VSL sklep Cpg 423/93

Jedro

Pravdno sodišče lahko ocenjuje vsebino akta in na podlagi ugotovitve, ali gre za samoupravni sporazum ali za pogodbo, odloči o svoji pristojnosti. To pa zato, ker ni nujno, da bi bil vsak akt, ki nosi naziv "samoupravni sporazum", po vsebini res to, ampak je lahko pogodba in obratno. Če so v samoupravnem sporazumu bili urejeni določeni odnosi v prometu blaga in storitev brez udeležbe pogodbenih strank v ustvarjenem dohodku in skupno prevzetem riziku, torej odnosi obligacijskopravnega značaja, bi se za te odnose tako glede materialnih pravic kot glede sodne pristojnosti uporabljali predpisi, ki veljajo za obligacijskopravne pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno (v zadevi naj bi namreč bilo pristojno Sodišče združenega dela v Ljubljani).

Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka, ki je predlagala, da se sklep razveljavi, ker je podana pristojnost rednega sodišča.

Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je utemeljena.

Na XII. usklajevalnem sestanku gospodarskega sodstva Jugoslavije od 25. do 26.6.1980 v Brezovici (Kosovo) je bilo sprejeto stališče, da lahko pravdno sodišče ocenjuje vsebino akta in na podlagi ugotovitve, ali gre za samoupravni sporazum ali za pogodbo odloči o svoji pristojnosti. To pa zato, ker ni nujno, da bi bil vsak akt, ki nosi naziv "samoupravni sporazum", po vsebini res to, ampak je lahko pogodba in obratno.

Tako je drugostopno sodišče po presoji samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah in obveznostih pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi in delom delavcev v nastanitvenem centru (A 5) ugotovilo, da iz vsebine tega akta izhaja, da gre za pogodbo, ne pa za samoupravni sporazum - kot je to zmotno ugotovilo prvostopno sodišče (v posledici česar se je tudi izreklo za stvarno nepristojno). Iz "samoupravnega sporazuma" namreč izhaja, da gre pravzaprav za pogodbo o upravljanju in gospodarjenju z nepremičninami (nedružinskimi stanovanji kupcev) in za pogodbo o oddajanju prostih kapacitet (eno, dvo ali troposteljnih sob). Z nedružinskimi stanovanji je gospodaril pravni prednik tožene stranke, za kar so mu kupci( po principu polno za prazno) plačevali stroške nastanitve (glej 12. člen samoupravnega sporazuma). Istočasno pa je razpolagal s prostimi kapacitetami, nakar je kupcem obračunaval oddane dneve in kapacitete, pri čemer je hkrati poračunal predhodno plačane stroške nastanitve (glej 7/-g. člen samoupravnega sporazuma).

Iz navedenega izhaja, da "udeleženci samoupravnega sporazuma" niso bili udeleženi v ustvarjenem dohodku in skupno prevzetem riziku, da torej ne gre za samoupravne odnose, ampak za odnose obligacijskopravnega značaja. Za slednje pa se tako glede materialnih pravic kot tudi glede sodne pristojnosti uporabljajo predpisi, ki veljajo za obligacijskopravne pogodbe.

Tako se pokaže, da je v konkretnem primeru podana stvarna pristojnost rednega sodišča, če se seveda tožena stranka v postopku po tožbi ne bo sklicevala na arbitražni dogovor iz 2. odst. 22. člena spornega samoupravnega sporazuma (glej 473. člen ZPP).

Glede na navedeno je drugostopno sodišče na podlagi 3. tč. 380. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem postopku naj toženi stranki vroči drugopis tožbe (s prilogami) v odgovor.

Pritožbeno sodišče je določila ZPP na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določila republiška predpisa.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009