VSL sodba Cpg 1686/92

Jedro

Sodišče preloži narok, če to stranke predlagajo. Predlog pa mora biti utemeljen. Ali je razlog za preložitev upravičen, se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagajoče stranke. Takšen razlog je na primer lahko bolezen stranke, zastopnika, pooblaščenca.

 

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba (to je 1., 2. in 4. točka izreka odločbe) prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: 1./ zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, 2./ ugodilo nasprotnemu zahtevku tožene stranke za 2.319.780,00 SIT z (zakonitimi) zamudnimi obrestmi od 9.6.1929 do plačila, 3./ v preostalem delu vzelo na znanje umik nasprotne tožbe in 4./ tožeči stranki naložilo povrnitev 189.112,90 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper takšno odločbo (razen zoper sklep o delnem umiku nasprotne tožbe) se je pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pooblaščenka (odvetnica) tožeče stranke je po osebi, ki je zaposlena v njeni odvetniški pisarni z dopisom z dne 2.9.1992 (ta dopis je sodišče prejelo dne 3.9.1992) zaradi bolezni prosila za preložitev naroka z dne 10.9.1992. Ker je tožeča stranka predlagala preložitev naroka, je sodišče prve stopnje o takem predlogu moralo odločiti. Ker ustreznega sklepa ni izdalo izven naroka za glavno obravnavo (glej 1. odstavek 312. čl. Zakona o pravdnem postopku), ga tudi ni bilo potrebno sporočiti tožeči stranki z vročitvijo overjenega prepisa (glej 1. odst. 344. čl. ZPP). V konkretnem primeru je prvo sodišče ustrezen sklep izdalo po sodniku posamezniku (glej 2. odst. 494. čl.

ZPP) na naroku z dne 10.9.1992. Ker je to zahtevalo vodstvo pravde, ga je sodišče vključilo v odločbo o glavni stvari, ki jo je v overjenem prepisu izročilo tožeči stranki (glej 2. odst. 343. čl.

ZPP). Praviloma sklepi nasproti strankam učinkujejo, ko so razglašeni (glej 4. odst. 343. čl. ZPP). Od tega pravila pa so važne izjeme, tako tudi v primeru, če to zahteva vodstvo pravde. V takem primeru je namreč potrebno ustno izdani in razglašeni sklep še pismeno izdelati in ga v prepisu dostaviti strankam, saj sklep učinkuje šele od vročitve. Vendar pa pismena izdelava in vročitev v tem primeru ne spadata k perfektuiranju sodnega dejanja (sklepa pravdnega vodstva), temveč sta potrebna za sprožitev drugih učinkov, kakor na primer teka pritožbenih rokov, paricijskih rokov, pravnomočnosti in izvršljivost.

Sodišče preloži narok, če to stranke predlagajo. Predlog pa mora biti utemeljen. Ali je razlog za preložitev upravičen, se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagajoče stranke. Takšen razlog je na primer lahko tudi bolezen pooblaščenca stanke. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ni ugodilo predlogu tožeče stranke za preložitev naroka. Iz pooblastila z dne 17.7.1991 (A1) izhaja, da je odvetnica od tožeče stranke dobila splošno pooblastilo. Zato bi za posamezno pravdno dejanje (tako tudi za zastopanje na naroku z dne 10.9.1992) lahko pooblastila drugega odvetnika. Še toliko bolj, ker ni prejela sklepa oziroma sporočila sodišča (glej 4. odst. 495. čl. ZPP) o preložitvi naroka. Ker pa tenzijski glavoboli (po lastnih navedbah pooblaščenke tožeče stranke) segajo še v čas pred vložitvijo tožbe (z dne 19.7.1991), bi odvetnica pooblastilo sploh lahko prenesla na drugega odvetnika (glej 4. točko 1. odst. 95. čl. ZPP).

Verjetno pri predlogu za preložitev naroka res ni šlo za poskus pooblaščenke tožeče stranke zavlačevati postopek, vendar pa si je sodišče v skladu z 10. čl. ZPP vseeno moralo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanje. Zato je pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za preložitev naroka, sam narok pa je v skladu z 295. čl. ZPP tudi pravilno opravilo v nenavzočnosti tožeče stranke oziroma njene pooblaščenke. Načelo pospešitve postopka namreč nalaga strankam, da delujejo tako, da bo spor čimprej končan. Tožeča stranka pa v zvezi s tožbenim zahtevkom razen navedb v tožbi ni imela dodatnih navedb, prav tako v dokaz svojih navedb ni predložila nobenih dokazov. V zvezi z nasprotno tožbo pa ni oporekala nasprotnemu zahtevku tožene stranke, niti ni imela pripomb na izvedenesko mnenje (dokaz z izvedencem finančno-računovodske stroke je namreč v zvezi z nasprotnim zahtevkom predlagala tožena stranka).

