VSL sodba Cpg 99/93

Jedro

Kadar je dana bančna garancija za določen čas in preneha z datumom, navedenim v dogovoru o bančni garanciji, mora upravičenec zahtevati plačilo od banke pred iztekom veljavnosti garancije. Če rok zamudi, izgubi pravico kasneje s tožbo uveljavljati garantirani znesek.

Upnik lahko vloži tožbo iz naslova bančne garancije tudi po izteku pogodbeno dogovorjenega roka garancije, če izpolnitev zahteva še v okviru garantnega roka.

 

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 63.622,24 SFR z 8 % zamudnimi obrestmi od 23.7.1992 dalje, istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 34.500,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper to sodbo se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče ugodi pritožbi in tožbenemu zahtevku oziroma da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. člena pogodbe št. 1225 o izdaji konsignacijske garancije (B 10) je tožena stranka izdala bančno garancijo z veljavnostjo do 31.12.1989 (A 6). Po nalogu K. I. Ljubljana je bila veljavnost garancije najprej podaljšana do 31.12.1990 (A 5), nato pa do dne 31.12.1991 (A 4) in ne do dne 31.12.1992 (kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožeča stranka).

Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (I. odst. 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Eden od teh pogojev je bilo tudi pravočasno uveljavljanje zahtevka do banke na podlagi izdane bančne garancije (to je do zapadlosti garancije). Zapadlost (garancije, ne obveznosti) pa pomeni, da mora upravičenec (kadar je dana bančna garancija za določen čas in preneha z datumom, navedenim v dogovoru o bančni garanciji) od banke (tožene stranke) zahtevati plačilo pred iztekom veljavnosti garancije. Če zamudi rok, namreč izgubi pravico kasneje s tožbo uveljavljati garantirani znesek. V konkretnem primeru je garancija prenehala veljati dne 31.12.1991, tožeča stranka pa je plačilo od banke zahtevala šele dne 12.(13.)5.1992 (B 1), kar je po izteku veljavnosti garancije, torej prepozno.

Pri tem lahko upnik vloži tožbo iz naslova bančne garancije tudi po izteku pogodeno dogovorjenega roka garancije, vendar pa le, če je izpolnitev zahteval še v okviru garantnega roka. Tako se pokaže, da je pomembno, kdaj je upravičenec od banke zahteval plačilo na podlagi izdane bančne garancije, ne pa, kdaj je nastala obveznost, katere plačilo je zavarovano z bančno garancijo.

Ker K. I. Ljubljana izdane bančne garancije ni podaljšala še za eno leto (z veljavnostjo do 31.12.1992), je tožeča stranka izdano garancijo v skladu s pogoji iz garancije pač morala vrniti. Z zapadlostjo je namreč izdana garancija prenehala veljati (tudi v primeru, če je tožeča stranka ne bi vrnila).

Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej II. odst. 365. člena v zvezi z II. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku), je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Ker je tožeča stranka navedla le zakonski termin pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni pa konkretno povedala, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev pravdnega postopka, pritožbeno sodišče ni preizkušalo, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz I. odst. 354. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, je drugostopno sodišče na podlagi I. odst. 166. člena v zvezi s I. odst. 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške.

V predmetni odločbi navedene zvezne predpise je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 860/2005
• VSL sodba I Cpg 989/2000
• Sodba III Ips 34/94