VSL sodba Cpg 1755/93

Jedro

Če iz posrednih dokazov, ki jih predloži ena stranka ni razvidno, da določene listine poseduje druga stranka, ta pa to zanika, se okoliščina, da listin ne predloži, ne more šteti njej v breme po 5. odst. 233. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 63.450,00 SIT v roku 8 dni.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta izpodbijala tri sklope pravnih dejanj stečajnega dolžnika N., ki naj bi bila storjena v korist pravnega prednika tožene stranke A (tč. 1,2,3, 4. 5.6 tožbenega zahtevka) in pravno dejanje, ki naj bi bilo storjeno v korist pravnega prednika tožene stranke B (tč. 7 in 8 tožbenega zahtevka). Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP.

1. Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj v višini 70.600,00 SIT - tč. 7 in 8 izreka izpodbijane sodbe so sledeče: Prvostopno sodišče je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je N. toženi stranki s sporno menico št. 765 plačala svoje obveznosti po zapadlih posojilnih pogodbah. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka, tako v odgovoru na tožbo kot tudi na naroku dne 9.1.1989, priznala, da ima listine, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, prav tako pa tudi, da ji je N. z menico plačala svoje obveznosti. Šele kasneje je tožena stranka pričela zatrjevati, da o sporni menici ne ve ničesar. Prvostopno sodišče je zmotno ugotovilo, da o določenem dejstvu ni neposrednih dokazov, saj so ti dokazi po mnenju tožeče stranke obstajali pri toženi stranki, ki jih ni hotela predložiti oziroma, ki je kasneje zanikala kakršnokoli povezanost s sporno menico. Ali je bila sporna menica izročena pravnemu predniku tožene stranke, bi moral ugotoviti tudi postavljeni izvedenec iz finančne stroke. Le-ta pa svoje naloge ni mogel opraviti, ker mu tožena stranka ni dopustila vstopa v stavbo in pregleda dokumentacije. Ker je po mnenju tožeče stranke tožena stranka s svojim ravnanjem preprečila izvedbo dokaza, bi moralo prvostopno sodišče v skladu s V. odst. 233. člena ZPP oceniti tako ravnanje tožene stranke v njeno škodo. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da takega ravnanja tožene stranke ne more šteti njej v breme, nepravilno. Poudarja, da se je vsa knjigovodska dokumentacija TOZD-a N. nahajala pri toženi stranki, ker je le-ta vodila zanjo knjigovodstvo. Prvostopno sodišče je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo tudi v tistem delu, ki se nanaša na trditve tožeče stranke, da je N. s sporno menico plačala svoje obveznosti po posojilnih pogodbah. Tožeča stranka je navedla točen znesek, (94.107,87 SIT), ki naj bi ga TOZD N. dolgovala pravnemu predniku tožene stranke B servis na dan 31.3.1987 iz naslova posojilnih pogodb. Navedene podatke je dobila tožeča stranka na podlagi vpogleda v knjigovodsko stanje tožene stranke. Ker navedene dokumentacije ni smela fotokopirati, je utemeljeno predlagala prvostopnemu sodišču, da v skladu z določilom 233. člena ZPP pozove toženo stranko, da predloži te listine. Prvostopno sodišče predlogu ni sledilo, temveč je ta dokazni predlog tožeče stranke celo kot neutemeljenega zavrnilo. Tožena stranka meni, da je s posrednimi dokazi uspela dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka in to ravno iz razloga, ker ji je tožena stranka preprečila izvedbo predlaganih dokazov. Zmotno je tudi stališče prvostopne sodbe, da je tožena stranka predložila konkretne posredne dokaze, to je posojilne pogodbe, na podlagi katerih prvostopno sodišče zaključuje, da je zaradi sklenitve teh pogodb malo verjetno, da bi med strankama predhodno obstajal dogovor o poplačilu obveznosti iz starih kreditov. Tak zaključek prvostopnega sodišča je napačen. Ravno poplačilo starih posojil je bil predpogoj za dodelitev novih, saj samo podaljšanje starih posojilnih pogodb v sanacijskem postopku ni mogoče. Prvostopno sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 354. člena ZPP v zvezi z 233. členom ZPP, ker tožene stranke ni pozvalo, da predloži sodišču menico št. 765 z dne 16.5.1987. Enako velja tudi za nepredložitev posojilnih pogodb, na katere se je sklicevala. Glede na to pa je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vse navedene trditve tožeče stranke izpodbijala.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev v pritožbi, da je tožena stranka na naroku in v odgovoru na pritožbo dne 9.1.1989 izrecno priznala, da poseduje menico št. 765, katero naj bi se zavezala tudi predložiti, ni točna. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno v izpodbijani sodbi, da je takšen zaključek tožeče stranke rezultat nekorektnega povzemanja navedb tožene stranke. Tožena stranka se namreč tako v odgovoru na tožbo kot na naroku dne 9.1.1989 ni izjasnila o nobenem konkretnem poslovnem dogodku, temveč je le trdila, da že iz samih navedb tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Zavezala se je sicer, da bo predložila vso dokumentacijo, vendar le tisto, ki jo ima na razpolago. Glede na to, da je kasneje ugotovila, da sporne menice nima, je tudi pravilna ocena izpodbijane sodbe, da sodišče te okoliščine ne more šteti v breme toženi stranki. Ni tudi točna trditev tožeče stranke v pritožbi, da izvedenec svoje naloge ni mogel opraviti, ker mu tožena stranka ni dopustila, da pregleda celotno dokumentacijo, ki se nahaja pri njej. Kot je razvidno iz spisa, ga je tožena stranka v zvezi z njegovo zahtevo, da pregleda celotno menično poslovno poslovanje, prosila, da precizira katere dokumente želi in v zvezi s katerimi poslovnimi dogodki in partnerji. Poleg tega je opravil izvedenec B. M. pregled celotne relevantne poslovne dokumentacije pravdnih prednikov tožene stranke, že v postopku zavarovanja dokazov v času med 3.11.1988 in 8.11.1988, torej že pred vložitvijo tožbe v navedeni zadevi. Čeprav je bila naloga izvedenca v postopku zavarovanja dokazov, da ugotovi vsa pravna dejanja in poslovne dogodke med DO Novo in pravnimi predniki tožene stranke za razdobje od 1.1.1987 do 9.5.1988, pa iz izvedeniškega mnenja v tem postopku ne izhaja, da bi izvedenec zasledil v tožbi zatrjevane poslovne dogodke in sporno menico.

Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza po posojilnih pogodbah, ki jih po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni hotela predložiti. Tožena stranka je obstoj teh pogodb izrecno zanikala. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka ni predložila prav nobenega, tudi posrednega dokaza, ki bi kazali na to, da omenjene posojilne pogodbe obstojajo in da jih poseduje tožena stranka. Iz okoliščin, ki jih navaja tožeča stranka v pritožbi, se tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne da sklepati, da tožena stranka te pogodbe dejansko ima oziroma da obstojajo. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču, ki ga je v zvezi s tem upoštevalo prvostopno sodišče in sicer, da sodišče ne sme na temelju indicev sklepati na obstoj relevantnega dejstva, če obstaja razumna možnost, da je resnična tudi druga verzija in ne samo tista, ki se dokazuje z indici. Verzija, ki jo je podala v zvezi s tem tožena stranka je po mnenju pritožbenega sodišča prav tako logična in mogoča. Stališče tožeče stranke v pritožbi, da je takšen zaključek prvostopnega sodišča napačen, ni prepričljivo. Prvostopno sodišče je tako po mnenju pritožbenega sodišča glede na vse predložene dokaze, ki jih je imelo na razpolago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa je uporabilo tudi pravilno materialno pravo.

Ni tudi podana kršitev 233. člena ZPP, ker sodišče tožene stranke ni pozvalo, da predloži menico št. 765 in posojilne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da bi morala predložiti tožeča stranka vsaj takšne posredne dokaze, ki bi kazali na to, da tožena stranka dejansko vse listine - pogodbe in menico poseduje. Posojilne pogodbe bi morala tudi ustrezno konkretizirati.

