VSL sodba Cpg 238/93

Jedro

Tožeča stranka bi imela pravico zahtevati vrnitev deviznih sredstev, ki so brez pravne podlage prešle v premoženje tožene stranke, zato ji je tožena stranka dolžna vrniti tolarsko protivrednost teh sredstev na dan plačila z zamudnimi obrestmi od dneva prehoda teh sredstev v premoženje tožene stranke, ker je bila tožena stranka nepoštena že ob pridobitvi.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določilo 313. člena ZOR in ne določila 312. člena ZOR, saj v konkretnem primeru pri plačevanju ni šlo za konkurenco večih glavnih obveznosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je po delnem umiku tožbe zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 196,313.585,00 SIT s pripadki, ugodilo pa je zahtevku tožene stranke - tožeče po nasprotni tožbi v stečaju in naložilo tožeči stranki, da mora plačati tožeči stranki - po nasprotni tožbi tolarsko protivrednost določene vsote deviz po prodajnem tečaju menjalnice na dan plačila z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sodbo, s katero sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, kolikor se nanaša na nasprotno tožbo (II. tč. izreka). Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP. Za nasprotno tožbo niso bile izpolnjene predpostavke po ZPP, zato bi sodišče moralo nasprotno tožbo zavreči.

Sodišče tudi ne bi smelo združiti postopkov po obeh tožbah, saj dne 10.9.1991 med pravdnima strankama še ni obstojalo več pravd, pač pa samo ena. Določilo o združevanju zato ne pride v poštev. Sodišče je kršilo določbe ZPP, ker je sodil sodnik posameznik. Soglasje pravdnih strank se glede na nedopustnost nasprotne tožbe lahko nanaša le na tožbo. Odločitev sodišča pa je tudi po materialnem pravu nepravilna.

Med strankama ni sporna višina deviznih sredstev in tudi dejstvo, da je sredstva zadržala tožeča stranka iz nasprotne tožbe. Po ZPPSL bi moral stečajni upravitelj devizna sredstva takoj prodati ali pa odvesti Narodni banki, ker deviznega računa v stečaju ni smel imeti.

Zato je upravičen le do tolarske protivrednosti na dan uvedbe stečajnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

Tožeča stranka zahteva lahko le tisto in toliko, kolikor bi dobila na dan uvedbe stečajnega postopka. Sodišče je tudi napačno ocenilo nedobrovernost tožene stranke v zvezi s plačilom zamudnih obresti.

Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi 18.10.1990 ni bila nepoštena, saj tega dne ni bilo jasno, kdo je zakoniti upravičenec deviznih sredstev. Zamudne obresti bi šle šele od vložitve nasprotne tožbe. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka dne 7.10.1991 obveznost plačala v višini 13,105.975,00 SIT, v kar so vštete zamudne obresti v višini eskontne stopnje.

Sodišče je pri odločanju sledilo tožeči stranki, ne da bi upoštevalo njeno skladnost s 312. členom ZOR.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na prvi stopnji ni bilo. Četudi ne bi bilo pogojev za vložitev nasprotne tožbe, sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko nasprotne tožbe ni zavrglo. Nasprotna tožba je samostojna tožba, ki jo je mogoče zavreči le iz razlogov, ki so v ZPP izrečno predvideni za zavrženje tožbe. V 189. členu ZPP in tudi drugih določbah ZPP takšna sankcija ni predvidena. Zmotno je stališče pritožnice, da v trenutku, ko je sodišče odločalo o združitvi pravd, ni bilo pogojev za združevanje. Sodišče je odločitev o združitvi pravd v skupno obravnavanje sprejelo dne 10.9.1991. Takrat pa sta med pravdnima strankama tekli že dve pravdi. Pravda namreč začne teči z vročitvijo tožbe tožencu (prvi odst. 194. čl. ZPP). Ob izdaji sklepa dne 10.9.1991 je že tekla tudi pravda po nasprotni tožbi. Nasprotna tožba je bila vročena toženi stranki 13.6.1991, kar je razvidno iz povratnice v spisu. Sklep o združitvi obeh pravd v skupno obravnavanje je bil torej izdan skladno s prvim odst. 313. čl. ZPP.

