VSL sodba Cpg 176/93

Jedro

Prodajalec, ki pri pisanju ponudbe pomotoma ne navede prave cene predmeta, se pozneje, ko kupec sprejme ponudbo, ne more sklicevati na zmoto, ker pri sklenitvi, oziroma pri pisanju ponudbe ni bil skrben, kot se zahteva v prometu.

Potem, ko prodajalec kupcu vrne avans, kupec utemeljeno sklepa, da je pogodba razvezana in lahko opravi kritni kup pri drugem prodajalcu, od bivšega pa zahteva razliko v ceni.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 6.652,00 SIT v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki glavnico v znesku 8.734,00 SIT ter zakonite zamudne obresti od 6.2.l992 dalje in pravdne stroške v znesku 10.602,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1992 dalje.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper to sodbo. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena ZPP. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati pričo, ki je bila v postopku tudi predlagana, da bi si lahko ustvarilo drugačno mnenje.

Navaja, da je že pri pisanju ponudbe prišlo do izračunske napake, nakar je bila tožeča stranka opozorjena z dopisom 30.l.l992. Dne 4.2.l992 pa je tožeča stranka obvestila toženo, da ne namerava doplačati zneska 9.2l2,00 SIT, ker smatra, da je tožena stranka vezana na ponudbo. Zato je toženo stranko pozvala, naj dobavi plačano blago, ker bo drugače prisiljena kupiti blago drugje, razliko po izterjati po pravni poti. Še predno pa je tožena stranka uspela na takšen dopis odgovoriti, navaja pritožba, pa je tožeča stranka že 5.2.1992 kupila blago drugje, in sicer za isto ceno, kot je bila cena blaga pri toženi stranki. Pritožba navaja, da bo tožeča stranka neupravičeno obogatena, če bo uspela v pravdi.

Nadalje tožena stranka opozarja, da je v ponudbi navedeni dobavni rok - trije tedni po prispetju vplačila na račun tožene stranke. Ta rok pa bi potekel šele 8.2.1992, medtem ko je tožeča stranka plačala blago pri drugemu prodajalcu že 5.2.1992. Meni tudi, da je tožeča stranka tista, ki je odstopila od pogodbe, če je bila ta sploh veljavno sklenjena. Glede na določilo 525. člena ZOR bi se lahko tožeča stranka poslužila kritnega kupa le v primeru, če tožena stranka ne bi veljavno sklenjeni kupni pogodbi pravočasno izpolnila svoje obveznosti, kar pomeni dobavila blago, torej rok za izpolnitev kritnega kupa še ni potekel. Tožena stranka še ni bila v zamudi, ko je že dobila obvestilo, da je tožeča stranka kupila blago drugje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka 4.2.1992 tožnici že vplačani znesek vrnila, kot je razvidno iz fotokopije virmana istega dne, za znesek 14.976,00 SIT. Vrnitev plačanega zneska pa je po mnenju tožeče stranke dejanje, ki očitno izpričuje dobaviteljevo voljo, da plačanega blaga ne bo dobavil.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse potrebne dejanske okoliščine za odločitev v tem sporu. Tako, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena potem, ko je tožeča stranka sprejela ponudbo, ki jo je tožena stranka poslala 23.1.1991. V ponudbi je izrecno navedla, da velja kot predračun, veljavnost le-tega pa omejila na 5 dni. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila ponudba tožene stranke določna, saj je vsebovala vse potrebne elemente ponudbe. Zlasti je točno opredeljen predmet ponudbe to je matična plošča 1 MB RAM in tipkovnico z enotno ceno in izjavo, da gre za predračun. Torej povsem kot to zahteva določilo 1. odst. 31. člena ZOR. Tožeča stranka je 1.4.1992 znesek po predračunu tudi plačala. Po 2. odst. 39. člena ZOR je ponudba sprejeta tudi tedaj, če naslovnik plača ceno ali storitev drugega, kar se lahko šteje za izjavo o sprejemu ponudbe.

Tožeča stranka je torej s konkludentnim dejanjem izrazila voljo, da ponudbo sprejema.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo do razveze te pogodbe, saj je tožena stranka po prejemu dopisa tožeče stranke z dne 4.2.1992, vplačani znesek (avans) 14.976,00 SIT istega dne tudi vrnila. Vrnitev vplačanega zneska pa kaže voljo tožene stranke, da blaga ni nameravala dobaviti. Zato je po oceni sodišča druge stopnje tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na rok dobave, saj je prišlo do razveze same pogodbe.

Pritožba tudi ponovno poudarja, da je pri pisanju ponudbe prišlo do računske napake, na katero je bila tožeča stranka tudi opozorjena z dopisom z dne 30.1.1992. Sodišče prve stopnje te navedbe pravilno ni upoštevalo, saj je po 1. odst. 61. člena ZOR upoštevna le bistvena zmota, to je zmota, ko se nanaša le na bistvene elemente pogodbe.

Glavni sestavini prodajne pogodbe pa sta sporazum o predmetu in ceni.

Predračun, ki je veljal kot ponudba, je vseboval obe sestavini , tako ceno kot tudi izrecno določen predmet, to je matično ploščo 1 MB RAM in tipkovnico. Zato je merilo glede vprašanja, kako je stranka, ki se sklicuje na zmoto, ravnala, praviloma objektivno. Tožena stranka, ki se v konkretnem primeru sklicuje na zmoto, bi morala pri sami sklenitvi pogodbe ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, kot to določa 2. odst. 61. člena ZOR. Kriterije oz. merila skrbnosti v pravnem prometu pa določa 18. člen ZOR. Iz navedenega pravila 2. odst. 61. člena ZOR pa tudi izhaja, da je tisti, ki se sklicuje na zmoto, torej tožena stranka ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, da torej svoje lastne zmote ni zakrivil sam. TOžena stranka pa že v pritožbi navaja, da je po njeni krivdi prišlo do računske napake, torej je očitno, da ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, da bi se lahko njena zmota upoštevala.

Tako je tudi očitek tožene stranke, da bi se lahko tožeča stranka poslužila kritnega kupa le v primeru, če ne bi dobavila blaga, povsem neutemeljen. 3. odst. 525. člena ZOR določa, da mora o nameravani prodaji oz. nameravanem kupu upnik le obvestiti kupca. Tožeča stranka je 4.2.l992 poslala toženi stranki dopis, da zahteva dobavo plačanega blaga. O kritnem kupu je dolžan kupec prodajalca le obvestiti, če pa ga ne obvesti, sankcija ne pomeni izgube te pravice. TOžena stranka je bila z dopisom o tem tudi pisno obveščena. Tudi pritožbeno ponavljanje vseh dosedanjih trditev tožene stranke, da je tožeča stranka opravila kritni nakup še preden je lahko tožena stranka na tožničin poziv odgovorila, ne more omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, saj je tožena stranka istega dne tožnici že vplačani znesek tudi vrnila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1563/99
• VSL sklep IV Cpg 35/2002
• VSL sklep I Cp 145/2004