in za 44.450,00 USD (reg. št. prijave 50306) sklicevala na to, da je končni koristnik (uporabnik blaga) bila tožena stranka, vendar se je kasneje (tekom postopka) pokazalo, da je končni koristnik v resnici bila A. Ljubljana, zato je tožeča stranka v posledici v tem delu umaknila tožbo. Tako je možno, da je tudi končni koristnik akreditiva, ki je bil odprt za 50.800,00 (63.300,00 - 12.500,00) USD (glej priloge A 21 in A 24-25), bila A.

Ljubljana.

Prvostopno sodišče je v tem pogledu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je upoštevalo le predložene listinske dokaze tožeče stranke, ni pa upoštevalo tudi dokazov, ki jih je v tej smeri predlagala tožena stranka. Gre za dokaz z zaslišanjem priče A.K.

(zaposlene v sektorju za plačilni promet pri d.d. Ljubljana), za zaslišanje direktorja tožene stranke (kot stranke) in za predložitev zaključnice oziroma prijave pod reg. št. 50297. Dokaz z zaslišanjem je tožena stranka predlagala že v ugovoru z dne 21.9.1992, dokaz s predložitvijo listine s strani nalogodajalca I. d.o.o. Ljubljana pa v pripravljalni vlogi z dne 18.5.1993. Vendar pa sodišče prve stopnje na dokazni predlog tožene stranke ni odgovorilo z dokaznim sklepom.

Torej sodišče prve stopnje ni (vestno in skrbno) presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka (glej 8. čl. ZPP). Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dokazno breme je namreč breme, ki ga je tožena stranka nosila za to, da bodo njene trditve, ki naj se upoštevajo v odločbi (gre za trditve, ki jih je podala v ugovoru in nato ponovila v pritožbi), tudi dokazane. Dokazno breme je odgovornost za uspeh dokazovanja. Ne zadošča, da stranka le ponudi potrebna dokazila za neka odločilna dejstva. Stranka svojemu dokaznemu bremenu zadosti šele, če sodišče na podlagi dokazovanja ugotovi, da je trditev resnična. Ker pa sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, tudi ni moglo odločiti v škodo tožene stranke. To bi lahko storilo šele potem, ko bi se po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditev tožene stranke ni resnična (v konkretnem primeru očitno ne gre za nepotrebne dokaze po 2. odst. 300. čl. ZPP, saj tožena stranka z njimi dokazuje pomembna oziroma odločilna dejstva).

Zato bo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku moralo dopolniti dokazni postopek (3. odstavek 375. člena ZPP). Tako bo od nalogodajalca I. d.o.o. Ljubljana na podlagi 234. člena ZPP zahtevalo predložitev zaključnice oziroma prijave pod reg. št. 50297, po potrebi pa bo zaslišalo tudi A.K. in direktorja tožene stranke. Šele na ta način bo lahko zanesljivo ugotovilo, ali je bila tožena stranka res koristnik EDP ali pa je pri izpolnjevanju rubrike št. 16 obrazca Poročilo o izplačilu po akreditivu prišlo do pomote (A 17).

S tem v zvezi (glej 3. odstavek 7. člena ZPP in sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22.4.1993, opr. št. III Ips 25/93) pa se prvostopno sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja lahko odloči tudi za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B.R. (delavke podjetja I. d.o.o.

Ljubljana) oziroma za ugotovitev vsebine pogodbe med tem podjetjem in med toženo stranko. Sodišče sme namreč izvesti tudi tiste dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so ti dokazi pomembni za odločitev, vendar le, če gre za ugotovitev tistih dejstev, ki jih je tožena stranka zatrjevala.

Šele na popolno ugotovljeno dejansko stanje (ko bo tožeča stranka tudi pojasnila, kako je prišla do glavnice v znesku 1.091.252,50 SIT - A 2 in A 7), bo sodišče prve stopnje lahko pravilno uporabilo materialno pravo (Uredbo o plačevanju v tujino in o izterjavi plačil za izvoženo blago in storitve v pogojih oteženega plačevanja v tujino, Sklep o vzdrževanju likvidnosti pooblaščenih bank v plačilih do tujine ter Zakon o deviznem poslovanju). Sicer pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst.

365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. čl. ZPP). Relativnih bistvenih postopkovnih kršitev pa ni raziskovalo, saj tožena stranka v pritožbi ni konkretno povedala, v čem naj bi bila podana takšna kršitev pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1752/2002
• VSK sodba I Cp 1051/2004
• VSL sklep I Cpg 1088/99