VSL sklep Cpg 247/93

Jedro

Sodišče lahko o predhodnem vprašanju odloči samo ali počaka na odločitev pristojnega sodišča ali drugega organa ter do te odločitve prekine postopek. Če o tem ni sklepalo in sodba v tej smeri nima razlogov, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (v točkah 1, 3, 4 in 5 izreka prvostopne odločbe) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so prenehale ustanoviteljske pravice tožene stranke v tožeči stranki (1. točka izreka odločbe). Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da mora tožena stranka izstaviti listino, ki bo poočitila dejstvo, da v stečajno maso tožene stranke ne spada določeno premično in nepremično premoženje, ker bo sicer takšno listino nadomestila te sodba (4. točka izreka odločbe). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi in razveljavilo pogodbo o nakupu deleža tožene stranke v tožeči stranki (3. točka izreka odločbe).

Toženo stranko je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 54.500,00 SIT pravdnih stroškov (5. točka izreka odločbe). Na znanje pa je vzelo delni umik tožbe (2. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo sta se v delih, v katerih v sporu nista zmagali, obe stranki pravočasno pritožili in predlagali razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. in 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so predmet pogodbe o nakupu deleža tudi nepremičnine, zaradi česar naj bi bila podana zmota in čezmerno prikrajšanje. Temu pa ni tako in sodbe v zavrnilnem delu zato ni mogoče kritično preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP. Izločitveni zahtevek za nepremičnine temelji na obveznosti tožene stranke iz akta o ustanovitvi tožeče stranke, o čemer pa že teče pravda pred drugim temeljnim sodiščem. Ker gre za predhodno vprašanje, bi moralo prvostopno sodišče postopek prekiniti in počakati na odločitev sodišča. Ker ni ravnalo tako, je po stališču pritožbe podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. v zvezi z 12. in 63. čl. ZPP. Obenem teče pred sodiščem združenega dela spor zaradi ugotovitve ničnosti samoupravnega sporazuma o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti, na podlagi katerega je pravni prednik sporne nepremičnine neodplačno prenesel med premoženje tožene stranke. Tudi to je za rešitev te pravde predhodno vprašanje. Zahtevek na razveljavitev pogodbe o nakupu deleža iz nasprotne tožbe po mnenju tožeče stranke ni sklepčen, ker mora po 132. čl. ZOR v primeru razveljavitve pogodbe vsaka stranka vrniti tisto, kar je na podlagi razveljavljene pogodbe prejela, takega zahtevka pa nasprotna tožba ne vsebuje. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o zamudnih obrestih od pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedla je, da je sodišče prve stopnje vezano na dejansko podlago iz tožbe, zato pri obravnavanju tožbenega zahtevka ne bi smelo upoštevati akta o spremembah in dopolnitvah akta o ustanovitvi tožeče stranke, saj se tožeča stranka nanj sploh ni sklicevala.

Sklicevala se je samo na akt o ustanovitvi tožeče stranke. Če bi kot podlago za svoje zahtevke navedla tudi akt o spremembah in dopolnitvah akta o ustanovitvi, bi tožena stranka trdila in dokazala, da je ta akt ponaredek in ga tožena stranka nikoli ni sprejela. O tem je zato dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pri obravnavanju pritožb je sodišče druge stopnje najprej ugotovilo, da so zahtevki po tožbi in nasprotni tožbi med seboj tako povezani, da je predvsem od odločitve o usodi nepremičnin odvisna tako odločitev o tožbenem zahtevku na ugotovitev prenehanja ustanoviteljskih pravic kot o zahtevku iz nasprotne tožbe. Če je tožena stranka v tožečo stranko vložila sporne nepremičnine, je njen zahtevek iz nasprotne tožbe (torej zahtevek na razveljavitev pogodbe o nakupu deleža) zaradi zmote in čezmernega prikrajšanja lahko utemeljen (seveda ob vseh ostalih pogojih, ki morajo biti podani za uspešno uveljavljanje takih zahtevkov). V takem primeru bi bil seveda neutemeljen zahtevek za ugotovitev prenehanja ustanoviteljskih pravic tožene stranke v tožeči stranki. Če pa tožena stranka na tožečo ni prenesla spornih nepremičnin in tega tudi ni dolžna storiti, zahtevek na razveljavitev pogodbe o nakupu deleža (na doslej uveljavljani dejanski podlagi) ne more biti utemeljen, ker zmote in čezmernega prikrajšanja ni moglo biti, obenem pa je utemeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev prenehanja ustanoviteljskih pravic.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo prvostopno sodbo v 4. točki izreka. Pri tem je ugotovilo, da o spornih nepremičninah po trditvah tožeče stranke že tečeta dva druga postopka. Časovno najdalj nazaj seže postopek pred sodiščem združenega dela za ugotovitev ničnosti samoupravnega sporazuma o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko. Če bo predlogu za ugotovitev ničnosti ugodeno, bo odpadla pravna podlaga za prehod nepremičnin od pravnega prednika tožeče stranke med premoženje tožene stranke in bo s tem nastala obveznost tožene stranke, da nepremičnine vrne tožeči stranki. Zato ima pritožba tožeče stranke prav, ko pravi, da je to za rešitev obravnavanega spora predhodno vprašanje. Po 1. odst. 12. čl.

