VSL sodba Cpg 320/93

Jedro

Izpodbijati je mogoče samo pravna dejanja ali opustitve pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ne pa tretjih oseb. Zato ni možno izpodbijati pobotov, do katerih naj bi prišlo z izjavo upnika, dano stečajnemu dolžniku, ker naj bi bili neveljavni, ker za pobotanje ni bilo pogojev. V takem primeru tudi ni možno izpodbijanje opustitve vložitve tožbe, ker tako tožbo (na plačilo terjatev, ki zaradi neveljavnosti pobotov sploh niso prenehale) lahko in mora vložiti stečajni upravitelj. Pobot ni pravno dejanje, s katerim se brezplačno ali za neznatno plačilo razpolaga s premoženjem stečajnega dolžnika, zato ga iz tega razloga ni možno izpodbiti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (glej 1. in 2. točko izreka prvostopne sodbe) zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranke pravdne stroške v višini 480.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1993 do plačila, v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da so poboti terjatev med toženo stranko in stečajnim dolžnikom v zneskih, navedenih v 1. točki izreka sodbe, brez pravnega učinka proti stečajni masi in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tej stečajni masi 12.691.761,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 2. odst. 116. čl. ZPPSL, po kateri sta stečajni dolžnik, katerega pravno dejanje je izpodbijano in upnik, proti kateremu je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, zakonita, enotna in nujna sospornika. Ker stečajni dolžnik oziroma stečajna masa nista tožena, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker se znesek 12.691.761,00 SIT ne ujema s seštevkom izpodbijanih pobotov, polega tega pa ni jasno, kakšne pravdne stroške mora tožena stranka povrniti tožeči. Pri pobotu 149.464,10 SIT je jasno, da je šlo za pogodbeno pobotanje, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo, da naj bi tožena stranka stečajnemu dolžniku s poboti "zaplenila" devizne prilive, ki jih je zanj prejemala. Do pobotov je namreč prišlo šele potem, ko so bili devizni prilivi v dinarski protivrednosti nakazani na koristnikov žiro račun pri toženi stranki, on pa je s poboti soglašal. Tožena stranka zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi povrne stroške z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve napadene sodbe sledi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru glede na določbo 2. točke 341. čl. ZOR pogoji za enostranski pobot terjatev in obveznosti tožene stranke do stečajnega dolžnika po 336. čl. in naslednjih ZOR niso bili izpolnjeni. Terjatve stečajnega dolžnika do tožene stranke s temi poboti torej sploh niso prenehale. Ker je tožena stranka kljub temu izvršila pobote, je s tem brezplačno oziroma za neznatno plačilo razpolagala s premoženjem stečajnega dolžnika, zaradi česar so po stališču sodišča prve stopnje glede na določbo 2. točke 3. odst.

112. čl. ZPPSL njena dejanja pobotov brez pravnega učinka proti stečajni masi.

Po 1. odst. 112. čl. ZPPSL so izpodbojna pravna dejanja, ki jih je v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka storil stečajni dolžnik. S pravnimi dejanji so po 2. odst. iste zakonske določbe mišljene tudi opustitve. Iz navedenega sledi, da niso izpodbojna pravna dejanja, ki jih nekdo drug stori proti stečajnemu dolžniku, ampak le dejanja in opustitve, ki jih stečajni dolžnik stori proti komu drugemu. Zato enostranskih pobotov, do katerih pride z izjavo upnika, dano stečajnemu dolžniku, ni mogoče izpodbijati s tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po ZPPSL. Poleg tega razlog za izpodbijanje pravnih dejanj ne more biti v tem, da ta dejanja sploh niso privedla do učinkov, ki bi jih sicer taka dejanja imela. Če torej za pobot terjatev in obveznosti ni bilo pogojev in zato terjatve stečajnega dolžnika s poboti, ki mu jih je izjavil nek upnik (v obravnavanem primeru tožena stranka), sploh niso prenehale, potem takih pobotov drugi upniki (v obravnavanem primeru tožeča stranka) ne morejo izpodbijati. V takem primeru ima namreč stečajni dolžnik vedno na razpolago dajatveno tožbo na plačilo terjatev (ki s poboti niso prenehale). Tožeča stranka v svojih navedbah sicer ni določno povedala, katere opustitve stečajnega dolžnika izpodbija. Vsekakor pa ne more izpodbijati opustitve vložitve tožbe, ki jo lahko še vedno vloži stečajni dolžnik oziroma v njegovem imenu stečajni upravitelj, kar je po določbi 6. točke 1. odst. 61. čl. ZPPSL tudi njegova dolžnost. Navedeni zakon pa v nobeni določbi ne daje upnikom pravice, da namesto stečajnega dolžnika vlagajo tožbe za izterjavo njegovih terjatev. Zato v obravnavani zadevi tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe, kar pomeni, da je iz tega razloga njen tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen, zato ga je potrebno zavrniti.

