<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 950/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.950.93
Evidenčna številka:VSL00083
Datum odločbe:13.07.1993
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:začasna odredba - denarna terjatev - nevarnost

Jedro

Za izdajo začasne odredbe ne zadošča vsakršna subjektivna nevarnost, ampak mora upnik izkazati, da poskuša dolžnik s konkretnimi dejanji oz. opustitvami onemogočiti oz. znatno otežkočiti izterjavo. To pomeni, da ne zadostuje zgolj možnost takih dejanj, ampak da se zahteva aktivno ravnanje dolžnika v tej smeri, to je da bo v posledici takšnih (konkretnih) dejanj uveljavitev terjatve onemogočena oziroma znatno otežkočena.

 

Izrek

1.) Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2.) Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, da se SDK, pri kateri se vodijo žiro računi prvo do dvanajstotožene stranke, prepove izplačilo z njihovih žiro računov do zneska 6,000.000,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je treba izkazati verjeten obstoj terjatve in verjetno obstoječo nevarnost, da bo dolžnik (tožena stranka) sicer onemogočil ali otežil izterjavo terjatve. Po 1. odst. 265. člena Zakona o izvršilnem postopku morata oba pogoja biti podana kumulativno, kar pomeni, da samo eden od navedenih pogojev ne zadostuje. To še toliko bolj, ker upnik (tožeča stranka) ni izkazal za verjetno (tega niti ni zatrjeval), da bi tožena stranka s predlagano odredbo utrpela le neznatno škodo (2. odst. 265. člena ZIP), niti se terjatev ne bo uveljavljala v tujini (3. odst. 265. člena ZIP).

Pri izkazu nevarnosti iz 1. odst. 265. člena ZIP gre za tako imenovano subjektivno nevarnost, ki jo je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Vendar pa za izdajo začasne odredbe ne zadostuje vsakršna subjektivna nevarnost, ampak mora dolžnik poskušati s konkretnimi dejanji oz. opustitvami onemogočati oz.

znatno otežkočati izterjavo. Za tako ugotovitev ne zadošča samo okoliščina, da je dolžnik prezadolžen oz. trajneje nelikviden. Takšen je namreč sklep posvetovanja predstavnkov civilnih in gospodarskih oddelkov Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je od 1. do 2.6.1988 bilo v Beogradu (glej Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije št. I-II/88, stran 7-8, VI).

To pomeni, da za izdajo začasne odredbe ne zadostuje, da je žiro račun prvotožene stranke dalj časa blokiran, niti ne zadostuje dopis z dne 16.4.1993 (A 3), v katerem prvotožena stranka sporoča SKB AURUM d.o.o. Ljubljana, da iz tega razloga do nadaljnjega ne bo mogla izplačevati kuponov (obveznic).

Za izdajo začasne odredbe zoper drugo do dvanajstotoženo stranko pa ne zadošča zgolj možnost transformacije ali prenosa dejavnosti na novoustanovljena podjetja, saj mora kot povedano subjektivna nevarnost biti konkretizirana. Ne zadostuje zgolj možnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo terjatve, pač pa se zahteva neko aktivno ravnanje dolžnika, iz katerega izhaja, da bo zaradi takšnega (konkretnega) ravnanja izterjava terjatve onemogočena ali precej otežkočena.

Sicer pa so terjatve upnikov v zvezi s transformacijami podjetij oz.

prenosom dejavnosti na novoustanovoljena podjetja še posebej zavarovane z Zakonom o varstvu terjatev v postopku preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (Ur.l. RS št. 7/93).

V zvezi s predlogom za skupno obravnavanje predmetnega gospodarskega spora z zadevo pod opr. štev. VIII Pg 325/93, ki ga je tožeča stranka ponovila v pritožbi, pa drugostopno sodišče ugotavlja, da bo o tem predlogu v postopku na prvi stopnji, in sicer v teku pripravljalnega postopka in izven naroka za glavno obravnavo odločil predsednik senata, na obravnavi pa senat. Gre namreč za sklep, ki ima značaj pravdnega vodstva in ki se kot tak torej lahko izda le v postopku na prvi stopnji.

Tako se pokaže, da je prvo sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da pri tem ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopkovnih pravil.

Glede na navedeno je drugostopno sodišče (glej 2. tč. 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. členom ZIP) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V posledici (glej 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst.

154. člena ZPP) pa je drugostopno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pritoženo sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 


Zveza:

ZIP člen 265, 265/1, 265, 265/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjk4OA==