ZPP bi to vprašanje lahko sodišče prve stopnje rešilo samo, seveda samo z učinkom v tej pravdi (glej 2. odst. 12. čl. ZPP). Če se za to ne bi odločilo in bi sklenilo, da počaka na odločitev sodišča združenega dela, bi po določbi 1. točke 1. odst. 213. čl. ZPP moralo odrediti prekinitev postopka. O tem odločilnem vprašanju sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku po tožbi, nima razlogov. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi katere jo je moralo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 369. čl.

ZPP razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati pa je zaradi take odločitve o tožbenem zahtevku podan opravičen dvom o resničnosti dejstev, na katerih temelji odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. To pa je po določbi 2. odst. 370. čl.

ZPP razlog za ugoditev pritožbi tožene stranke in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi v tem delu. Ker je od odločitve o glavni stvari odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških, je bilo treba razveljaviti prvostopno odločbo tudi glede te odločitve.

Z zahtevkom, o katerem je odločeno v 4. točki izreka odločbe, je tožeča stranka zahtevala izstavitev listine, iz katere bo razvidno, da določljive premične in določene nepremične stvari ne spadajo v stečajno maso tožene stranke. To z drugimi besedami pomeni, da je zahtevala izstavitev listine, v kateri bi tožena stranka izjavila, da navedene stvari niso njene. Ni pa postavljen zahtevek, naj bo iz zahtevane listine razvidno tudi to, čigave te stvari so, če niso toženkine. Zato je vprašanje ali ima tožeča stranka za tako postavljen tožbeni zahtevek pravni interes. Po vsebini je ta zahtevek namreč ugotovitveni tožbeni zahtevek. To je zlasti razvidno iz njegovega zadnjega dela, ki pravi, da bo v primeru, da tožena stranka listine ne bo izstavila, to listino nadomestila ta sodba. Ugotovitev, da nepremičnine niso sredstva tožene stranke (ampak tožeče) pa je vsebovana v tožbenem zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo pravice uporabe tožeče stranke na istih nepremičninah, postavljenem v tožbi, ki jo je tožeča stranka po svojih trditvah (tožba pa je tudi v spisu) vložila pri pristojnem temeljnem sodišču.

Zato se glede tega zahtevka postavlja tudi vprašanje litispendence.

Ta sodba pa s tem vsebuje le ugotovitev, da sporne stvari niso toženkine. Iz dikcije tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna izstaviti listino, ki bo poočitila dejstvo, da stvari ne spadajo v stečajno maso, sledi, da naj bi bilo s sodbo ugotovljeno dejstvo.

Taka sodba pa ni možna, ker je po določbi 1. odst. 187. čl. ZPP dopustna le tožba na ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ne pa dejstva. Poleg tega pa je za ugotovitveno tožbo potrebno posebej izkazati pravni interes (primerjaj 2. odst. 187. čl. ZPP), ki pa ga v primeru obstoja dajatvenega zahtevka za isto stvar, ki je predmet ugotovitvenega zahtevka, navadno ni (ne glede na to, da gre za uveljavljanje izločitvenega zahtevka proti stečajnemu dolžniku). Vsa ta vprašanja bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti predno bo lahko ponovno odločilo o zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe. S tožečo stranko pa bo moralo razčistiti tudi vprašanje dejanske podlage njenih tožbenih zahtevkov, na kar pravilno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1341/03
• VSL sklep I Cp 1861/99
• VSK sklep I Cp 102/2004