Po materialnem pravu pa tožbeni zahtevek ni utemeljen še iz enega razloga. Tožeča stranka je namreč zatrdila, da je dejanska in pravna podlaga za izpodbijanje pravnih dejanj oziroma opustitev stečajnega dolžnika brezplačno razpolaganje z njegovim premoženjem oziroma razpolaganje za neznatno plačilo. Tej trditvi je prvostopno sodišče sledilo in proglasilo pravna dejanja za izpodbita na podlagi določbe 2. točke 3. odst. 112. čl. ZPPSL. Vendar pa pobot kot način prenehanja obveznosti nikoli ne predstavlja brezplačnega razpolaganja ali razpolaganja za neznatno plačilo, ker s pobotom vedno ugasneta dve med seboj povsem enaki (praviloma denarni) obveznosti. Tudi v obravnavanem primeru sploh ni sporno, da je tožena stranka z vsako pobotno izjavo točno povedala, katera njena terjatev in katera njena obveznost v enaki višini naj s pobotom prenehata. Pobota torej ni mogoče izpodbijati po 2. točki 3. odst. 112. čl. ZPPSL. To velja tudi za pobote, s katerimi bi prišlo po pogodbi med strankama, katerih terjatve in obveznosti naj bi s pobotom prenehale, do česar naj bi po trditvah tožene stranke prišlo tudi pri obravnavanih pobotih. Kakšne druge dejanske podlage za izpodbijanje pravnih dejanj pa tožeča stranka v pravdi ni podala.

Glede na navedene zaključke vprašanja nujnega sosporništva, skladnosti zneskov v izreku sodbe in vrste pobotov (enostranski ali pogodbeni) ter druga, načeta v pritožbi in odgovoru na pritožbo, za odločitev o pritožbi in tožbenem zahtevku niso odločilna. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v mejah dejstev in dokazov, ki sta jih navedli oziroma predložili pravdni stranki, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 4. točke 373. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Skladno z določbo 2. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o vseh pravdnih stroških. Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP toženi stranki povrniti vse stroške, ki so bili za pravdo potrebni (1. odst.

155. čl. ZPP). Ti stroški predstavljajo takso za odgovor na tožbo v višini 160.000,00 SIT (20.000 točk po 8,00 SIT) in za pritožbo v višini 320.000,00 SIT (40.000 točk po 8,00 SIT). Nagrado za sestavo pritožbe bi bilo mogoče priznati le odvetniku, če bi ga tožena stranka pooblastila za to pravdno dejanje, ne pa stranki sami.

Stroški za poštnino toženi stranki niso nastali, ker je pritožbo vložila neposredno pri sodišču, stroški za pisarniški material pa niso dovolj opredeljeno navedeni (2. odst. 164. čl. ZPP). Od dneva izdaje izvršilnega naslova, torej od dneva izdaje drugostopne in ne prvostopne sodbe, gredo toženi stranki od pravdnih stroškov tudi zakonite zamudne obresti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 342/99
• VSL sklep I Cpg 1395/2001
• VSL sodba I Cpg 587/2001