VSL sodba Cpg 590/93

Jedro

Učinki pogodbenega pobotanja ne nastanejo takrat, ko se stečejo pogoji zanj, temveč takrat, kot so to v pogodbi o pobotanju (pactum de compensando) določile stranke. Če pa v pogodbi o tem niso ničesar določile, kompenzacijo učinkuje od trenutka sklenitve pogodbe o pobotanju.

 

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi v neumaknjenem delu vzdržalo v veljavi, hkrati pa je toženi stranki naložilo povrnitev 3.987,15 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

V navedenem obsegu (pritožba zoper sodbo namreč absorbira tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe) se je pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je na narokih dne 14.12.1992 in dne 25.1.1993 delno pripoznala tožbeni zahtevek, in sicer v znesku 306.884,64 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar je prvostopno sodišče povzelo v izpodbijani sodbi. Prvo sodišče pri tem res ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave oziroma v uvodu sodbe ni navedlo, da gre za sodbo na podlagi pripoznave, vendar pa zaradi tega izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe. Tako v primeru enostranske sodbe (to je sodbe na podlagi pripoznave) kot tudi v primeru ugodilne dvostranske sodbe (to je kontradiktorne sodbe) ostane izdani sklep o izvršbi v veljavi za glavnico s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sklepa o izvršbi) ter za izvršilne stroške (3. točka izreka sklepa o izvršbi). Torej v konkretnem primeru ne gre za zatrjevano absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, pač pa za očitno pisno pomoto v uvodu izpodbijane sodbe oziroma kvečjemu za relativno bistveno postopkovno kršitev, ki pa (kot povedano) ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Pri tem gre v ugodilnem delu delno za sodbo na podlagi pripoznave (glede zneska 306.884,64 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), delno pa za kontradiktorno sodbo (glede zneska 19.036,76 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Drugi znesek namreč predstavlja nepripoznani in neumaknjeni del tožbenega zahtevka, torej tisti del zahtevka, o katerem je moralo prvostopno sodišče meritorno odločiti.

Tožena stranka se je glede spornih zamudnih obresti v znesku 18.190,42 (9.550,99 + 8.639,43) SIT sklicevala na kompenzacijo (B 1, B 2). Pri tem se znesek 9.550,99 SIT nanaša na bremepis številka 80222 (A 1) oziroma na račun številka 03016, znesek 8.639,43 SIT pa na bremepis številka 80259 (A 2) oziroma na račun številka 03018. Prvi račun je razviden iz priloge B 1, drugi račun pa ni razviden iz priloge B 2, torej tožena stranka v tem pogledu ni dokazala svojih trditev. Iz njenih prilog (B 1 - 2) izhaja, da naj bi v konkretnem primeru šlo za pogodbeno kompenzacijo, ko pobot ne nastane takrat, ko se stečejo pogoji zanj, ampak takrat, kot so to v pogodbi o pobotanju določile stranke (šele če stranke niso v pogodbi ničesar določile, nastane pobot s trenutkom sklenitve pogodbe). Vendar iz navedenih prilog izhaja, da naj bi šlo za pogodbeno pobotanje med toženo stranko in I. Beograd, ne pa za pogodbeno pobotanje med toženo in tožečo stranko. Iz prilog tožeče stranke (A 29, A 30) pa izhaja, da I. Beograd ni stranka multilateralne kompenzacije. Torej so tozadevne navedbe tožene stranke neutemeljene.

Tožena stranka je zatrjevala, da je bremepis številka 80039 (A 6) poravnala dne 6.2.1992 in ne dne 18.2.1992 (bremepis se nanaša na račun 09051). Iz priloge A 29 izhaja, da je tožena stranka znesek 143.000,00 SIT poravnala z multilateralno kompenzacijo dne 18.2.1992; iz priloge A 30 izhaja, da je tožena stranka enak znesek poravnala z multilateralno kompenzacijo dne 4.2.1992; iz priloge A 31 pa izhaja, da je tožena stranka znesek 500.000,00 SIT poravnala s telefonskim nakazilom dne 4.2.1992. Torej je tožeča stranka utemeljena do tozadevnih (spornih) obresti. Iz priloge A 32 sicer izhaja, da je tožena stranka po računu številka 09051 dne 14.1.1992 telefonsko nakazala 800.000,00 SIT in dne 13.1.1992 500.000,00 SIT; iz zbirnega poročila o odobritvi (priloge A 33) pa izhaja, da je tožena stranka dne 27.2.1992 poravnala tudi 253.564,80 SIT. Vendar ti trije (nazadnje navedeni) zneski niso predmet bremepisa zamudnih obresti številka 80039. Torej so tudi tozadevne trditve tožene stranke neutemeljene.

Sicer pa gre pri zatrjevanju plačila z dne 6.2.1992 za nedovoljeno pritožbeno trditev (po 1. odstavku 496. a člena ZPP), saj tožena stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave z dne 25.1.1993. Tako je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in (na podlagi 368. člena ZPP) potrdilo sodbo prve stopnje, ki vsebuje tudi sklep o (izvršilnih) stroških. V posledici (glej 1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) pa je sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009