VSL sklep Cpg 316/93

Jedro

Tožena stranka je ugovarjala, da je bila z večstranskim pobotom njena obveznost plačila obresti do tožeče stranke v celoti, ne pa samo delno poravnana, ker je terjatev, od katere so bile obračunane obresti, prenehala z medsebojnim pobotom, o čemer pa sodba sodišča prve stopnje ni imela razlogov. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. in 3. točka izreka odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 309.464,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.12.1991 do plačila (2. točka izreka odločbe) in ji povrniti pravdne stroške (3. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo njenih trditev, da je tožeča stranka napačno navedla, kdaj je prenehala obveznost po računu št. 410146 za 250.905,60 SIT. Ta terjatev je namreč prenehala z medsebojnim pobotanjem terjatev pravdnih strank. Zato bi bilo pri obračunu obresti potrebno upoštevati določbo 337. čl. ZOR, da so terjatve prenehale v trenutku, ko so si stopile nasproti, ne pa takrat (15.12.1989), ko je SDK v sporočilu o obremenitvi ugotovila, da je prišlo do pobota. Tožena stranka je torej ugovarjala obsegu svoje obveznosti, ki je nato prenehala z multilateralno kompenzacijo, kar niti ni sporno. Za ugotovitev tega dejstva je predložila vse dokaze, sodišče prve stopnje pa vseeno dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Predlaga spremembo ali razveljavitev napadene sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka ima prav, ko trdi, da je v postopku na prvi stopnji ves čas ugovarjala, da njena obveznost ni bila tako velika, kot zatrjuje tožeča stranka. Trdila in dokazovala je namreč, da je obveznost po enem od obravnavanih računov (po računu št. 410146) prenehala z medsebojnim pobotom terjatev obeh pravdnih strank, o čemer je bila SDK obveščena že s sporočilom o odobritvi z dne 15.12.1989, torej točno dve leti pred večstranskim pobotom, ki ga opisuje izpodbijana sodba prve stopnje. Za te terjatve bi bilo zato potrebno ugotoviti, kdaj so si stopile nasproti, ker so takrat zaradi prenehanja terjatev (primerjaj 2. odst. 337. čl. ZOR) prenehale teči zamudne obresti. Zato je bila po trditvah tožene stranke njena obveznost do tožeče stranke toliko nižja, da je bila z večstranskim pobotom v celoti poravnana. Ni torej sporen način prenehanja terjatev in obračun obresti po večstranskem pobotu, ampak je sporna višina obveznosti tožene stranke, ki jo je potrebno pri tem pobotu upoštevati. O tem pa sodba sodišča prve stopnje kljub temu, da je tožena stranka ves čas postopka ta dejstva zatrjevala in predložila tudi dokaze, s katerimi jih dokazuje, nima razlogov. Ti razlogi pa so za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke in zato za sodbo v tej zadevi odločilnega pomena. To pomeni, da je bila v postopku na prvi stopnji storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi katere je moralo pritožbeno sodišče po 1. odst. 369. čl. ZPP napadeno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila sodba razveljavljena, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o napačni odmeri pravdnih stroškov, saj bo o tem vprašanju moralo prvostopno sodišče ponovno odločati že zato, ker je odločitev o njih odvisna od uspeha strank v pravdi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 991/2004
• VSL sklep I Cp 640/2001
• VSM sklep Cpg 566/93