VSL sklep Cpg 297/93

Jedro

O upnikovi pravici do poplačila v stečajnem postopku se odloča s sklepom o glavni razdelitvi. Odločitev o tej pravici je predhodno vprašanje za pravdno sodišče. S pravnomočnostjo sklepa o glavni razdelitvi, v katerem upnikova prerekana terjatev ni upoštevana, nima upnik več pravnega interesa na ugotovitveni tožbi. Morebitna razveljavitev ali sprememba sklepa o glavni razdelitvi na podlagi izrednega pravnega sredstva je lahko razlog za obnovo postopka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 14,113.570,65 ATS s pripadki, ker da tožeča stranka nima več pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

Proti sklepu je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožeča stranka nima več pravnega interesa na ugotovitveni tožbi. Meni, da je pravni interes podan vse dotlej, dokler v stečajnem postopku lahko pride do drugačne odločitve o glavni razdelitvi, pa čeprav na podlagi izrednega pravnega sredstva. Tožeča stranka pa je na obravnavi izkazala, da je vložila pri Javnem tožilcu Republike Slovenije predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.1992 in sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 22.9.1992. Na dan zaključka obravnave, ko še ni potekel rok, v katerem bi moral tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je zato imela tožeča stranka še vedno pravni interes, saj je še vedno obstajala možnost drugačne rešitve v stečajnem postopku. Sklicevanje sodišča prve stopnje na možnost obnove je sicer teoretično pravilno, praktično pa je za upnika brezizgledno.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se o upnikovi pravici do poplačila terjatve odloča s sklepom o glavni razdelitvi v stečajnem postopku. Pravilen je tudi zaključek, da je upnikov pravni interes na ugotovitveni tožbi za ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve v tem, da bo v stečajnem postopku prišel do sorazmernega poplačila te terjatve. Ker pa se o pravici do poplačila odloča s sklepom o glavni razdelitvi, zoper katerega je dopustna pritožba (2. odst. 145. čl. ZPPSL v zvezi s 1. odst. 10. čl. ZPPSL) ima upnik pravni interes za ugotovitev terjatve vse do trenutka, ko postane sklep o glavni razdelitvi pravnomočen. Sodišče druge stopnje se strinja, da je vprašanje, ali ima upnik v stečajnem postopku pravico do poplačila, predhodno vprašanje za pravdno sodišče, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je sodišče vezano tudi na nepravnomočno odločbo stečajnega sodišča. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno odločitev pristojnega sodišča ali drugega organa o predhodnem vprašanju (1. odst. 12. čl. ZPP). Zato šele s trenutkom pravnomočnosti sklepa o glavni razdelitvi v stečajnem postopku, v katerem ni vsebovana upnikova terjatev, upnik nima več pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. V konkretnem primeru je bil sklep o glavni razdelitvi v času izdaje izpodbijanega sklepa že pravnomočen, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima več pravnega interesa na ugotovitveni tožbi. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morebitna razveljavitev sklepa o glavni razdelitvi oz.sprememba takega sklepa na podlagi izrednega pravnega sredstva bila razlog za eventuelno obnovo postopka. Pa četudi bi pritrdili stališču tožeče stranke, da je pravni interes na ugotovitveni tožbi podan vse dotlej, dokler obstaja kakršnakoli možnost, da pride v stečajnem postopku do drugačne odločitve o upnikovi pravici do poplačila, v tej zadevi sodišče prve stopnje v novem postopku ne bi prišlo do drugačne odločitve. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila namreč s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnjena kot neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 299/93
• VSL sklep I Cpg 523/2001
• VDS sodba Pdp 701/2001