VSL sklep Cpg 399/93

Jedro

Upnik ni izkazal verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo dolžnik ravnal tako, da bo onemogočil ali precej otežil izterjavo, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik nosi sam stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ker je zaključilo, da upnik ni izkazal verjetnosti obstoječe nevarnosti, da bo dolžnik onemogočil ali otežil izterjavo terjatve, če začasna odredba ne bi bila izdana.

Proti sklepu je upnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Zmoten je zaključek sodišča, da ni izkazana nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali otežil izterjavo terjatve. Razpolaganje s terjatvijo je že bilo izvršeno s pogodbo o cesiji z dne 10.7.1992. Dolžnik pa je upniku v poravnavo svoje terjatve to terjatev tudi že ponujal, kar izkazuje, da namerava s terjatvijo razpolagati. Navaja, da upniku ni potrebno izkazati nevarnosti, če dokaže, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpel nobene škode ali le neznatno škodo. Pri tem zatrjuje, da dolžnik s to začasno odredbo ne bi pretrpel nobene škode in opisuje, zakaj po mnenju upnika dolžnik škode ne bi pretrpel. Če bo dolžnik razpolagal s terjatvijo, bo upniku nastala precejšnja škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se v zavarovanje denarne terjatve sme izdati začasna odredba, če upnik izkaže verjetnost obstoja tako imenovane subjektivne nevarnosti, torej verjetnost takega ravnanja dolžnika, da bi z njim otežil ali onemogočil bodočo izvršbo. Na podlagi dejstev, ki jih je upnik navedel v predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazal takšne nevarnosti. Tudi v pritožbi upnik ni navedel ničesar takega, kar bi izkazovalo, da obstoji nevarnost v smislu 1. odstavka 265. člena ZIP. Sklenitev cesijske pogodbe z dne 10.7.1992, s katero je dolžnik pridobil v zavarovanje svoje terjatve do A še terjatev do B in C, dokazuje ravno nasprotno, to je da dolžnik skrbi za svoje premoženje in ne da ga namerava odtujevati in s tem oteževati bodočo izvršbo. Dejstvo, da je dolžnik upniku terjatev ponujal v poplačilo, tudi ne izkazuje nevarnosti, da bo oteževal ali onemogočal bodočo izterjavo. Takšne trditve izkazujejo ravno nasprotno. Dejstva navedena v predlogu za izdajo začasne odredbe niti tista, navedena v pritožbi, ne izkazujejo niti verjetnosti obstoja objektivne nevarnosti, da bi brez zavarovanja bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pravilno je sicer stališče pritožnice, da upniku ni potrebno izkazovati verjetnosti nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Upnik predloga za začasno odredbo ni oprl na takšne trditve, pač pa na trditve o obstoju nevarnosti. O zahtevku pa sodišče odloča na podlagi dejstev, ki jih navedejo stranke (2. odst. 7. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Sicer pa upnik tudi s pritožbenimi trditvami ne izkazuje, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpel škode, oziroma bi pretrpel le neznatno škodo, zato s predlagano začasno odredbo tudi ne bi mogel uspeti, če bi takšne splošne trditve postavil že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Navajanje načina poravnave terjatve, za primer, da bi bila začasna odredba izdana, ne izkazuje verjetnosti, da dolžnik ne bi utrpel škode, če bi mu bilo zadržano izplačilo tako visoke terjatve.

Iz navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožnica pa konkretno kršitev pravil postopka ni opredelila, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Glede na dolžnikove trditve v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje dodaja, da upnikov predlog zaradi tega, ker je v njem zahteval prepoved uveljavitve terjatve, ki bistveno presega upnikovo terjatev, sam po sebi ni nedopusten. Če bi bili podani pogoji za začasno odredbo, bi sodišče moralo ravnati po 1. odstavku 95. člena ZIP v zvezi s 244. in 246. členom ZIP.

Ker odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden (381. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), mora dolžnik sam nositi stroške odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 50/00
• VSL sklep III Cp 565/2000
• VSL sklep Cpg 908/93