VSL sodba Kp 776/93

Jedro

Dejstvo, da kupoprodajna pogodba, s katero je oškodovanec kupil del parcele, na kateri je rastlo sadno drevje, katerega je obdolženka uničila, ni bila vknjižena v zemljiški knjigi izključno zaradi prepovedi iz člena 76 Zakona o gozdovih, ki ni dovoljeval katastrske delitve gozdnih parcel, ni ovira za ugotovitev, da je bil oškodovanec lastnik dreves, ki so bila uničena.

 

Izrek

Pritožba zagovornice obdolžene se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka 8.000,00 tolarjev povprečnine.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejaja poškodovanja tuje stvari po I. odst. 177. čl. KZ RS in ji v tej določilo kazen en mesec zapora z enoletno preizkusno dobo. Oškodovancu je prisodilo odškodnino v znesku 16.880,00 SIT, s preostankom ga je napotilo na pravdo in obdolženki naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženko oprosti obtožbe ali pa razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženka na parceli, navedeni v izreku sodbe, posekala 10 dreves in sicer 8 češenj in 2 jablani. Obdolženka niti ni zanikala, da je tega dne sekala na navedeni parceli, njenim trditvam, da ni posekala toliko dreves in taka drevesa, kot ji to očita obtožba, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, pri tem pa se je lahko z vso gotovostjo oprlo na vsebino dokazov, ki jih je izvedlo in tudi pravilno ocenilo. Na to, da je obdolženka povzročila škodo v opisanem obsegu, nedvomno kažejo že ugotovitve policistov, ki so opravili ogled takoj po dejanju, predvsem pa pričevanje F.G., ki je le nekaj dni potem kot strokovnjak opravil ogled sadovnjaka in natančno ugotovil kakšna so bila posekana drevesa in tudi na kakšen način je bila škoda povzročena. Opirajoč se na mnenje izvedenke pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo višino povzročene škode. Takih ugotovitev sodišče prve stopnje pa pritožba s pavšalnim sklicevanjem na izjave "številnih prič", ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje pa je prav tako lahko z vso gotovostjo ugotovilo, da je bilo sadno drevje, katerega je obdolženka posekala, last oškodovanca A.P., kakor tudi, da se je obdolženka tega dobro zavedala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sadno drevje, posadil oziroma vzgojil A.P.. Pravilna pa je tudi ugotovitev tega sodišča, da je zemlja, na kateri je rastlo sadno drevje, bila v lasti A.P.. To med drugim izhaja prav iz pravnomočnih sodb, izdanih v pravdnih postopkih, na katere se pritožba sklicuje. Iz teh tako nedvomno izhaja, da je A.P.

že 7.10.1982 kupil del parcele od J.Z., brata obdolženke. Ker kupoprodajna pogodba zemljiškoknjižno ni bila izvedena pred smrtjo prodajalca J.Z. in ker njegov dedič, sin obdolženke te pogodbe ni priznal, je sodišče v pravdnem postopku, ki je bil pravnomočno končan dne 7.1.1987 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je navedena kupoprodajna pogodba veljavna. Pritožba se sklicuje na tisti del pravnomočne sodbe Višjega sodišča v X z dne 7.1.1987, s katerim je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je A.P. zahteval, da se tožencu, pravnemu nasledniku prodajalca J.Z., naloži dolžnost, da se zemljišče, ki je predmet kupoprodajne pogodbe, geometrsko odmeri in ustrezno parcelira ter da sklene pogodbo, ki bo sposobna za zemljiškoknjižni prenos, in da dovoli, da se zemljišče v zemljiški knjigi prenese v last A.P.. Iz obrazložitve navedene sodbe pa nedvomno izhaja, da je sodišče druge stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo izključno zaradi tega, ker je člen 76 takrat veljavnega zakona o gozdovih prepovedoval delitev gozdne parcele kot katastrske enote. Tudi iz vsebine sodb in drugih odločb, izdanih v pravdnem postopku, na katere se prav tako sklicuje pritožba, jasno izhaja, da obdolženka ni mogla biti v zmoti glede lastništva parcele in da je prav dobro vedela, da je kupoprodajna pogodba, s katero je A.P. kupil del parcele in ga tudi užival že 7 let, veljavna. V navedeni pravdni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek obdolženkinega sina, s katerim je hotel doseči razveljavitev navedene kupoprodajne pogodbe, ker da je zaradi pravnih ovir ni mogoče realizirati. Je pa sodišče prve stopnje v isti pravdni zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe oškodovanca A.P. in ugotovilo, da je oškodovanec postal solastnik parcele, del katere je kupil s kupoprodajno pogodbo in ki je, zaradi določb Zakona o gozdovih ni mogoče deliti. V času, ko je obdolženka storila obravnavano kaznivo dejanje, navedena sodba še ni bila razveljavljena. Pa tudi Vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče je v isti pravdni zadevi, sicer že po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, povsem jasno navedlo, da Zakon o gozdovih v 76. čl. določa, da je delitev gozdne parcele kot katastrske celote prepovedana, da pa ta prepoved ne posega v pravni promet z gozdnimi parcelami, bodisi da gre za promet s solastninskimi deleži teh parcel, z v naravi določenimi deli teh parcel ali s posameznimi parcelami kot celotami.

Navedlo je tudi, da ob ugotovitvi, da je toženec (A.P.) nastopil posest kupljenega dela sporne parcele, ta njegova posest pa se opira tudi na veljaven pravni naslov - kupoprodajno pogodbo z dne 7.10.1982, tožnik (sin obdolženke) zgolj na podlagi vpisa v zemljiško knjigo (brez veljavnega pravnega naslova) ne more uspešno dokazovati svoje lastninske pravice na spornem delu parcele. Vpis v zemljiško knjigo predstavlja le pridobitni način, ne pa tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tudi prikazana vsebina odločb, izdanih v pravdnih postopkih le potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo sadno drevje, katerega je posekala in uničila obdolženka, last oškodovanca A.P. in da se je obdolženka tega prav dobro zavedala. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo kazenski zakon in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, v tem delu pritožba sodbe izrecno ne izpodbija, je sodišče druge stopnje ugotovilo,da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, predvsem pa da so olajševalne okoliščine bile dovolj upoštevane, da je obdolženki namesto predpisane kazni izreklo le pogojno obsodbo, v tej pa je določilo primerno kazen in dovolj dolgo preizkusno dobo.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst.

98 in 101 čl. ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega dela kazenskega postopka ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženke.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1860/99
• VSL sodba I Kp 1347/99
• VSC sodba Kp 97/2000