Tako se pokaže, da je tožeča stranka vse od vložitve tožbe z dne 19.7.1991 do naroka z dne 10.9.1992 bila pasivna in ni videti, zakaj bi bilo drugače ravno na naslednjem (preloženem)naroku. O pasivnosti tožeče stranke pa je kljub pritožbenim navedbam, da so bila v teku pogajanja za sklenitev poravnave in da pooblaščenka zato ni pristopila na posamezne naroke, mogoče govoriti, saj to ni razvidno iz na prvi stopnji izpeljanega postopka.

Iz navedenega torej izhaja, da z zavrnitvijo predloga za preložitev naroka tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (gl. 7. točko 2. odst. 354. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v pritožbi navajala nova dejstva, predlagala pa je tudi nove dokaze. Pri tem se je v smislu 1. odst. 496.a čl. ZPP sklicevala na bolezen - tenzijske glavobole. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sklicevanje tožeče stranke na ta razlog ni opravičljivo. Odvetnica tožeče stranke je namreč za temi glavoboli bolehala že pred vložitvijo tožbe, zato bi bilo primerneje, če bi odklonila pooblastilo ali pa če bi dobljeno pooblastilo prenesla na drugega odvetnika. Tako pa bolezen na strani njene pooblaščenke ne more biti v škodo pravnemu varstvu, ki ga je (tudi z nasprotno tožbo) zahtevala tožena stranka. Tako se tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati na nova dejstva in na nove dokaze. Zato jih pritožbeno sodišče pri obravnavanju predmetne pritožbe pač ni upoštevalo.

Tožeča stranka ni predložila vtoževanih računov (za zneska 101.623,10 SIT in 98.760,50 SIT), niti samoupravnega sporazuma, na katerega se je sklicevala v tožbi. Zato je prvostopno sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu pravilno odločilo v škodo tožeče stranke, torej tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazane trditve in ki je zato nosila tudi dokazno breme za njihovo resničnost.

S tem v zvezi velja poudariti dve stvari. 1./ Tožeča stranka bi morala predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek (glej 2. odst. 7. čl., 1. odst. 186. čl. in 219. čl. ZPP). Izvajati dokaze za ugotovitev dejstev, ki jih tožeča stranka niti ni zatrjevala, pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno niti upravičeno (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 22.4.1993, opr. št. III Ips 25/93). 2./ Očitno se vtoževani stroški nanašajo na obdobje po začetku stečaja nad toženo stranko (stečaj zoper toženo stranko pa je pod opr. št. St 1/90 bil začet dne 5.2.1990). Iz dopisa tožene stranke z dne 8.5.1990, ki je bil naslovljen na pravno prednico tožeče stranke (B3), pa izhaja, da je tožena stranka z dnem 1.6.1989 (B1) odpovedala omenjeni samoupravni sporazum. Zato na podlagi tega samoupravnega sporazuma niti ni mogla biti zavezana k plačilu vtoževanih stroškov. Kakšne druge pravne podlage za plačilo teh stroškov pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo prvostopnega sodišča, ko je v neumaknjenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi. Ker se tožeča stranka ni protivila nasprotnemu zahtevku, sodišču niti ni bilo potrebno raziskovati, ali je podano dejansko stanje, na katero je tožena stranka opirala svoj nasprotni zahtevek. Edino kar je bilo dolžno, je bilo dolžno podane navedbe pravno vrednotiti. Sodišče prve stopnje je tako bilo upravičeno razsoditi o nasprotnem tožbenem zahtevku, saj je iz dejstev, ki jih je navedla tožena stranka, izhajala tista pravna posledica, ki jo je tožena stranka zatrjevala v nasprotnem zahtevku.

Ker pa je pri tem, ko je tožena stranka za svoje trditve predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančno-računovodske stroke, ta v svojem mnenju potrdil navedbe tožene stranke, je takšna odločitev prvostopnega sodišča bila toliko bolj na mestu. To velja predvsem glede višine nasprotnega zahtevka.

Drugostopno sodišče ni upoštevalo nasprotnih navedb tožeče stranke iz pritožbe z dne 2.10.1992, saj gre pri tem (kot že povedano) za nedovoljene pritožbene novote. Tožeča stranka bi namreč stališče do nasprotne tožbe in izdelanega izvedenskega mnenja lahko zavzela že v postopku na prvi stopnji (kot se je sicer zavezala storiti dne 1.7.1992), ne pa da je to storila šele v pritožbi.

Glede na navedeno je drugostopno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje (to je 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe).

Sodišče prve stopnje je namreč na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevane niti kakšne druge postopkovne kršitve, na katere mora sicer sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 354. čl. ZPP).

Istočasno pa je na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da tožeča stranka kot pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pri tem je pritožbeno sodišče vse v predmetni odločbi navedene zvezni prepise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 381/2005
• VSL sodba I Cpg 1160/2002
• VSL sklep I Cpg 1352/2003