VSL sklep Cpg 706/93

Jedro

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je treba izkazati verjeten obstoj terjatve in verjetno obstoječo nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo terjatve. Pri tej nevarnosti gre za subjektivno nevarnost, ki jo je povzročil dolžnik s svojim ravnanjem. Ta subjektivna nevarnost pa mora biti konkretizirana, kar pomeni, da jo mora dolžnik povzročiti s konkretnimi ravnanji oziroma opustitvami. Če pa upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo, mu ni treba dokazovati te nevarnosti.

 

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zato se je tožeča stranka zoper takšen sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila. Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi; podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v nov postopek. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 265. čl. Zakona o izvršilnem postopku je za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve potrebno kumulativno izkazati verjeten obstoj terjatve in verjetno obstoječo nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo terjatve (torej subjektivno nevarnost, ki jo je povzročil dolžnik s svojim ravnanjem). Vendar pa po 2. odst. 265. čl. ZIP nevarnosti ni treba dokazovati, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Na to okoliščino se je v konkretnem primeru sklicevala tožeča stranka (tudi v pritožbi).

Tako kot mora tožeča stranka (upnik) navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njene terjatve, mora tudi navesti dejstva, ki jo osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. S tem v zvezi glej S.

Triva - V. Belajec - M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, stran 356, 21. Tožena stranka (tako kot druga podjetja) posluje preko žiro računa.

Zato blokada njenega žiro računa do določenega zneska (glej 4. tč. 1. odst. 266. čl. ZIP) zanjo ne predstavlja neznatne škode, saj zaradi morebitne blokade žiro računa ne bi mogla razpolagati z denarnimi sredstvi, ki se nahajajo na tem računu (in sicer do zneska 3.072.553,40 SIT). To pa (ob upoštevanju, da osnovna glavnica tožene delniške družbe znaša le 2.000.000,00 SIT) prav gotovo predstavlja znatno škodo za toženo stranko (kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče), saj bi ji bilo na ta način onemogočeno poslovanje, tako tudi poravnavanje obveznosti (z osnovno glavnico namreč neposredno zagotavlja varstvo poplačila v zvezi z morebitnimi terjatvami upnikov).

Tožeča stranka je s tem v zvezi v pritožbi sicer zatrjevala, da tožena stranka nima zaposlenih delavcev in da na svojem registrskem sedežu ne opravlja nobene dejavnosti, vendar gre pri tem za nedokazane trditve. Zato tudi ni mogoče govoriti o tem, da okoliščine, ki govore za obstoj teh dejstev, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju teh dejstev. Tožeča stranka namreč zaradi ugotavljanja potrebne stopnje verjetnosti svojih trditev ni predložila ustreznih dokazov.

Podobno velja za pritožbene navedbe tožeče stranke, da gre pri sedežu tožene stranke le za njen formalni sedež. Sicer pa iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožena stranka svoj sedež prenesla.

Ker tožeča stranka torej ni izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo utrpela le neznatno škodo, bi zato morala izkazati verjetno obstoječo nevarnost, da bi dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo terjatve. Na takšno stališče se je pravilno postavilo že prvostopno sodišče. Sodišče lahko predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi samo, če ugotovi, da poskuša dolžnik s konkretnimi dejanji oziroma opustitvami onemogočiti oziroma znatno otežkočiti izterjavo (glej sklep, ki je bil sprejet na posvetovanju predstavnikov civilnih in gospodarskih oddelkov Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih Vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu dne 1. in 2.6.1988). Subjektivna nevarnost, ki naj bi jo tožena stranka povzročila s svojim ravnanjem, mora biti torej konkretizirana. Te konkretizacije pa po oceni drugostopnega sodišča ne predstavljajo (pritožbene) navedbe tožeče stranke 1./ o prepovedi opravljanja dejavnosti tožene stranke na novem sedežu zaradi suma gospodarskega prestopka, 2./ o razrešitvi direktorja tožeče stranke zaradi utemeljenega suma škodljivega poslovodenja podjetja ter hkratne kršitve konkurenčne klavzule in 3./ o vložitvi kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja in pravic odgovorne osebe ter sklenitve škodljive pogodbe proti direktorju.

Iz navedb tožeče stranke v pritožbi izhaja, da je tožeča stranka za prepoved opravljanja dejavnosti tožene stranke na novem sedežu (zaradi suma gospodarskega prestopka) zvedela po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe (predlog je bil vložen v petek dne 7.5.1993), očitno tudi po izdaji sklepa o zavrnitvi predloga (ustrezen sklep je bil izdan v ponedeljek dne 10.5.1993). Torej gre pri tem za nedovoljene objektivne novote. Tožeča stranka bi v pritožbi sicer lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, če bi izkazala za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (v konkretnem primeru do izdaje sklepa z dne 10.5.1993). Pritožbeno sodišče namreč preizkuša tisto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno v času odločanja s strani prvostopnega sodišča. Zato tožeča stranka nima pravice navajati objektivno novih dejstev, ampak samo tista, ki so nastala do trenutka, do katerega bi jih lahko stranke navajale v postopku pred prvostopnim sodiščem. S tem v zvezi glej Triva - Belajec - Dika: Građansko parnično procesno pravo - šesto izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine - Zagreb 1986, str. 557, 5. Zato tudi niso na mestu predlagane poizvedbe pri MUIS Ljubljana (pristojni upravni organ namreč ugotavlja ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti, o čemer izda ustrezno odločbo v upravnem postopku v skladu z zakonom). Podobno velja za kazensko ovadbo tožeče stranke z dne 11.5.1993 (A 15). Zapisnik z dne 22.1.1993 (A 14 - s sklepom o razrešitvi direktorja podjetja zaradi utemeljenega suma škodljivega poslovodenja podjetja ter hkratne kršitve konkurenčne klavzule) pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da tega dokaza ni mogla predložiti do izdaje sklepa z dne 10.5.1993. Ker v ZIP (niti v kakšnem drugem zakonu) ni drugače določeno, se v postopku zavarovanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (glej 14. čl.

ZIP), tako tudi določba 1. odst. 496. a čl.ZPP. Glej tudi S. Triva - V. Belajec - M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, str. 255, 14. in str. 280, 10. Nedovoljeno pritožbeno novoto pa predstavljajo tudi navedbe tožeče stranke o tem, da vtoževani bremepisi zajemajo le stroške poslovanja do sredine januarja 1993; le stroški skladiščenja, se nanašajo tudi na marec 1993. Ker tožeča stranka ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da tega dejstva ni mogla navesti do izdaje sklepa z dne 10.5.1993, ga pritožbeno sodišče ob reševanju predmetne pritožbe pač ni upoštevalo.

Tako drugostopno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da tožeča stranka tudi ni izkazala, da tožena stranka svoje premoženje s konkretnimi dejanji odtujuje ali z njim kako drugače razpolaga v njeno škodo. Torej ni izkazala subjektivne nevarnosti, ki je eden izmed dveh kumulativno predpisanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Sicer pa je vprašljiv tudi izkaz terjatve, ki je drugi pogoj, ki se po 1. odst. 265. čl. ZIP zahteva za izdajo predlagane začasne odredbe. Tožeča stranka je navedla dejansko podlago tožbenega zahtevka (dejstva, na katera opira svoj zahtevek), vendar pa je pri tem vprašljiva pravna podlaga samega zahtevka.

Ker je prvostopno sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. in 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP), je drugostopno sodišče na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP (v zvezi s 14. čl. ZIP) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (glej 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 14. čl. ZIP).

Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št.

1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 47/2000
• VSK sklep Cp 539/93
• VSK sklep Cp 341/93