Pravilna je ocena izpodbijane sodbe, da iz dejstev in posrednih dokazov, ki jih je do sedaj navajala tožeča stranka, ni bilo mogoče sklepati, da tožena stranka te listine poseduje. Zato prvostopno sodišče te okoliščine ni moglo šteti v breme toženi stranki.

2. Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj v višini 98.766,50 SIT - tč. 1, 2, 3, 4, 5 in 6 izreka izpodbijane sodbe so sledeče: Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, ker sodiče ni izvedlo predlaganega dokaza s pozivom tožene stranke za predložitev kreditnih pogodb in pogodb o prenosu zalog.

Prvostopno sodišče bi moralo v skladu z določilom 233. člena ZPP pozvati toženo stranko, da predloži navedene pogodbe, ki se nahajo pri njej. Tožeča stranka je navedene pogodbe videla v dokumentaciji tožene stranke, vendar jih ni smela fotokopirati. Ker je sodišče te dokaze zavrnilo kot neutemeljene in odločalo o zahtevkih brez izvedbe navedenih dokazov, je ostalo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.

Ne drži tudi trditev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka na podlagi dobavnic skonstruirala izpodbojni pravni posel. Tožeča stranka v pritožbi podrobneje razčlenjuje odgovor na tožbo tožene stranke, iz katerega po njenem mnenju izhaja, da je podala določne navedbe glede samih poslovnih dogodkov. Ravno zaradi dejstva, ker tožena stranka ni predložila dokaza o plačilu opreme, je tožeča stranka tudi predlagala sodišču, da pozove toženo stranko, da predloži samoupravni sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij med njenim pravnim prednikom in N., vendar prvostopno sodišče tudi tega dokaza ni izvedlo. Zmotna je po njenem mnenju tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka s posrednimi dokazi, t.j.

z novimi kreditnimi pogodbami dokazala, da dogovor o blagovnem poplačilu kreditov ni obstojal. Ponavlja, da je ravno zaradi tega dajala N. nova posojila, ker ji je ta dolgovala še stara.

Tožeča stranka je pravno podlago tožbenega zahtevka opirala na dva temelja: 1. na prenos blaga pod njegovo tržno ceno in 2. na blagovno poplačilo, ki je imelo za posledico neenakomerno poplačilo ostalih upnikov. Ti pravni podlagi se po njenem mnenju med seboj ne izključujeta, sicer pa sodišče na pravno podlago strank ni vezano.

Tožeča stranka je prenos blaga pod njegovo tržno ceno tudi dokazovala z izvedencem računalniške stroke, ki pa je svoje mnenje podal pomanjkljivo. Čeprav je predlagala dokaz z dodatnim izvedeniškim mnenjem, ga je prvostopno sodišče zavrnilo. Pravno dejanje, ki je pomenilo zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika in je zaradi tega imelo za posledico neenakomerno poplačilo upnikov, je tožeča stranka dokazovala s pogodbo, ki se nahaja pri toženi stranki. Po njenem mnenju obstoji tudi več posrednih dokazov, ki kažejo na to, da je šlo za pravno dejanje v taki obliki kot ga je zatrjevala tožeča stranka.

Nesporno je namreč, da je blago tožena stranka prevzela. Tožena stranka ni zatrjevala, da je šlo v danem primeru za prodajno pogodbo.

