VSL sodba Cpg 1899/92

Jedro

Sporen je bil obseg pogodbenih del in kakšna je odgovornost tožene stranke kot izvajalca, ker rezultat dela ni ustrezal pričakovanju naročnika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ugodilo pa je skrčenemu tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi ter naložilo tožeči stranki tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 353. člena ZPP. Po njeni oceni ima vsako delo svoj namen. Tako tudi injektiranje, ki se je po njeni oceni izvajalo z namenom zaščite gradbene jame. V primeru, da je bilo naročilo tožeče stranke - injektiranje, pomanjkljivo, bi morala tožena stranka kot specializirana organizacija tožečo stranko na pomanjkljivosti v naročilu opozoriti že ob prejemu naročila. Tožena stranka bi si morala, ko je izstavila ponudbo, vso razpoložljivo tehnično dokumentacijo preskrbeti. Tožeča stranka se sklicuje na 3. odstavek 606. člena ZOR, ki nalaga podjemniku, da naročnika opozori na eventualne pomanjkljivosti v naročilu. Podjemnik ne odgovarja samo zato, kar je vedel, temveč tudi zato, ker bi moral vedeti.

Nepreučitev tehnične dokumentacije s strani tožene stranke ne more biti razlog glede pomanjkljivosti v naročilu. Tožena stranka bi morala preučiti ali popis del, na podlagi katerega je bila dana ponudba injektiranja zadostuje za zaščito gradbene jame. Tako pa po njenem mnenju izvedena dela niso služila ničemur. Po mnenju tožeče stranke ni bistveno, da so bila določena dela iz pogodbe izvedena, ampak ali so bila izvedena funkcionalno. Odškodninska odgovornost velja tudi v primeru, če nastane škoda, ker je izvajalec v celoti ravnal po naročnikovih navodilih (646. člen ZOR). Posebno odgovornost izvajalca določajo tudi temeljna načela ZOR, predvsem 2. odstavek 18. člena. Zato tožeča stranka meni, da je za nastalo situacijo in z njo povezanim tožbenim zahtevkom v celoti odgovorna tožena stranka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo pravilno materialno pravo.

Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja: 1. da sta pravdni stranki sklenili dne 11.5.1989 podizvajalsko pogodbo s katero se je tožena stranka zavezala opraviti dela injektiranja gradbiščne jame; 2. da vsebuje sporna pogodba vse elemente gradbene pogodbe po 1. odstavku 630. člena ZOR; 3. da je od predmeta pogodbe torej glede vrste in obsega del medsebojnega dogovora pravdnih strank odvisno kakšen rezultat se je tožena stranka kot izvajalec zavezala opraviti; 4. da je bila tožeča stranka glavni izvajalec del projekt pa je izdelal ... ter je sestavni del projekta tudi poročilo o geomehanskih raziskavah na lokaciji prodajno skladiščnega objekta; 5. da je odločilna okoliščina, ki je pravno pomembna za odločitev v tem sporu ali se je tožena stranka zavezala opraviti vsa dela, ki so bila potrebna za zavarovanje gradbene jame ali pa zgolj dela injektiranje enoredne zavese (kot to trdi tožena stranka).

Izpovedbe zaslišanih prič, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, potrjujejo ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožena stranka izstavila ponudbo za izvajanje del na podlagi popisa del, ki ga je pripravila tožeča stranka. Zato izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožena stranka ob izstavitvi ponudbe in ob sklenitvi pogodbe s podatki o predvideni globini gradbene jame ni razpolagala, ampak je prejela od tožeče stranke le točno naročilo o globini in višini injekcijske zavese. Glede na te ugotovitve je pravilna ocena izpodbijane sodbe, da se je tožena stranka s ponudbo, ki je sestavni del pogodbe (6. člen pogodbe) zavezala opraviti zgolj tiste vrste del, ki so navedena v ponudbi, torej le enoredno injekcijsko zaveso, ne pa zaščito gradbene jame. Zaradi navedenih okoliščin sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na 3. odstavek 606. člena ZOR ni utemeljeno. Po ugotovitvi izvedenca iz projektne dokumentacije, ki je bila tudi podlaga za sklenitev pogodbe, ne izhaja, da so potrebna dela v zvezi z zavarovanjem gradbene jame, ampak le dela v zvezi z injektiranjem. Prvostopno sodišče zato pravilno zaključuje, da v takšnih okoliščinah tožena stranka ni mogla predvideti, da bodo ta dela potrebna, saj jih ni predvideval niti projektant - strokovnjak, ki je z geološkim poročilom in drugimi potrebnimi podatki razpolagal.

Vse navedene ugotovitve, ki jih izpodbijana sodba precizno in logično obrazlaga, tožeča stranka pa jih v pritožbi ne izpodbija, dejansko vodijo v zaključek, da je bila predmet pogodbene obveznosti tožene stranke po sporni pogodbi le izdelava enoredne injekcijske zavese, ne pa tudi zaščita gradbene jame. Takšen projekt pa je tožena stranka tudi kvalitetno izdelala. Ne drži tudi očitek pritožbe, da takšna izvedena dela tožene stranke niso služila ničemur. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba iz dopolnitve izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da so dela zavarovanja gradbene jame povsem druga kot jih je opravila tožena stranka in po svoji naravi nikakor ne pomenijo sanacije enoredne injekcijske zavese. Tožeči stranki tako z delom tožene stranke - izvedbe enoredne injekcijske zavese škoda ni nastala, saj iz izvedeniškega mnenja izrecno izhaja, da zaradi izvajanja del tožene stranke ni prišlo so posedanja gradbene jame niti do kakršnih koli drugih poškodb. Zato tudi ne pride v upoštev določilo 646. člena in 2. odstavka 18. člena ZOR, ki ju v pritožbi uveljavlja tožeča stranka. Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da se je šele med izvajanjem del tožene stranke pokazalo, da bo potrebno posebej gradbeno jamo še zaščititi, ker zgolj injektiranje ni zadoščalo. Zato je bil izdelan poseben projekt varovanja jame, ki se, kot je sodišče že zgoraj obrazložilo od del, ki jih je opravila tožena stranka razlikuje in tudi ne predstavlja sanacije del tožene stranke.

Tožeča stranka je izpodbijala sicer celotno sodbo, čeprav iz njene obrazložitve vsebinsko ni razvidno v čem oporeka tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ki mu je sodišče ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo tudi po uradni dolžnosti po 2. odstavku 365. člena ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke po 368. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi po 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP vse stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009