Zmotno je tudi stališče pritožnice, da je bil sporazum po drugem odst. 494. čl. ZPP dosežen le glede tožbe. Sporazum je bil dosežen dne 12.11.1991 (glej zapisnik z naroka na list. št. 27), torej po tem ko sta bili obe pravdi že združeni v skupno obravnavanje. Sporazum se torej ne nanaša samo na tožbo, saj kaj takšnega iz zapisnika ne izhaja.

Sodišče prve stopnje pa tudi materialnega prava ni uporabilo napačno.

Dejstvo je, da so devizna sredstva (devizna gotovina) katere količina med pravdnima strankama ni sporna, prešla v premoženje tožeče stranke - tožene po nasprotni tožbi brez pravne podlage, zato je za odločitev o tem, kaj mora ta stranka vrniti, sodišče pravilno uporabilo pravila ZOR o neopravičeni pridobitvi. Po prvem odst. 210. čl. ZOR mora pridobitelj vrniti tisto, kar je neupravičeno pridobil, če pa to ni mogoče pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožeča stranka po nasprotni tožbi bi glede na to določbo ZOR imela pravico zahtevati vrnitev deviznih sredstev. Ker pa je sama postavila zahtevek na plačilo teh deviznih sredstev v tolarski protivrednosti, je vsekakor upravičena do plačila tolarske protivrednosti na dan izpolnitve oziroma plačila tako kot je to prisodilo sodišče prve stopnje. Kaj in kako bi stečajni upravitelj ravnal in moral ravnati z devizno gotovino glede na Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, če bi ta sredstva ne prešla v premoženje tožene stranke, za ta spor ni relevantno.

Tudi odločitev o obrestih je pravilna. Pritožbeno zatrjevanje, da dne 18.10.1990 ni bilo jasno, kdo je zakoniti upravičenec do deviznih sredstev iz blagajne, ne more pomeniti dobrovernost oziroma poštenost tožene stranke po nasprotni tožbi. Takrat veljavni Zakon o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij (Ur.l.

SFRJ št. 84/89) glede teh sredstev ni imel nobene posebne določbe.

Zakon o prisilni poravnavi, likvidaciji in stečaju (Ur.l. SFRJ št.

84/89), ki ga je zato bilo treba glede tega uporabiti (glej 20. člen Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij), pa je v 95. členu jasno določal, da se z dnem začetka stečajnega postopka oblikuje stečajna masa in da gre v stečajno maso vse dolžnikovo premoženje, če z zakonom (torej drugim zakonom) ni drugače določeno. Ker kot rečeno Zakon o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij glede teh sredstev ni ničesar drugače določil, bi tožena stranka po nasprotni tožbi morala vedeti, da za prehod teh deviznih sredstev v njeno premoženje ni bilo pravne podlage, saj so to bila sredstva, ki so spadala v stečajno maso tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je uporabilo 313. členu ZOR-a. Uporaba 312. člena ZOR v tem primeru ne pride v poštev.

Pravilo 312. člen ZOR se uporabi, kadar gre za vprašanje vračunavanja izpolnitve več istovrstnih glavnih obveznosti. Določba 313. člena ZOR pa se uporablja za vračunavanje izpolnitve v primeru obstoja konkurence glavnice, obresti in stroškov torej konkurence glavne obveznosti in stranskih terjatev, za kar pa je v konkretnem primeru šlo.

Iz vseh navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZOR).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 166. čl. ZPP v zvezi s prvim odst.

154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cp 169/93
• VSL sklep I Cp 1113/99
• VSK sodba I Cp 612/2006