VSL sodba Cpg 1898/92

Jedro

Odgovornost za napake na objektu se presoja po specialnih pravilih o jamčevanju za stvarne napake gradbe, ne pa po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Pri regresnih zahtevkih projektant od nadzornega inženirja ne more zahtevati povrnitve škode, ki je nastala zaradi napak v projektu v primeru, da med njima ni sklenjena posebna pogodba. Nadzorni inženir odgovarja za napake, ki so nastale pri njegovem delu, le naročniku.

V primeru, da izvirajo napake iz projekta, lahko zahteva po 3. odstavku 647. člena ZOR z regresnim zahtevkom izvajalec povrnitev škode od projektanta. Obratna situacija, da bi v tem primeru uveljavljal projektant škodo od izvajalca, po zakonu ni možna.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke proti vsem trem toženim strankam in naložilo tožeči stranki, da povrne drugotoženi stranki in tretjetoženi stranki nastale pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Navaja, da je morala v konkretnem primeru tožeča stranka kot projektant na podlagi izdane zamudne sodbe plačati investitorju vso škodo zaradi napak pri izvršenih delih. Res je, da zakon o obligacijah neposredno ne obravnava odgovornosti v takšnih okoliščinah. Pritožba meni, da ravno zaradi takšnega položaja tudi ni mogoče zaključiti, da pravil o splošni odškodninski odgovornosti ni mogoče uporabiti, ker obstajajo o odgovornosti specialne določbe ZOR.

Izpodbijana sodba je v primeru odgovornosti nadzornega organa, to je drugotožene stranke, nepravilno uporabila določbe materialnega prava.

Drugotožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo stori izvajalec, če iz njene nadzorstvene dolžnosti izhaja, da bi morala napako opaziti.

Poleg tega je dajanje navodil tudi pravica nadzornega inženirja, ki je dolžan na napake opozoriti. Tožeča stranka meni, da je plačala po pravnomočni sodbi investitorju več kot znaša njen delež škode po izvedeniškem mnenju. Iz njega namreč izhaja, da so napake ne samo posledica neadekvatne projektantske rešitve, ampak tudi nekvalitetne izvedbe in nekvalitetnega nadzora. Tega izpodbijana sodba pri odločitvi ni upoštevala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je pravno zmotno stališče tožeče stranke, da odgovarjajo tožene stranke za znesek, ki ga je bila dolžna plačati tožeča stranka investitorju po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Pravila o splošni (deliktni) odškodninski odgovornosti, ki so vsebovana v 154. členu ZOR-a in naslednjih členih ZOR-a, se namreč kot splošna pravila uporabljajo zgolj takrat, ko za določeno pravno razmerje ni posebnih (specialnih) pravil o odgovornosti. Povsem pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je urejena odgovornost profesionalnih oseb (projektanta, izvajalca in nadzornega inženirja), ki sodelujejo pri gradnji oziroma pri adaptaciji določenega objekta za napake tega objekta, s specialnimi pravili o jamčenju za stvarne napake gradbe, ki so določena posebej v 642. členu in naslednjih členih ZOR-a. Zato je potrebno pravna razmerja med tožečo stranko in toženimi strankami presojati z uporabo teh specialnih pravil, ne pa splošnih, kot zmotno v pritožbi navaja tožeča stranka.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava glede drugotožene stranke, ki je opravljala nadzor nad gradnjo.

Med drugotoženo stranko kot nadzornim inženirjem in med tožečo stranko kot projektantom ne obstoji nikakršno pogodbeno razmerje.

Drugotožena stranka se je s pogodbo o nadzoru zavezala opravljati nadzor nad izvajanjem del projektanta in izvajalca v imenu in na račun naročnika - investitorja. Prvostopno sodišče pravilno obrazlaga, da ima tako pogodba o izvajanju nadzora naravo mandatne pogodbe (749. člen ZOR). Možna je situacija, da bi izvajalec ali nadzorni inženir v razmerju do naročnika odgovarjala za napake v projektu. V tem primeru bi imela po pravilih o regresu pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od projektanta v smislu 3. odstavka 647. člena ZOR. Ni pa mogoča situacija, kar pravilno poudarja izpodbijana sodba, da bi lahko projektant za napake v projektu zahteval povrnitev škode od nadzornega inženirja. Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da v takšnem primeru nadzorni inženir v notranjem regresnem razmerju ne more odgovarjati niti projektantu niti izvajalcu, ampak le naročniku - investitorju.

Pritožba tudi nepravilno povzema izvedeniško mnenje, ko navaja, da so nastale napake ne le kot posledica neadekvatne projektantske rešitve, ampak tudi nekvalitetne izvedbe in nekvalitetnega nadzora.

Neutemeljen je tudi ugovor, da izpodbijana sodba izvedeniškega mnenja ni upoštevala. Nasprotno, iz obrazložitve v 2. in 3. odstavku na strani 7 izpodbijane sodbe je izrecno razvidno, da se je sodišče pri svoji odločitvi v celoti oprlo na dejanske ugotovitve izvedenca.

Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodbe, da je bil po mnenju izvedenca temeljni vzrok za zamakanje odpadnih voda skozi medetažno konstrukcijo restavracije družbene prehrane v tem, da na ustrezen način ni bil rešen niti način izvedbe niti ni bila na takšen način izvedena odvodna instalacija, položena v slojih medetažne konstrukcije. Po mnenju izvedenca do zamakanja najverjetneje ne bi prišlo, če bi projektant že v fazi projektiranja predvidel izvedbo hidroizolacije tal in prikazal ustrezne detajle spojev odvoda v tleh.

Izvedenec je sicer ugotovil, da tudi izvedba del glede na obstoječi projekt ni bila izvedena povsem kvalitetno. Bistven pa je zaključek, da je malo verjetno, da do zamakanja ne bi prišlo tudi v primeru, če bi bila izvedena dela popolnoma kvalitetna. Prvostopna sodba je zato pravilno štela, da je izključni vzrok zamakanja napaka v projektu.

Zato je tudi pravilna nadaljnja ugotovitev sodbe, da za napake v projektu izvajalec v regresnem razmerju do projektanta ne more odgovarjati. Po 3. odstavku 647. člena ZOR bi bila možna le obratna situacija, po kateri bi lahko zahteval izvajalec povrnitev škode od projektanta zaradi napak v projektu, obratno pa po določilih ZOR ni možno.

Pritožbeni razlogi, ki jih navaja tožeča stranka niso podani. Kot je bilo zgoraj obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pa je tudi pravilno materialno pravo. Pritožbeno sodišče je v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi preizkusilo sodbo v ostalem delu tudi po uradni dolžnosti, vendar bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP ni zasledilo.

Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stanke po 368. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka svojih stroškov v pritožbi posebej ni predlagala (1. in 2. odstavek 164. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 411/2003
• VSL sklep I Cp 958/2001
• VSL sodba II Cp 1021/2005