Otvoritvena bilanca N. ne izkazuje nobenih terjatev do tožene stranke. Tožeča stranka je v dokaz svojim navedbam predlagala tudi izvedbo dokaza v skladu z 233. členom ZPP torej s pozivom, da tožena stranka predloži samoupravni sporazum, na katerega se je sklicevala in pogodbo o prenosu zalog sklenjeno s TOZD N. v mesecu maju 1987. Prvostopno sodišče je nepravilno tudi te dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljene. Glede na to je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker ni pozvalo toženo stranko, da predloži pogodbo o prenosu zalog, pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po I. odst. 354. člena ZPP v zvezi z 233. členom ZPP. Tožeča stranka je pogodbo o prenosu zalog tudi konkretizirala, zato je obrazložitev prvostopnega sodišča v tem delu nepravilna. Enako velja tudi glede poziva za predložitev samoupravnega sporazuma. Prvostopno sodišče pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožbeni zahtevek za vrnitev CPM modelov neutemeljen, ker je bil izvršen 30.4.1987, torej več kot 1 leto pred začetkom stečajnega postopka nad DO Novo. Ta prenos je predstavljal le del celotnega posla po pogodbi o prenosu zalog, ki je bilo dokončno izvršeno šele v maju 1987, torej v okviru 1-letnega roka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vse trditve tožeče stranke zavrnila.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Tožeča stranka ponavlja, da je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja izpodbijane sodbe, ker tožena stranka ni predložila kreditne pogodbe, pogodbe o prenosu zalog in samoupravni sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij med N. in pravnimi predniki sedanje tožene stranke. Tudi v tem delu se sklicuje na nepravilno uporabo določila 233. člena ZPP, ker po njenem mnenju prvostopno sodišče nepravilno ni zahtevalo od tožene stranke, da navedene listine predloži oziroma okoliščine, da listin ni predložila ni štelo v njen breme. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, je bil že pred vložitvijo tožbe postavljen izvedenec, ki je v okviru postopka zavarovanja dokazov pregledal celotno poslovanje N. in pravnih prednikov tožene stranke v razdobju od 1.1.1987 do 9.5.1988. Teh listin, ki jih navaja tožeča stranka, ni zasledil. Prvostopno sodišče se tudi strinja z oceno izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni predložila nobenih posrednih dokazov, ki bi kazali na to, da tožena stranka dejansko navedene listine poseduje. Tožena stranka je namreč obstoj teh listin zanikala. Pravilna je tudi navedba izpodbijane sodbe, da tožeča stranka nikoli ni določno pojasnila, kje je dobila podatke o dokazih - listinah, za katere je zatrjevala, da jih ima nasprotna stranka.

Poleg tega bi morala tožeča stranka, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, vsako listino tudi določiti, konkretizirati.

Prvostopno sodišče glede na golo zatrjevanje tožeče stranke o določenih listinah, ki tudi niso bile precizirane, ni moglo utemeljeno sklepati, da pri toženi stranki te listine dejansko obstojajo. Ugovor glede izvedeniškega mnenja izvedenca računalniške stroke P. Z. je presplošen. Glede na pomanjkljivo tehnično dokumentacijo je razumljivo, da preciznejšega mnenja ni mogel izdelati. Zato tudi dokaz z dodatnim izvedeniškim mnenjem ne bi ničesar spremenil.

Glede na vse navedene okoliščine je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ni pa tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 233. člena ZPP. Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi tožbenega zahtevka vrnitve CP modulov (tč. 1 v zvezi s tč. 4 tožbenega zahtevka). Po takrat veljavnem Zakonu o sanaciji in prenehanju OZD (Ur. l. SFRJ št. 72/86) imajo upniki dolžnika pravico izpdobijati pravna dejanja (ne samo pravne posle), ki jih je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem uvedbe predhodnega postopka (1. odst. in 1. tč. 3. odst. 199. člena ZSP OZD). Ker je bilo 1000 CP modulov dobavljenih 30.4.1987, torej več kot eno leto dni pred začetkom stečajnega postopka nad N., je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da v tem delu tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz tega razloga. V zvezi z opremo, dobavljeno v enoletnem roku pred začetkom stečajnega postopka, pa je prvostopno sodišče tudi obrazložilo, da je potrebno ta del zavrniti, ker tožeča stranka dogovora o poplačilu denarne obveznosti iz naslova kreditnih pogodb ni dokazala (2. odst. stran 14 izpodbijane sodbe).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni,kot tudi ne razlogi, katere se preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po 368. členu ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutmeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1.odst. 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je upravičeno podala odgovor na tožbo. Zato je pritožbeno sodišče naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki njene stroške za odgovor na pritožbo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1919/2002
• VSL sklep II Cp 889/2004
• VSL sodba I Cpg 1287/99